1.3 C
Ljubljana
sobota, 4 februarja, 2023

Ne samo medijska prostitucija, ampak tudi fašizem!

Piše: Janja Strah

Dva slovenska tednika sta v svojem času igrala pomembno vlogo. Tednik Mladina je bil v osemdesetih letih drzen znanilec sprememb pri soočanju s partijskim monopolom, Reporter pa je ob pivovarskem naskakovanju nekdanjega tednika Mag nadaljeval tradicijo ukinjenega tednika. Oba tednika dandanes že dolgo časa predstavljata ključno udarno pest tranzicijske levice za uničevanje razrednega sovražnika.

Jasno je, da v nobeni urejeni državi takšni mediji ne bi mogli zdržati na trgu. Za Mladino je znano, da je njeno lastništvo povezano tudi s preprodajo medicinske opreme, kar je bilo povezano tudi s tem, da so bile npr. žilne opornice v Sloveniji tudi štirikrat preplačane. No, tednik je dejansko že nekako leta 1990 opustil svojo prodemokratično usmeritev in pri tem sledil svojemu ustanovitelju: ZSMS oz. kasneje LDS (demoliberalcem), ki so po ustanovitvi Demosa stopili korak nazaj in se znova zbližali z »očeti« iz ZKS, zato so tudi javno nasprotovali osamosvojitvi in blatili Demosovo vlado ter vse njene naslednike. Za Reporter pa velja, da je od leta 2016, ko ga je medijsko prevzel smetarski tajkun Martin Odlazek, polagoma začel drseti v naročje neokomunističnih politkomisarjev. Zadnji dve leti je povsem odkrito napadal Janševo vlado in s tem ubiral podobne poti kot Mladina. Ob siceršnji katastrofalno nizki nakladi so novinarji zaposleni v invalidskem podjetju Salomon, medij pa pri življenju vzdržuje umazani denar iz ozadja.

Kdo se boji Bojana Požarja

Že v prejšnji številki Demokracije smo pisali o incestni spregi med politiko in nekaterimi mediji, kar velja zlasti za portal Necenzurirano, ki prav tako sodi v Odlazkov medijski imperij, a ga bodo očitno počasi poslali na smetišče, saj je svoj cilj dejansko že dosegel: na oblast so pripeljali nove tranzicijske oblastnike, zato krinka z »raziskovalnim novinarstvom« niti ni več potrebna. Je pa škandalozno finančno-politično ozadje omenjenega portala v zadnjem času redno razgaljal predvsem Bojan Požar, na primer s podatkom, da je Gen-I še v času, ko ga je vodil sedanji premier Robert Golob, z denarjem zalagal Vesno Vuković, ki predstavlja enega od stebrov »necenzuriranih«. Nekdanja novinarka Dnevnika je, kot smo poročali, nedavno postala piarovka Gibanja Svoboda, s čimer pa je samo legalizirala to, kar je dejansko počela vsa leta, ko je s članki pokrivala interese svojih finančnih botrov, med drugim razvpitega Boruta Jamnika, ki sedaj povečuje lastniški vpliv na Telekomu Slovenije, kar bo v končni fazi privedlo tudi do političnega prevzema portala Siol.net. In prav tja naj bi nastavili razvpitega Primoža Cirmana, po prepričanju premierja Goloba enega najboljših raziskovalnih novinarjev v Sloveniji. Zaradi Požarjevih objav je prišlo celo do groženj z objavo domnevnih zvočnih posnetkov, ki naj bi Požarja kompromitirali. No, dejstvo je, da botri portala Necenzurirano take posnetke sedaj panično iščejo prek svojih zvez na policiji in Sovi.

Hitrost s sprejemanjem zakona se ni izplačala

A to je seveda le ena plat zgodbe. Druga pa je boj za RTV Slovenija. Natančneje rečeno: boj za to, da RTV Slovenija še naprej ostane povsem v rokah tranzicijskih plenilcev. Vladajoča večina je sicer računala, da bo s sprejetjem novega zakona o RTV po nujnem (!) postopku lahko sesula dosedanje strukture omenjenega javnega zavoda, namesto programskega sveta postavila Svet RTVS v obliki (kot ga je nekdaj že imela takrat, ko so »nepolitično« dvakrat odstavili generalnega direktorja Žarka Petana), seveda pa odslovila sedanjega generalnega direktorja RTVS Andreja Graha Whatmougha, urednico informativnega programa na TVS Jadranko Rebernik in še koga.

Vendar se načrt ni posrečil: referendumska pobuda, ki so jo sprožili poslanci SDS, je vsaj za nekaj mesecev blokirala velike posege na RTV. V tem času pa je vodenje TVS prevzel Uroš Urbanija, ki ga tranzicijska levica dobesedno »ne prebavlja«. Nič čudnega torej, da je prav prek tednika Reporter sledilo maščevanje enemu najbolj izpostavljenih članov programskega sveta, Slavku Kmetiču namreč, ki to funkcijo opravlja drugič, mandat pa naj bi se mu iztekel leta 2024. Nekdanjemu vodji stavke strojevodij so namreč pripisali spolni napad na novinarko, in to v dvigalu (kjer ni prič in tudi ne posnetkov kamere), zato je zelo težko dokazati resnico. Seveda je dejanje zanikal in opozoril, da razmišlja o kazenski ovadbi. Nenavadno je, da bi lahko izvedel spolni napad v samo 20 sekundah, kolikor traja vožnja z dvigalom v zgradbi prometnega ministrstva. No, Reporter že ve …

