Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,11-19): Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Evangelijski odlomek nas znova popelje v resničnost – da, resničnost – delovanja Boga. Jezus znova čudežno ozdravlja, o teh čudežih evangelist Luka, po svojem osnovnem poklicu zdravnik tedanjega časa, velikokrat poroča. Že prvo berilo pripoveduje o tem, kako je bil Sirec, torej pogan, očiščen gobavosti, ko se je na ukaz preroka sedemkrat umil v reki Jordan. V tistem času, pa tudi v Jezusovem, je bila gobavost kot huda in predvsem nalezljiva ter neozdravljiva bolezen znamenje velikega prekletstva. Vsak, ki je bil okužen z njo, se je moral umakniti stran od civilizacije, skupaj z ostalimi bolniki. Gobavci so bili obsojeni na počasno umiranje, v začetku svoje bolezni so bili morda še toliko pri močeh, da so zmogli beračiti – vendar so morali okolico opozoriti nase, da so gobavi, ljudje so se jim na daleč izognili. Gobavci pa so se družili med seboj, saj je bilo njihovo edino upanje to, da so ostali skupaj in pomagali drug drugemu. In kakor vidimo, v skupini desetih gobavcev – zelo simbolična številka, ki kaže na deseterico Božjih zapovedi – niso bili samo Judje, ampak tudi tisti, ki so jih Judje sicer sovražili, torej pogani in Samarijani. Bolezen je povsem pogasila stare predsodke in sovraštvo med njimi.
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
