Piše: Metod Berlec
Slovenski vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta je 9. januarja 1991 objavila memorandum, v katerem je zvezni vladi očitala zapoznele in neučinkovite odzive na srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem. Posledično je prišlo do večjega povezovanja Slovenije in Hrvaške.
Spomnimo. Leta 1989 smo bili v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji priča vse višji inflaciji. Kot je zapisal Peter Colnar v Slovenski kroniki tisočletja, je bil poglavitni vzrok za inflacijo pokrivanje izgub podjetij in poslovnih bank z dodatnimi emisijami denarja centralne banke. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je hiperinflacija na letni ravni zvišala celo na rekordnih 2.700 odstotkov. Zadeve ja skušal rešiti Ante Marković, ki je postal zvezni premier marca 1989, potem ko je njegov predhodnik Branko Mikulić odstopil. Že konec istega leta je Marković predstavil nov, ambiciozen program gospodarskih reform, stabilizacije od inflacije ponorelega dinarja in lastninjenja podjetij s prodajanjem delnic zaposlenim. Sveženj ukrepov je bil začasno uspešen, saj je Markoviću uspelo leta 1990 v precejšnji meri umiriti inflacijo, s tem pa za krajši čas tudi dvigniti splošni življenjski standard.
Srbski vdor v monetarni sistem
A ko se je v začetku leta 1991 v javnosti razvedelo, da je Srbija vdrla v jugoslovanski monetarni sistem, je moralo tudi največjim optimistom postati jasno, da je Markovićeva reforma pokopana. Po srbskem vdoru v monetarni sistem se je še povečala potreba po uvedi ustreznih obrambnih mehanizmov proti razvrednotenju skupnega jugoslovanskega dinarja. Slovenski izvršni svet oziroma Demosova vlada si je tako v memorandumu pridržala pravico zavarovati svoje gospodarstvo in prebivalstvo »z nenapovedanimi ukrepi na monetarnem področju ne glede na posledice za jugoslovanski monetarni sistem«. Slovenski memorandum je podprla tudi slovenska skupščina. A slovenski mediji so, kot je zapisal zgodovinar Jurij P. Emeršič na spletni strani gov.si, vsebinska vprašanja (priprava zakona o Narodni banki Slovenije, vprašanje valute, vprašanje delitve jugoslovanskega premoženja in dolgov, socialne varovalke, iskanje rešitve za sporazumno razdružitev SFRJ in tako dalje) večinoma površno omenjali, bolj so se osredotočali na domnevne pomanjkljivosti vladne gospodarske politike, citirali kritike iz vrst gospodarstva in opozicije, izražali pomisleke glede uvedbe lastne valute ter v naslovih in mastnem tisku poudarjali Peterletovo napoved padca kupne moči in življenjskega standarda za okrog 30 odstotkov. Dnevnik je tako v naslovu povzel vladni program z besedami: Edini cilj denarne politike – trdnost valute ob padcu plač.
V Poljčah za novo slovensko ustavo
V Poljčah se je 12. in 13. januarja 1991 sešlo več kot 90 poslancev Demosa, vladnih ministrov in vidnejših predstavnikov strank vladajoče koalicije. Za zaprtimi vrati so govorili o novi slovenski ustavi v luči plebiscitarne odločitve. Kot je zapisal Andraž Koželnik na spletni strani gov.si, so razpravljali o sistemskih zakonih, ki so se nanašali na privatizacijo, denacionalizacijo in zadruge. Sklicatelj posveta v Poljčah in njegov predsedujoči Franc Zagožen je pri tem potrdil, da je bila razprava predvsem namenjena vprašanjem o osamosvajanju Slovenije in nastajanju nove slovenske ustave. Jurij P. Emeršič na gov.si: »Jože Pučnik je zagovarjal čim krajšo ustavo, ki bo razbremenjena odvečnega ideološkega balasta in večine spornih točk. Poslanec Liberalne stranke Vitomir Gros pa je poskrbel za manjši konflikt, ko je vprašal, kaj na Demosovem posvetu počnejo člani vlade, ki niso člani Demosovih strank, med njimi celo člani ZKS-SDP. Proti Grosu je ostro nastopila Spomenka Hribar, zatem je slednji zapustil sejo.« Ob koncu posveta je bila v nedeljo sklicana tiskovna konferenca, na kateri so bili predstavljeni sprejeti sklepi dvodnevnega srečanja. Udeleženci srečanja so sprejeli sklep, da se podpre vladni predlog za spremembo slovenske ustave, iz katere se črtajo vsi členi, povezani s federacijo in z njenimi pristojnostmi. Predlagali so tudi, da se s slovenske zastave in iz grba umakne zvezda. Prav tako so Demosovi poslanci predlagali 23. december za državni praznik Republike Slovenije. Med drugim so v Poljčah podprli vladno varnostno politiko in obrambno strategijo.
