Zahtevo vlade Marjana Šarca, da bi interventno policiji omogočili izrekanje visokih glob vaškim stražarjem na meji, so ta teden v državnem zboru ustavile opozicijske stranke.
Koalicija pa je po izrednem povišanju pokojnin za 6,5 evra konec prihodnjega leta, če bo rast vsaj 2,5 odstotna, potrdila še spremembe pokojninskega zakona, da bodo do leta 2025 odmere pokojnin moškim postopno izenačene z ženskami, kar bo stroške pokojninskega sistema dolgoročno precej dramatično povišalo in nas približajo deležem, ki jih je v Evropi zadnje čase dosegala le Grčija.
Bo usklajevanje odneslo ohlajenje?
Slaba vest je vmes prišla od statistikov, da se gospodarska rast, ki bi lahko ublažila posledice vladnih bonbončkov in višanj, še kar znižuje. Tako so to prikazali:
Gospodarska rast.
Izredno povišanje pokojnin v enakih zneskih in ne v enakem deležu je, zaradi ocene, da je to nepošteno, ker ne odseva različnih prispevkov upokojencev, z vetom ustavil državni svet. V ponedeljek ga bodo poskusili razveljaviti koalicijski poslanci.
A zaradi pešajoče gospodarska rast lahko postane to odločanje nepomembno. Če ostane rast tako nizka kot je bila zadnje trimesečje, ne bo nobene uskladitve. Ne v odstotku in ne v vsoti. Podatki o padajoči rasti so za manjšinsko vlado še veliko bolj neprijetno sporočilo kot opozicijska nezaupnica svetu za nacionalno varnost Marjana Šarca, ki se je sestal posebej zaradi vaških straž in “naložil ministrstvoma za pravosodje in notranje zadeve, da v najkrajšem času spremenita kazenski zakonik ter ustrezno dopolnita predpise, ki urejajo prekrške.”
Specifično razumevanje vloge oblasti
A pričakala jih je hladna prha, ker je opozicija zavrnila interventno odločanje, ki ga je zahteval Šarčev svet za nacionalno varnost, na katerega je premier pozabil povabiti šefa največje opozicijske stranke Janeza Janšo, pa tudi predsednika republike Boruta Pahorja in državnega zbora Dejana Židana. Sodelovanje ni potrebno, je s tem sporočil Šarec. A se uštel z domnevo, da lahko Šiška sam na hitro ustavi s svojimi manjšinskimi partnerji. V parlamentu mu je opozicija izglasovala, da celo pri kljukcu Šišku, kot ga je poimenoval novi tihi koalicijski partner Zmago Jelinčič, ne bo šlo “kar po domače”.
Foto: STA
A to še ni bil največji zaplet tedna, ko gre za varnost. Šarec je zavrnil tudi predlog predsednika republike Pahorja, da bi po zapravljanju časa s Šiškom sklical bolj resno sejo sveta za nacionalno varnost o dilemah uhajanja zaupnosti države sosednji Hrvaški, s katero še vedno nimamo urejenega vprašanja meje in da bi povabil tudi tiste, ki ne mislijo kot on in mu ne kimajo ves čas. Opozicijo torej. Pahor je predlagal tudi pogovor o kazenskih postopkih, ki jih vlada serijsko sproža proti tem opozicijskim politikom in tudi proti medijem. Ti postopki kažejo na specifično razumevanje vloge oblasti, značilno za totalitarne države, kjer se z opozicijo obračuna s kazenskimi postopki. Ali kot temu pravijo pri nas: z neodvisnimi partijskimi tožilci in neodvisnimi partijskimi sodniki. Tako so z oporečniki obračunavali že v SFRJ. Pa tudi drugod po Vzhodni Evropi.
