20.4 C
Ljubljana
sreda, 24 julija, 2024

Loredana sedaj rušijo tudi “vstajniki”: je stopil na žulj “glasu” dobaviteljev zdravstvene opreme?

Piše: Ana Horvat (Nova24tv.si)

S čim je na žulj stopil “civilni družbi” minister za zdravje, da ta zdaj zahteva njegov odstop in to zaradi zadeve izpred 15 let? To je vprašanje, ki se poraja ob zadnji pobudi Iniciative Glas ljudstva in Inštituta 8. marec, ki sta nezadovoljni z delom ministra za zdravje. Razlog za pobudo naj bi bilo ministrovo zastopanje “zasebnikov namesto pacientov”, vendar se zdi, da je v ozadju nekaj drugega, kar jih dela nezadovoljne – izgubili so veljavo pri ministru in se očitno spremenili v interesno združenje dobaviteljev zdravstvene opreme.

Iniciativa Glas ljudstva skupaj z Inštitutom 8. marec in nekatere druge organizacije so javno pozvale ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana k odstopu, češ da ta “ne zastopa interesov pacientov, ampak interese zasebnikov”. Minister je namreč želel, da bi bili zasebniki brez koncesije vključeni od začetka, saj se zaveda, da slovensko zdravstvo le tako lahko vzdrži, s tem pa se je zameril Inštitutu 8. marec in Glasu ljudstva, ki so prej kot glas civilne družbe “glas mafijskih dobaviteljev zdravniške opreme”, ki pa veliko raje poslujejo z državnimi institucijami kot z zasebnimi, ki na trgu kupujejo, kar je ceneje.

Glas milijardnih dvornih dobaviteljev v zdravstvu v Sloveniji predstavlja skupina uličnih anarhosocialistov, zbranih pod imenom Glas ljudstva z Jašo Jenullom na čelu, zdaj pa se mu je pridružila Nika Kovač s svojim Inštitutom. Njihova vizija zdravstva je v tem, da se to podržavi, centralizira in monopolizira – da torej postane takšno kot tisti del zdravstva, ki že danes ne deluje. Poteka močan boj med realisti, ki vedo, da bi “keberjanska” vizija zdravstva vodila do umiranja v čakalni vrsti in surrealisti, ki jim za to ni mar in še naprej potiskajo to pogubno ideologijo v svojo korist. Ko so izgubili svojo veljavo pri Eriku Breclju, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo zaradi izgube veljave zoperstavili ministru za zdravje in se spremenili  v interesno združenje dobaviteljev zdravstvene opreme.

Na eni strani se kot poznavalci predstavljajo prvi navedeni, ki trdijo, da so na primarni ravni koncesije največji problem, saj predstavljajo “nelojalno konkurenco javnim zavodom”. Logično, saj ti kupujejo tam, kjer je ceneje, kar pa rezultira v manj denarja, porabljenem v državnem proračunu, posledično pa manj ostane tudi nevladnikom.

Foto: STA

In ko predstavniki civilne družbe trdijo, da se “borijo za paciente”, se vedno bolj razkriva, da se borijo le zase. Čeprav je le v tem rešitev za propadajoče slovensko zdravstvo, tako ministrova lastna stranka, Levica in tudi predstavniki “civilne družbe” nasprotujejo temu, da bi se financirali tudi nekoncesionarji. Minister se je namreč že septembra zavzemal za to, da se v javni sistem vključi tudi nekoncesionarje, s čimer si je prislužil kritiko in nezadovoljstvo Nike Kovač in Jaše Jenulla, ki ga kritizirata “da ta zastopa interese zasebnikov in ne pacientov”. Tudi večina stroke se strinja, da so koncesije ključne za zmanjševanje čakalnih vrst, saj javni sistem ne pomeni državni sistem, ampak utilizacijo vseh sredstev, ki so zdravstvu na voljo – tako zasebnih kot javnih.

