Piše: Blagovest.si
“Inženirstvo človeških duš” je sintagma, ki se v slovenski publicistiki pojavlja večkrat. Vendar nima vedno enakega pomena. Pred kakimi dvajsetimi leti je tedanji državni svetnik, sedaj pa dolgoletni poslanec mag. Branko Grims v enem od svojih komentarjev preroško zapisal: “Za slovenske inženirje človeških duš je bil Orwell navaden vajenec.”
V preteklem komunističnem režimu so bili inženirji človeških duš propagandisti vseh vrst. Torej predvsem učitelji, novinarji in tudi – umetniki. Bili so družbeno-politični delavci, po dikciji Milana Kučana “vojaki revolucije”. Za socialistični realizem v umetnosti je to še posebej veljalo. Kot je zapisano na spletni strani Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani: “Po letu 1945 se je v našem prostoru uveljavilo umetnostno obdobje socialističnega realizma, ki je bilo tesno povezano s sočasno politiko in ideologijo, hkrati pa je zaznamovalo vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, tudi kiparstvo. Kulturnopolitično stališče vodilne politične struje je bilo jasno: prenesti »sovjetski« socialistični realizem na slovenska tla. Jugoslovanska komunistična oblast, za razliko od Sovjetske, ni nikoli uradno definirala oziroma deklarirala socialističnega realizma kot obvezujoče umetnostne smeri, je pa posredno vplivala na uveljavitev socrealizma z različnimi kritikami razstav, predavanji sovjetskih umetnikov, govori slovenskih politikov ter cenzuro.
Naročnik umetnostnih del je bila predvsem država. Prav z umetnostjo so namreč izvajali t. i. monumentalno propagando. Umetniki so kot »inženirji človeških duš« sodelovali pri prevzgoji ljudskih množic.
Več si lahko preberete TUKAJ.
