Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31-35): Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Božja beseda te nedelje nas tokrat spet vrača k velikemu četrtku. Pravzaprav se ne zavedamo, kako prelomen je ta dogodek. Evangelist Janez tu predstavi dolg govor, ki ga je Jezus imel pred svojim slovesom od tega sveta. Na veliki četrtek smo sicer poslušali samo tisti del, ko Jezus učencem umiva nove, medtem ko ostali trije evangelisti govorijo o tem, kako je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri.
Zanimiva je časovna umestitev dogodka. Zgodilo se je namreč takoj, ko je Juda Iškarjot zapustil dvorano zadnje večerje. Evangelist Janez je edini vedel, da gre za izdajalca, ostali so to spoznali šele v vrtu Getsemani. Jezus govori o poveličanju. Ta vrstica nam je morda malo težko razumljiva. Jezus opisuje sebe kot Sina človekovega, poveličanje pomeni, da je proslavljen in pokaže svojo slavo. To je denimo pokazal v spremenjenju na gori. Tokrat svojo slavo izkazuje na drugačen način. V dvorani zadnje večerje je apostolom zapustil osrednji zakrament – evharistijo. To bo potrdil z darovanjem samega sebe. Kot pravi Rimski misal v enem od velikonočnih slavospevov: Jezus je duhovnik, oltar in jagnje hkrati. Je tisti, ki se daruje, in je tisti, ki je darovan. V tem je njegovo poveličanje. V njem je poveličan Bog, čeprav Jezus tu, zanimivo, ne uporabi besede Oče. Tokrat gre za to, da se Jezus kot človek poveliča, proslavi kot resnični Odrešenik.