V ozadju vleče niti  eden od rahitetkob našističnega sistema nakupov medicinske opreme
Ne pozabimo, da za Glasom ljudstva stoji samooklicani borec za javno zdravstvo Dušan Keber, ki je že v devetdesetih letih zdravnikom iz javnega zdravstva za dober denar predaval prek svojega zasebnega podjetja. Nedavno se je med njim in ministrom precej zaiskrilo. Keber, ki je bil minister za zdravje v letih 2000 do 2004, je danes oster kritik ukrepov za reševanje zdravstvene problematike. Nasprotoval je posebnim ambulantam za pacientom in se zgražal nad honorarjem zdravnikov in sester, Loredan pa mu je javno postregel s stavkom: “Nekdo, ki se tako zelo zgraža nad honorarjem, ki je predviden za ambulante za neopredeljene, je leta 2017 za pripravo sprememb zakona o ZZZS v osmih oziroma devetih mesecih za 770 ur opravljenega svetovalnega dela dobil 20 tisoč evrov neto. In to brez izdelka. Težko razumem, da nekdo, ki je to že počel, ki je svetoval ministrici in bil za to zelo dobro plačan, zdaj razlaga zahteve in po moji oceni zlorablja ljudi.”

Dušan Keber (Foto: STA)

Sploh pa je Keber “strokovnjak” za nakup medicinske opreme, če se vrnemo nazaj v leto 2002, ko se je zgodila najbolj znana afera z nakupovanjem medicinske opreme v Sloveniji. Ljubljanski klinični center je kupil 38 operacijskih miz znamke Maquet kar brez javnega razpisa za štiri milijone evrov, s čimer naj bi mize preplačali za več kot polovico celotne kupnine. Zaradi afere operacijske mize je tudi Komisija za preprečevanje korupcije pozivala ministre k ukrepanju, saj naj bi bil sistem javnega naročanja v Sloveniji po njihovem mnenju podoben kartelnemu trgu. Po Kebrovih besedah je bil on del ekipe, ki je razkril to afero, temu pa je nasprotoval profesor Zoran Arnež, ki je za 24ur dejal, da večina odkritih afer sega pravzaprav v čas njegovega strokovnega vodenja, dokumentacija je izginila, Arnež pa je podedoval prazno pisarno.

Spomnimo tudi na dejstvo, da je Golobova vlada že od začetka trdila, da se bori proti korupciji in da jo bo izkoreninila, zaradi česar naj bi z interventnim zakonom o zdravstvu ukinila novelo zakona o javnem naročanju v zdravstvu, ki jo je sprejela prejšnja vlada. To je bila po mnenju skupine zdravnikov korak nazaj v smer korupcije in dogovorne ekonomije dobaviteljev v slovenskem državnem zdravstvu. S tem so se praktično še bolj odprla vrata mafijskim dobaviteljem zdravstvene opreme, kar kaže tudi zadnji javni razpis v zdravstvu, ki bi davkoplačevalce stal kar dva milijona evrov – toliko namreč zahtevajo dobavitelji za šest rentgenov in eno CT-napravo. Po poročanju nekaterih osrednjih medijev v podjetju GH Holding so opozorili, da se ponavlja zgodba iz marca, ko je šlo za 16 MR naprav v vrednosti 40 milijonov evrov.

Zdravstvo je ena ključnih prioritet SDS. (Foto: Twitter)

Vseeno je, ali govorimo o lobijih, posameznikih ali združbah, vedno več je jasnih in nedvoumnih pokazateljev, da se javni denar pretaka prek bolnišnic in različnih dobaviteljev v privatne žepe. Na drugi strani pa poslušamo in beremo tarnanje Golobove vlade, da se bolnišnice utapljajo v rdečih številkah, da zaradi tega izgubljajo na strokovnosti, učinkovitosti in ne morejo obvladovati čakalnih dob. Na novinarski konferenci, na kateri je minister za zdravje pojasnjeval okoliščine preverjanja dogajanja na ljubljanski psihiatrični kliniki, je ta dejal, da ne vidi razlogov za svoj odstop, očitke dela civilne družbe pa ocenil kot neutemeljene.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine