Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Marku (7,1-8.14-15.21-23): Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Potem ko smo skozi cel mesec avgust premišljevali o odlomkih iz Janezovega evangelija o Jezusu kot živem kruhu, se znova vračamo k evangeliju po Marku. In eno od velikih vprašanj ter dilem tedanjega časa evangelist tu takoj izpostavi – namreč, koliko velja upoštevanje nekih zunanjih predpisov, ki se zdijo kot bonton, kot protokol? To vprašanje je namreč ves čas spremljalo Jezusa. Ves čas so namreč nanj prežali farizeji in pismouki, da bi pri Jezusu in njegovih učencih vendarle našli kakšen kamen spotike. Pa naj bo še tako majhen. In so ga našli. Jezusovi učenci so namreč jedli z neumitimi rokami. Natančneje povedano: obredno neumitimi rokami – če bi kdo pomislil na varnost pri jedi, ker vsi vemo, da ni ravno zdravo jesti z umazanimi rokami. Farizejev to niti ne zanima – in morda jih niti toliko ne nervira dejstvo, da so Jezus in njegovi učenci zanemarili “izročilo starih”. Bolj jim je šlo za to, da je bil Jezus drugačnega duha kot oni. To jih je zelo nerviralo. Morali so najti nek izgovor, da bi ga tožili in mu očitali. V tem primeru je bilo to obredno umivanje.
Toda tisto, kar je bilo bistveno, je bilo to, da to obredno umivanje pravzaprav sploh ni bilo vključeno v obvezo postave. Jezus je namreč sam dejal, da ni prišel razveljavljat postave, ampak dopolnit. Vračal se je h koreninam, k prvotnemu pomenu. In seveda dobro vedel, da se je skozi stoletja po razodetju Mojzesove postave na njej nabral tudi človeški balast v obliki raznih predpisov, ki jih Bog sam ni ukazal, a so jih vendarle razglašali za “Božje pravo”, čeprav niti niso sledili duhu postave. In če se je število zapovedi nato tako namnožilo, da nihče ni mogel več reči, da je od npr. 365 zapovedi ena bolj pomembna od drugih, je Jezus ob neki drugi priložnosti hitro dal vedeti, katera je glavna zapoved. Spomnimo se: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega. Vse ostalo mora biti temu podrejeno.
Tu pa je dilema še hujša: nek zunanji predpis, nek protokol postane pomembnejši od same zapovedi, ki jo daje Bog. Jezus farizejem tu pokaže njihov slab namen prav s citatom iz preroka Izaija, ki cika na pozunanjeno pobožnost, kjer se resnično liturgijo srca nadomešča z raznimi zunanjimi pravili. In zunanje očiščevanje ne more sprati s človeka hudobije. Ta namreč prihaja iz notranjosti, ne od zunaj. Zato tu ne pomaga noben izgovor s sklicevanjem na zunanje predpise. Tudi dandanes ne, ko imamo opravka z določenimi “liturgisti”, ki bi denimo izničili drugi vatikanski koncil in vzpostavili paralelno Cerkev.