Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,22-40): Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«
Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.
Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.
Nedelja v božični osmini (če je božič na nedeljo, je spomin Svete družine na petek, 30. decembra) je posvečena Sveti družini, kar je nekakšno tematsko nadaljevanje ob razmišljanju o dogodku, ko je Bog sestopil v človeške nižave. Privzetje človeške narave je pomenilo tudi odraščati v družini, kjer je bil Jožef po judovskem pravu priznan kot Jezusov oče in tako ga tudi navaja evangelist Luka. Kar je logično, saj je bilo po prerokih napovedano, da bo Mesija iz rodu kralja Davida, rojen v Davidovem mestu Betlehemu. A to ima še večji pomen zaradi dejstva, da je Jezus odraščal v družini, v kateri je bil Jožef “Očetova senca”. A vendar oče, ob katerem je Jezus odraščal. Sveto pismo nam sicer ne zapusti niti ene same Jožefove citirane besede, pač pa le to, kako se je Jožef tudi v najtežjih trenutkih vedno ravnal po Božjem sporočilu.
Več TUKAJ.