Srbski seznam za aretacije
V tistih dneh je bil zelo aktualen poziv Predsedstva SFRJ z 9. januarja, da morajo različne oborožene skupine v desetih dneh oddati orožje JLA. Slovensko vodstvo je ob tem menilo, da se ta ukaz ne nanaša na Slovenijo, ampak na Kninsko krajino na Hrvaškem, kjer je že poleti 1990 prišlo do oboroženega upora proti hrvaškemu demokratično izvoljenemu vodstvu. Naslednji dan so se v Beogradu sešli predstavniki vseh republik. Predsedstvo SFRJ v razširjeni sestavi je na seji, ki jo je vodil predsednik Borislav Jović, obravnavalo mogoče poti za politično prihodnost države, je na spletni strani gov.si spomnil Renato Podberšič ml. Na seji so poudarili, da lahko neurejene gospodarske in politične zadeve v državi resno ogrozijo prizadevanja za dolgoročno rešitev politične krize. »JLA nikakor ne more biti dejavnik pri razreševanju jugoslovanske krize,« je po seji poudaril slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek in dodal, da vojske nihče ne bi smel uporabiti za to, da bi vsiljeval svoja politična stališča. Po njegovem so se člani kolektivnega vodstva države zavzeli za mirno reševanje jugoslovanske krize. Sam je poudaril še potrebo po upoštevanju suverenosti in enakopravnosti vseh jugoslovanskih republik. No, kljub temu pa niso mislili vsi enako, tako da niti ni bilo presenečenje, ko je 18. januarja na Hrvaškem in v Sloveniji v javnost prišla informacija o seznamu za aretacije v teh dveh republikah. Jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević je v dogovoru s srbskim predsednikom predsedstva SFRJ Jovićem in skladno z navodilom Predsedstva SFRJ sprejel odločitev, da se izvede odvzem orožja na ozemlju Hrvaške in v Sloveniji ter da se v dveh do treh dneh izvedejo aretacije. Na Hrvaškem naj bi aretirali Manolića, Boljkovca, Jurića, Perkovića in druge na ministrstvu za notranje zadeve, v Sloveniji pa Janšo, Bavčarja in druge. V določenem trenutku naj bi aretirali še Mesića in Markovića.
Slovensko-hrvaški sporazum
Vse to pa je vplivalo na to, da sta sekretarja za notranje zadeve in za obrambo Republike Slovenije Igor Bavčar in Janez Janša 20. januarja 1991 s hrvaškima kolegoma Josipom Boljkovcem in Martinom Špegljem podpisala obrambni sporazum, na podlagi katerega naj bi v primeru zveznega napada na eno od republik druga pomagala pri njeni obrambi. Sporazum je bil po Janši zelo kratek, saj je v njem pisalo: »Slovenija in Hrvaška bosta skupaj pripravljali odpor in v primeru agresije JLA na eno ali drugo državo tej agresiji skupno nasprotovali.« A kot vemo, se potem to ni zgodilo, saj je Hrvaška ob napadu JLA na Slovenijo na podlagi naivne odločitve takratnega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, da se ne bi zameril zvezni armadi, ostala pasivna in dovolila, da so enote JLA s hrvaškega ozemlja nemoteno izvajale agresijo na Slovenijo. Kljub temu pa je bil ta sporazum v tistem času jasen signal srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću in beograjskim generalom, naj se ne igrajo z ognjem.