Tudi zato je moteč Slavko Kmetič

Nekoliko bolj jasno pa postane, če izpostavimo motiv, zakaj se je zgodba o Kmetiču pojavila v javnosti prav zdaj. Gre za glasnega, neposrednega človeka, ki uporablja zelo razumljivo govorico tudi za preproste ljudi. Že v začetku osemdesetih let je kot mlad strojevodja na enem od zborovanj strojevodij navzoče spomnil, da so se Poljaki že zbudili (s tem je mislil na stavko v ladjedelnici v Gdansku, sindikat Solidarnost pa je nato prerasel v politično gibanje), s tem pa si je prislužil pregon milice, SDV in sodišča. Kasneje je vodil prvo vnaprej napovedano stavko, tj. stavko strojnega osebja Slovenije in Istre. V zadnjih letih je en mandat vodil tudi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). Čeprav ni univerzitetno izobražen, velja za zelo razgledanega sogovorca, ki je že zelo zgodaj spoznal zlaganost komunističnega sistema. Prav zato je tudi trn v peti tranzicijski levici in predvsem nevaren, saj bi lahko v naslednjih nekaj mesecih vplival na obrat javnega mnenja v primeru referenduma o zakonu o RTV, pa tudi v zvezi s potrebnimi spremembami v javnem zavodu. Diskreditacija v smislu, da je spolni predator, bi tako ustavila njegov vpliv in ga morda prisilila k odstopu iz programskega sveta. Menda tudi zato, ker mu pripisujejo velik neformalni vpliv. Spomnimo: ko je bil programski svetnik prvič, je hotela njegovo podporo dobiti tudi Nataša Pirc Musar, ki je takrat kandidirala za funkcijo generalnega direktorja RTVS, sedaj pa se poteguje za najvišjo funkcijo v državi. Z njim se je sešla v eni od ljubljanskih gostiln, vendar je sestanek propadel, saj je dejanje prehitro opazil naš medij.

Uroš Urbanija, strah in trepet levičarjev

Vendar ima globoka država sedaj tudi druge skrbi. Kot kaže, se uresničujejo njeni strahovi, da bo novi direktor TVS Uroš Urbanija »naredil red«, saj je odjavil številne naročnine na Mladino, ki jih je imel javni zavod RTVS. Kot je razvidno iz aplikacije Erar, je celotna RTV Slovenija Mladini v prvih petih mesecih letošnjega leta nakazala 5.335 evrov, v celotnem lanskem letu pa 12.471 evrov, kar ni majhen denar.

Očitno pa je bil Urbanija prvi, ki si je to upal storiti ne glede na taktiko preventivne vojne, češ da na nacionalno televizijo prihaja »politkomisar SDS«, zaradi katerega bo RTVS pod političnim vplivom. Urednik Mladine Grega Repovž se sicer skuša izgovarjati, da gre ta poteza predvsem na škodo RTVS, češ da Mladina na RTVS ne bo več oglaševala. No, če bi šlo za normalno trženje, bi se z njim lahko celo strinjali – tako pa gre predvsem za bes tranzicijskih plenilcev, ker se javni zavod RTVS osvobaja vpliva starih propagandnih in finančnih tokov. Prva lastovka sicer še ne prinese pomladi, je pa začetek vseeno pomemben, saj naj bi na RTV prišel tudi Luka Svetina, sprožen pa naj bi bil tudi disciplinski postopek proti razvpiti Eugeniji Carl. Tudi zato se je tranzicijski levici tako mudilo, da bi z novim zakonom o RTV legalno ugrabila to ustanovo in izvedla kadrovsko čistko.

Repovž v slogu Dolanca in Popita

»Z razočaranjem ugotavljamo, da je tokratni uvodnik Gregorja Repovža, odgovornega urednika Mladine, prestopil mejo kulturnega in strokovnega izražanja osebnega mnenja,« so se na RTV Slovenija odzvali na kolumno urednika Mladine. Zato po prekinitvi poslovnega sodelovanja razmišljajo tudi o tožbi. Repovž je namreč med drugim zapisal in to poudaril tudi na Twitterju: »Če RTV Slovenija želi spet pridobiti gledalke in gledalce, bo tokrat morala izpeljati očiščenje zavoda. Ti strankarski vojščaki SDS, nekateri šele zdaj dobivajo pogodbe o zaposlitvi, zato je tam Urbanija, bodo morali te službe izgubiti.« Povedano drugače: v fašističnem stilu bi javni zavod RTVS očistil vseh drugače mislečih. In tu dejansko niti ni več pomembno, ali je kdo član SDS ali ne – dovolj je, da s svojimi besedami kaže določene simpatije do desne opcije. To pa tudi pomeni, da bi se v končni fazi lahko s krivdnimi razlogi znebili tudi vseh, ki so bili zaposleni na RTVS že prej (denimo Jože Možina, Igor Pirkovič …). Tudi ena od zadnjih oddaj Utrip, ki jo je znova pripravil Igor Pirkovič, je namreč fanatičnim levičarskim džihadistom znova odnesla pokrov.

»RTV Slovenija obsoja vsakršne napade, sovražni govor in neprimerno besedno obračunavanje, ki nimajo in ne smejo imeti prostora v nobeni demokratični družbi. Z razočaranjem ugotavljamo, da je tokratni uvodnik Gregorja Repovža, odgovornega urednika Mladine, prestopil mejo kulturnega in strokovnega izražanja osebnega mnenja. Besedilo je nesprejemljivo v javnem prostoru, še zlasti za četrto vejo oblasti, ki bi morala opozarjati, ne pa spodbujati sovražni govor in hujskanje,« je RTV zapisala v sporočilu za javnost. Dovolj za pametne?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine