Piše: L.K.F.
Knjiga Svetozarja Gučka (1919-2010) Uporni krti so spomini na nemški koncentracijski taborišči Dachau in Leitmeritz (danes Litoměřice na Češkem). Knjigo očetovih spominov je predstavil sin Aleš Guček, ki je njegove zapiske pretipkal in jih letos izdal pri založbi Nova obzorja. V Muzeju novejše zgodovine se je v okviru vseslovenske turneje Demokracija magazin tour z avtorjevim sinom pogovarjala zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar.
Po smrti Svetozarja Gučka (1919-2010), znanega publicista, je njegov sin Aleš Guček prepisal rokopis pričevanja očeta na čas, prebit v nemškem koncentracijskem taborišču Leitmeritz (danes Litoměřice na Češkem). Kakor je dejal, ga je pred leti zaupal Muzeju novejše zgodovine, vendar se za natis muzej ni odločil, zato se je Guček za izdajo obrnil na direktorja založbe Nova Obzorja in odgovornega urednika Demokracije Jožeta Biščaka in knjiga je ugledala luč sveta.
Svetozar Guček je v delovnem taborišču Litoměřice na Češkem preživel, tako pove njegov sin, ker se je iz krute taboriščne realnosti znal zamakniti v svoj svet, kakršnega je živel prej doma. »Ko so v koloni korakali na delo, si je požvižgaval operne arije, tudi to ga je reševalo,« pripoveduje Aleš Guček.
Doma je imel družino, žena je pričakovala otroka – Aleša. Ko ga je rodila, ju je fotografiral stric in fotografijo so poslali v taborišče. Da jo je oče lahko ohranil, je moral dobiti posebno potrdilo. Slovenci so v taborišču izstopali kot dobro organizirani, med drugim so se z nemškim paznikom dogovorili, da jim domači na njegov naslov pošiljajo pakete, tako so jih res dobili.
Po vojni oče ni obiskal taborišča Litoměřice, četudi sta bila z ženo na Češkem. Je pa vsako leto hodil na komemoracije za taboriščnike, aktiven je bil v Društvu taboriščnikov, sicer pa, poudarja sin Aleš, država za ohranjanje spomina nanje ni najbolje poskrbela, še pot in venec je moral sam plačati.
Video si lahko ogledate spodaj.
