Piše: Katarina Wakounig Pajnič
Rož (nemško Rosental) je ime za okoli 40 km dolgo in do 4 km široko dolino Drave med Gurami na severu in Karavankami na jugu v južnem delu Celovške kotline na avstrijskem Koroškem. Razteza se od rokava Drave pri Rožeku na zahodu do izliva reke Bela na vzhodu. Nizvodno dolina Rož preide v Podjuno. V smeri zahod-vzhod dolino prečka tektonski šiv, tako imenovani periadriatski šiv. Rož je bil in ostaja pomemben del poselitvenega območja koroških Slovencev.
Koliko različic poimenovanja lahko slišimo v vsakdanji rabi za to dolino ob Dravi! Naj pojasnimo najprej izvor nemškega poimenovanja Rosental: Tal v nemščini pomeni dolina, Rose pa je vrtnica in od tod napačni prevodi. Ime doline izhaja iz romanskega ledinskega imena Rasa, ki je bilo prvič omenjeno v listini leta 876 v današnjem Rožeku ob Dravi. Gospostvo von Ras oz. von Rasek je zgradilo Stari grad Rožek na grajskem griču Rožek. Od leta 1227 se je tako ime Rastal uporabljalo za celoten Zgornji Rož. V novejših listinah najdemo zapise Rast Thall, Rasstall, Raschtall, leta 1690 pa Rossenthal. Osnova –rož– se je ohranila v ledinskih, gorskih in vodnih imenih in iz tega izhaja tudi poimenovanje doline Rož.
Vodni biser Drava in železna žila železnica
Rož poživljajo mogočen vodni tok Drave, zeleni gozdovi in pisana polja, nekdaj s slovenskimi, danes s pretežno dvojezičnimi vasmi in večjimi naselji. Rož na vsej južni strani spremljajo močno razgibane Karavanke, ki večinoma potiskajo v ospredje severno gozdnato predgorje in le v redkih krajih razkrivajo svoje pravo severno kamnito lice. Od Drave segajo pod glavno karavanško verigo dolge in globoke doline z raztresenimi naselji. Rož se deli na Zgornji Rož, ki se povezuje z Beljakom, in Spodnji Rož, ki se končuje vzhodno od največjega rožanskega kraja − Borovelj (Ferlach).
Skozi Rož poteka glavna cesta, ki se pri Spodnjem Bregu pri Brnci odcepi od magistralne ceste Beljak−Trbiž, pri Strugi pa se priključi cesti Celovec−Ljubelj−Ljubljana. Vodilni gospodarski panogi v Rožu sta jezerski turizem na Bistriškem zajezitvenem jezeru, okoli 5 km², Boroveljskem zajezitvenem jezeru, 3,5 km² in Šentjanškem jezeru ter gorski turizem po Karavankah. Posebnost v poletnih mesecih so parni vlaki v Rožu. Za Miklavža in v božičnem času redno vozijo, in sicer iz Svetne vasi se lahko s starimi vagoni, ki jih vleče parna lokomotiva, odpeljete v Borovlje, kjer je na programu ogled muzeja transporta Historama. Dolina Rož je kot gurmanska regija z imenom Rosentaler Carnica Biene, Regija rožanske kranjske čebele, članica avstrijske gurmanske regije, méd domače čebele, ki se tu tradicionalno prideluje, pa je tudi uvrščen v register tradicionalnih živil.
Širši pomen pojma Rož
Treba je razlikovati med geografskim pojmom Rož, ki zajema zgoraj opisano ožje geografsko območje, ter pojmom Rož v smislu slovenske etnološke regionalizacije. Pojem Rož v smislu slovenske etnološke regionalizacije zajema pravzaprav celotno osrednjo južno Koroško, poleg samega Zgornjega in Spodnjega Roža tudi Gure, Celovško polje, del Beljaške kotline, Osojske Ture, Štalensko goro, Krištofovo goro, Hreblje, Mostič, pobočja Velikovškega podgorja, Vršane v zahodnem delu Podjune ter v zgodovinski perspektivi Gosposvetsko polje, Možberško gričevje in severni breg Vrbskega jezera. Ime Rož zajema območje rožanskega narečja, ki zajema zgoraj opisano etnološko območje, tudi Karavanke in Gure, sega pa od spodnje Zilje do Velikovca in Žitare vasi na vzhodu, na severu pa do občine Štalenska gora na Celovškem polju.
