Po samo mesecu in pol delovanja vlade pod vodstvom Janeza Janše jo skuša novonastala levičarska formalna opozicija minirati. Njeni predstavniki brez pravih argumentov odkrito napovedujejo interpelacije, tako celotne vlade kot posamičnih ministrov.
Po oddaji Tarča, za katero je sedaj že skoraj jasno, da je bila dobro organizirana in zrežirana, se je pritisk na vlado, ki je bil že prej velik, še povečal. Povsem očitno je, da skuša tranzicijska levica svoj marčevski “petek, trinajstega” obrniti sebi v prid in bo storila vse, da vlada pade.
Pri tem ostaja v igri več scenarijev: prvi je izsiliti nove predčasne volitve, drugi pa s konstruktivno nezaupnico vrniti na premierski položaj tistega, ki je v tem mandatu na njem že bil, vendar je vrgel puško v koruzo in računal na volitve – a se je uštel.
Samo z interpelacijo ne bo šlo
Jasno je, da govorimo o prvaku LMŠ Marjanu Šarcu, ki se zadnje čase čedalje pogosteje oglaša. Nedavno je Janševi vladi celo cinično sporočil: “Uživajte, dokler še lahko,” kar bi lahko bil tudi nasvet globoke države, naj Janša skupaj z vlado sam odstopi, sicer ga bodo odžagali oni in mu bo zanesljivo zelo neprijetno. Toda možnosti, da se Šarec vrne na oblast, so v tem trenutku praktično zelo majhne. Če je vodji poslancev LMŠ Branetu Goluboviću (ki je bil pred desetimi leti Šarčev neposredni tekmec v drugem krogu županskih volitev v Kamniku!) najprej “ušlo” tisto s konstruktivno nezaupnico, sedaj računajo na to, da bodo, če ne drugega, v parlamentu sprožili vsaj dobro predstavo za javnost. Interpelacija, ki jo napovedujejo (proti ministru za gospodarsko dejavnost in tehnologijo Zdravku Počivalšku pa tudi proti vladi) je namreč instrument, ki je vezan na parlamentarni postopek.
Znano je, da interpelacije, ki jih je bilo od prvega sklica državnega zbora že več kot 40, praviloma ne uspejo. Doslej sta bili izglasovani samo dve, medtem ko so trije ministri še pred glasovanjem o interpelaciji odstopili. To seveda pomeni, da interpelacija lahko uspe le pod pogojem, če ministru odreče lojalnost katera od koalicijskih strank, a po navadi to raje uredijo s t. i. tiho diplomacijo. V novejši zgodovini slovenskega parlamentarizma so bile vložene interpelacije proti trem vladam: 1997 proti Drnovškovi, 2004 proti Ropovi in 2016 proti Cerarjevi vladi, vendar zoper nobeno od njih ni bila izglasovana nezaupnica.
Dvigovanje legitimnosti uličnim vstajnikom
In kaj to pomeni? Morda predvsem to, da se morajo stranke tranzicijske levice precej zadrževati, da se ne zaletijo preveč in da ne pokažejo prevelike bližine z “vstajniki z ulice”. A po drugi strani se zavedajo, da morajo drug drugemu pomagati. Po razvpiti oddaji Tarča, kjer sta manjkala oba ministra (Matej Tonin za obrambo in Zdravko Počivalšek za gospodarstvo), pojavil pa se je t. i. žvižgač Ivan Gale, se je namreč na omrežju Facebook oblikovalo več skupin v podporo Galetu, ki je sicer na TV nastopal v času bolniške, prisluhi pogovorov (oba udeleženca, minister in odstavljeni Anton Zakrajšek, pa sta zanikala, da sta pogovore snemala), pa so vzbudili sum nove politične zlorabe tajnih služb – za prisluhe je namreč potrebna sodna odredba, te pa ni bilo. Marsikdo se bo ob tem spomnil na dobrih dvajset let staro afero Vič-Holmec.
Tedanji kriminalist Drago Kos je brez sodne odredbe pridobil seznam telefonskih pogovorov novinarja Tomaža Ranca. Slednjega so namreč kriminalisti obtožili izdaje uradnih skrivnosti, ker je razkril, kdo iz MNZ je bil vpleten v afero. Zaradi takšnega posega v zasebnost je Ranc vložil tožbo proti državi in jo tudi dobil. Seveda to dejstvo omenjamo mimogrede, ker so režiserji najnovejšega konstrukta očitno računali, da bo javnost prezrla tovrstne umazane igre in ne bo uganila, da gre za konstrukt, katerega namen je ne toliko vlagati interpelacije, kot “ozaveščati” slovensko javnost o tem, da imamo skorumpirano vlado, ki ne bo odstopila, dokler je ne bo zrušila ulica. In prav to je namen političnega podzemlja: utrjevati legitimnost tistim, ki bi metali granitne kocke, tudi prek takih oddaj, kot je Tarča.
Ustavno sodišče vse bolj spolitizirano?
Ne glede na to, da je vladi uspelo za ceno velikih žrtev v zelo zaostrenih okoliščinah pridobiti veliko nujne potrebne zaščitne opreme (ob tem je tragikomično poslušati Šarčeve izgovore o tem, zakaj je pustil za seboj prazna skladišča), pa ima sedanja vladajoča ekipa še enega nasprotnika: ustavno sodišče, ki bi moralo biti v normalnih okoliščinah varuh zakonitosti in ustavnosti, ne pa deležnik v službi dnevne politike. Kot je znano, je ustavno sodišče z odločbo, objavljeno 17. aprila, zadržalo del odloka o omejitvi gibanja, ki določa čas trajanja ukrepov, in vladi naložilo, da mora po prejetju sklepa in nato vsaj vsakih sedem dni preverjati upravičenost ukrepov.
Da v tej odločitvi nekaj smrdi, je ugotovil kar ustavni sodnik Klemen Jaklič sam, ki je v ločenem mnenju zapisal, da pobudnik ustavne presoje ni izkazal pravnega interesa in pravice ni najprej iskal na poti rednih sodišč, kar postavlja deklarirano enakopravnost strank v čudno luč. Marsikdo pa se bo spomnil grozečih besed sedaj že nekdanje poslanke Jasne Murgel pred nekaj leti in lanskega razkritja spolitiziranosti nekaterih članov ustavnega sodišča. Vprašanje je namreč, kako se bodo ustavni sodniki odzvali na sedanje stanje, ko nanj dnevno prihajajo pobude za ustavno presojo vladnih odlokov. Teh pobud se je v zadnjih tednih nabralo več kot petdeset, zaradi česar je predsednik US RS Rajko Knez v intervjuju za Delo priznal, da bo epidemija zaposlila ustavno sodišče za več let naprej. Stranke tranzicijske levice pa so 20. aprila vložile zahtevo za presojo ustavnosti 9. in 103. člena prvega protikoronskega zakona. Med najbolj kritiziranimi so policijska pooblastila za čas epidemije novega koronavirusa.
Ob tem Levica napoveduje tudi zahtevo za novo presojo ustavnosti na novo sprejetega odloka vlade o omejitvi gibanja, s katero je vlada uresničila nedavno odločbo US glede omejitve gibanja. To pove vse.
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