Neodvisno sodstvo naše partije
Ni novost niti za uradno večstrankarsko Slovenijo. Pred petimi leti so med kampanjo “neodvisni” sodniki zaprli šefa največje opozicijske stranke Janeza Janšo. V sojenju je kot najvišji šef sodeloval tudi sekretar Zveze komunistov na sodišču v prejšnjem sistemu. Čisto zares. Že pred tem je isto sodstvo omogočilo odvzem svetniškega mandata Francu Kanglerju, ker ga je obsodilo na ravno pravo zaporno kazen. Po prisluškovanjih, ki jih je odredil sodnik, ki je v prejšnjem sistemu delal kot tajni politični policist. Pozneje pa v Sovi. Sodbi proti Kanglerju in Janši sta bili pozneje razveljavljeno. Delovalo pa je. Zagotovilo je oblast v drugem največjem mestu in na državni ravni bolj levi strani.
Foto: STA
Dogajanje je ogledalo te države. In ni vrag, da ne bo isto delovalo še, ko zdaj Šarec spet preganja konkurente. Ta tega celo ne skriva. Na uhajanje zaupnosti, o katerem bi se pogovarjal Pahor, je posebej opozorila komisija za nadzor obveščevalnih služb, ki jo vodi Matej Tonin (NSi) s poročilom o ravnanju predstavnice zunanjega ministrstva Simone Drenik v času prejšnje vlade Mira Cerarja (SMC), ki je po povsem nezavarovanih telefonskih linijah klepetala z arbitrom Jernejem Sekolcem, posnetke teh pogovorov pa je pozneje objavil tisk na Hrvaškem in v Srbiji. Prisluškovali so jima. Verjetno celo številni. Nič ni vedela le naša Sova in naša vlada in zunanje ministrstvo Karla Erjavca. To je bil kar dvojni avtogol za državo, ker teh pogovorov ne bi smelo biti, povrhu pa je iz njih vrh sosednje Hrvaške lahko razbral cilje in pričakovanja slovenske vlade v arbitraži. V arbitražnem sporu nam je to zanesljivo škodovalo. Koristilo pa Hrvaški, ki je zaradi tega lahko dosegla več. Sosednja država arbitraže, ki jo je mednarodno sodišče kljub vsem tem zapletom nadaljevalo, zdaj ne priznava, in trdi, da je naša stran goljufala, ker je predstavnica zunanjega ministrstva klepetala z arbitrom. Čeprav je s prisluškovanjem še bolj goljufali nekdo drug. Le da njih nihče ni ujel. Kot so Drenikovo in Sekolca.
Na ugotovitve parlamentarnih nadzornikov, ki niso nič novega, da država ni nič ukrepala proti Drenikovi, celo prezaposlili so jo na ministrstvo za pravosodje Gorana Klemenčiča, se je Sova Marjana Šarca odzvala tako, da je ovadila nadzorno komisijo, da izdaja zaupnosti sosednji Hrvaški.
Kdo nadzira Šarčevo vlado
Pahor je Šarcu predlagal, da bi se na svetu za nacionalno varnost pogovorili. Predlog je bil precej razumen. Z ovajanjem opozicijskih politikov in novinarjev vlada ne bo rešila nobenega problema. A je premier predsednika republike zavrnil. Odgovoril je, da bi bilo vabilo predstavnikom drugih vej oblasti in opoziciji na pogovor za zaprtimi vrati nekoristno in nadaljevanje politizacije. Poskušal je celo diskreditirati nadzorno vlogo, ki jo ima opozicija, ko gre za obveščevalne službe in javne finance. To ni civilni nadzor, političen je, je zapisal premier. Celotno pismo je takšno:
Foto: STA
Da obveščevalne službe in poslovanje oblasti ob opoziciji nadzira še nekakšna civilna družba, je groba manipulacija. Uporabljali so jo že socialistični oblastniki. Ki si niso želeli prave opozicije. Niti slučajno nadzora nad vlado mimo opozicije ne izvaja nobena civilna družba. Še manj nad obveščevalno službo. Tu premier govori neresnice. Še celo komisija, s posebnimi pooblastili po zakonu ima velike težave, da bi obveščevalce res nadzorovala. Z zaostrovanjem in trditvami, da nadzor opravljajo nekdo tretji, premier ne kaže širine pametnega vladarja. Le da ima ob sebi svetovalce iz daljne preteklosti. Na enako ozki ravni je bil predlog za interventno višanje glob, da bi ustavili varde, češ da tako močno ogrožajo nacionalno varnost.
Mrtvi na avtocesti kažejo sivo polje, ki ga ni v statistikah o opaženih in ujetih:
Posledica slabega mejnega nadzora, in ne vard, je, rast kriminala, torej kraj, ugrabitev in posilstev po državi. Ljudje, predvsem v obmejnih krajih, se ne počutijo varne. Ne zaradi vard. Zaradi množic migrantov. Kako je s civilnim nadzorom pa kaže, ker še vedno nismo izvedeli niti za ime Maročana, ki so ga oblasti po dveh letih v zaporu zaradi nasilnega ropa septembra izpustile iz zapora, potem pa je oktobra posilil dve študentki v Ljubljani.
Posilstvi, ki bi ju naj zagrešil ta zavrnjeni prosilec za azil, ki je na črno prišel v državo, je policija prikrila javnosti. Prikriva vse podobne primere, so opozorili.
Strogo zaupne sodbe migrantom
Ker je za javnost pomembno, kaj je ta Maročan zagrešil, da je bil za dve leti v zaporu, sem sodišče v Ljubljani, ki ga vodi Marjan Pogačnik, prosil za sodbo. Javnosti je bilo namreč tudi to dogajanje prikrito. A sodbe ne moremo dobiti. Sodstvo prikriva vsebino. V dveh tednih mi še odgovorili niso nič drugega razen tega, da odloča njihov pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja. Ne smemo niti nič vedeti. Še o sodbah, čeprav so sojenja po ustavi javna. Pravnomočne sodbe menda tudi.
Kako je s sodišči, kaže tudi nadaljevanje spora bogatih zakoncev Login proti finančno veliko šibkejši reviji Reporter, ki se vleče že od takrat, ko je sodišče prepovedalo, da bi javnost smela videti revijo, v kateri bi pisalo, kako sta se zakonca pisala pred spremembo priimkov. Pravdanje kaže, da o svobodi govora in tiska v tej državi ni smiselno veliko govoriti, ko gre za tiste, ki imajo oblast in so bogati. Predstavljate si, da bi v ZDA neko okrajno sodišče tamkajšnjemu časopisu zagrozilo s pol milijarde evrov kazni, če bodo pisali o mladosti Billa Gatesa ali Steva Jobsa, še posebej pa, če bodo govorili o drugačnem priimku, ki sta ga v mladosti uporabljala. O čemer so drugi mediji že poročali.
Samo in Iza Login.
To se je reviji Reporter zgodilo. Revija se ni prodajala. In potem bi se več let vlekel pravni spor, ali medij mora varovati zasebnost bogatih in vplivnih v skupnosti. Ali pa je funkcija medija morebiti obveščanje javnosti. Ki je zaradi posredovanja sodišča niti ni obveščal. Stroški izgubljanje časa in denarja za postopke in odvetnike, ki so za Loginova drobiž, sčasoma pokopljejo medij. To je ta naš civilni nadzor. Enak je ničli.
Takšna pa je tudi podoba nacionalne varnosti, ko za vlado Marjana Šarca varnost države ogroža partizan Šiško, ki so ga nekoč že strpali v pripor, sodniki pa pozneje obsodili za priprave državnega udara, ker je paradiral v nekih daljnih gozdovih. V priporu se je znašel ravno, ko je Šarec prevzemal oblast, čeprav na volitvah ni zmagal. Vladno kazensko preganjanje opozicijskih politikov, medijev, in neuspešnih lokalnih politikov tipa Šiško, pa zavračanje čisto prijaznih predlogov predsednika republike Pahorja, ne bo izboljšalo varnosti ljudi in polepšalo podobe države.
Obratno. Sporoča nam le, da varnost te države ogroža karkoli. Vse. Če jo pa ogroža karkoli, je največja nevarnost vlada sama, ker je pač šibka.