Dvojezično tržno mesto Bistrica v Rožu
Rož je razmeroma gosto poseljen, večja naselja so: največje so Borovlje, sledijo Bače, Rožek, Loče, Podrožca, Bistrica v Rožu, Šentjakob Bistrica v Rožu, Šmarjeta Bistrica v Rožu, Svetna vas, Struga, Slovenji Plajberk, Sveče, Apače, Galicija … Eden izmed večjih krajev je Bistrica v Rožu (Feistritz im Rosental), ki je dvojezično tržno mesto z okoli 2500 prebivalci v osrčju doline Rož. Mesto Bistrica se je razširilo na vršaju istoimenskega potoka, ki se tu, v ledeniški dolini, izliva iz vznožja Karavank v Dravo. Od tod lahko dosežete po pokojnem deželnem glavarju Haiderju znane Rute (Bärental). Občina se nahaja na nadmorski višini med 408 in 2237 metrov (Stol), tako da je razpon višin precej velik. Celovška koča je pravi pohodniški magnet, saj so na voljo številne pohodniške poti, vključno z južno alpsko potjo, avstrijsko pohodno potjo na dolge razdalje, itd.
Tradicionalno industrijska
Bistrica je bila tradicionalno industrijska: že v začetku 16. stoletja so ob potoku Bistrica predelovali železo. Kasneje se je industrija specializirala za izdelovanje žice. Omembe vredno je, da je bila leta 1840 ustanovljena ena najbolj sodobnih žičnih valjalnic v Evropi. Po gospodarski krizi v 30. letih 20. stoletja se je sem preselila tovarna akumulatorjev in baterij, zaradi katerih je Bistrica znana po vsem svetu pod blagovno znamko “Bären-Batterien”. Vendar tudi ta industrija ni preživela, proizvodnja je bila ukinjena leta 1998. Po popisu leta 2001 je imela občina Bistrica okoli 15 odstotkov prebivalstva, ki je pripadalo slovensko govoreči skupnosti, županja Sonya Feinig (SPÖ) pa je slovenski skupnosti zelo naklonjena, Slovenci pa so v teh krajih zelo zavedni in dejavni.
Kulturne, glasbene, umetniške − slovenske Sveče
V tržni občni Bistrica leži prav poseben kraj − Sveče (nemško Suetschach). Lepa in stara gručasta vas Sveče je svoje mesto našla v senci skalnih sten Karavank.
Da so res gručasta vas, kaže tudi podatek, da sta muzej parkljev in likovna galerija na prostem komaj 70 metrov narazen, kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bila vmes še župnišče in gotska župnijska cerkev. Vrbnikovo domačijo si je slovenski kipar France Gorše (Dolenjska 1897–1986) leta 1973 uredil kot atelje, potem pa iz skednja naredil edinstveno galerijo. Na vrtu pred hišo v Svečah je odprl kulturni park s kipi in s portreti znamenitih koroških kulturnikov, od karantanskega misijonarja Modesta in bukovnika Drabosnjaka do pisatelja Prežihovega Voranca in skladatelja Pavla Kernjaka. Zdaj ti portreti v polkrogu stojijo pred starim cerkvenim zidom kot nekakšen koroški panteon. Umetnik Gorše je v oporoki prepustil svoj park v varstvo domačemu Slovenskemu društvu Kočna. Na robu vasi stoji lepo preurejena rojstna hiša Andreja Einspielerja (1813–1888), ki se je kot duhovnik, časnikar in politik že leta 1848 zavzemal za Zedinjeno Slovenijo v okviru Avstrije, izdajal časnik Slovenec, leta 1865 pa je izdal Politični katekizem za Slovence. Leta 1949 se je v vasi rodil avstrijski diplomat dr. Valentin Inzko, ki je aktiven predstavnik Slovencev v Avstriji, kakor je bil tudi njegov oče, šolnik Valentin (1923–2002). Slovenski duh Sveč očitno išče pot iz roda v rod. Zraven pa morda prastari slovenski duh spodbuja bojevitost proti političnim »parkljem« iz vseh smeri …
