Če je EU resna v svojem boju proti antisemitizmu in ohranjanju zgodovinskega spomina na Holokavst, ne more hkrati zanikati, minimalizirati ali prezreti eksistenčnih groženj za Izrael, državo z večinskim judovskim prebivalstvom, v kateri prebiva okoli sedem milijonov Judov. A v stranki SD se očitno dogaja prav to. Medtem ko Tanja Fajon opleta z lepo zvenečo, všečno retoriko o nevarnosti antisemitizma, pozablja obsoditi aktualne eksistenčne nevarnosti, s katerimi se Judovska država sooča. Poleg tega je že dolgo znano, da je sedež njene politične opcije v vili, ki je bila odvzeta, v Auschwitzu umorjeni judovski družini, v zelo spornih okoliščinah in prav tako sporno pridobljena s strani stranke SD. Ob navedenem vsakršno omenjanje “antisemitizma” in “holokavsta” izpade dvolično, farsično, groteskno, celo zlagano.
Da ima dandanes dobršen del evropske politike “antisemitizem” le na jeziku, je v svoji izjavi za Politico izpostavil David Harris, izvršni direktor Ameriškega judovskega odbora (AJC), ki se v svojem zapisu obrača neposredno na Evropsko unijo, ob čemer izpostavlja ne ravno prijateljske in iskrene odnose med slednjo in Izraelom. Pogosto se sicer dogaja, da vidni evropski politiki na raznih proslavah in ob raznih obletnicah govoričijo o grozotah holokavstu ter o pomoru šestih milijonov evropskih Judov, ob poudarjanju, da se kaj takšnega ne sme več nikdar pripetiti. Vsekakor so te geste pomembne in jih ne gre podcenjevati, še zlasti v času, ko antisemitizem v Evropi znova kaže svoje roge, holokavst pa se umika iz skupne evropske zavesti.
Poleg tega pa ne gre spregledati dejstva, da se prepogosto pozablja povezati to bolečo preteklost z aktualno situacijo. Le redko kdo zna povezati tragedijo Judov iz obdobja 2. svetovne vojne s tem, da Judje tedaj niso imeli svoje države v katero bi se lahko zatekli pred eksterminacijo. Takšna država bi namreč lahko tedaj rešila ogromno število pripadnikov tega naroda, ki so ostali ujeti na evropskem kontinentu. Prav tako se pozablja omenjati, da skoraj polovica vseh Judov na svetu trenutno prebiva prav v Izraelu. Vendar življenje tam ni potica, saj so vsakodnevno izpostavljeni vojaškim grožnjam, predvsem pa nikdar končanim izzivom glede legitimnosti obstoja svoje države. Harris se ob tem sprašuje, kako lahko nek politični vodja govoriči o Holokavstu in grožnjah sodobnega antisemitizma, ne da bi obenem izpostavil nenehne eksistenčne grožnje, s katerimi se spopada Izrael, ob tem pa je ogrožena tudi judovska pravica do samoodločbe.
Foto: epa
Ko je govora o vezeh posameznih evropskih držav z Izraelom na področju trgovine, raziskav itd. stvar ni problematična. Številne države z Izraelom gojijo takšne in drugačne vezi, vendar pa mnoge stisnejo rep med noge, ko je govora o resnih eksistenčnih nevarnostih s katerimi se sooča Izrael. Tudi EU kot celota tedaj navadno odpove. In četudi to nevarnost kdo omeni, v praksi ni narejeno nič konkretnega. Za primer lahko vzamemo Iran. Izrael je skupaj z nekaterimi sunitskimi arabskimi državami svaril pred nevarnostjo, ki jo predstavlja Iran, katerega namen je ustvarjati kaos v regiji. EU je namreč prepričan, da Iran razume bolje od Izraela in kako se pretečim nevarnostim zoperstaviti, čeprav Teheran tudi odkrito poziva k uničenju Judovske države. Vendar kot kaže Evropa pri tem svojem početju ni ravno uspešna.
Prijateljevanje EU z Iranom je lahkomiselno: Izrael opozarja na resnično grožnjo varnosti, ki jo Iran predstavlja za regijo
In čeprav gre za državo, ki resno ogroža varnost v soseščini z razvojem orožja za množično uničevanje, EU še vedno daje vtis nekoga, ki situacijo pozna bolje od tistih, ki se neposredno soočajo z iransko nevarnostjo. Govora je tudi o Hezbollahu, zavezniku Irana, ki trdi, da bo uničil Izrael. Ob tem je še posebej zaskrbljujoče dejstvo, da so nekatere evropske države vse do leta 2013 odklanjale razglasitev Hezbollaha za teroristično organizacijo, na primer Francija. Zatem pa se je v Bolgariji zgodil krvavi napad na izraelske turiste, ki ga je izvedel prav Hezbollah. A tu še ni bilo konca kontroverznosti, saj je Evropa pričela razlikovati med “oboroženim delom Hezbollaha”, ki ga je dodala na svojo listo terorističnih organizacij ter političnim gibanjem. To je približno tako kot bi nekdo skušal umetno razdvojiti ISIS ali nacistično stranko. Takšnemu ravnanju so se pohvalno sicer zoperstavile: Estonija, Nemčija, Latvija, Litva, Nizozemska, Slovenija in Združeno kraljestvo.
Hezbollah. (Foto: epa)
In ko je govora o palestinsko-judovskem konfliktu, EU hitro kritizira izraelsko stran, medtem ko o palestinskem obstrukcijonizmu, korupciji in spodbujanju konflikta ni ne duha ne sluha. Verbalne napade na Izrael ob tem pogosto spodbujajo nevladne organizacije, ki jih financira prav EU. Ob tem gre navesti, da je svet okoli Izraela bistveno razlikuje od tistega v Evropi. Namesto z Švedsko, Irsko, Nizozemsko in Nemčijo, se v soseščini Judovske države nahajajo Sirija, Iran, Hamas in Gaza. Tudi Svet EU-Izrael, ki je namenjen dialogu in sodelovanju med stranema, se ni srečal vse od leta 2012, ob čemer gre navesti, da je blokada politično motivirana in prihaja s strani EU z izrecno podporo držav kot sta Francija in Švedska. Vsekakor, da Izrael zaradi Holokavsta ali naraščajočega antisemitizma nima imunitete pred kritiko, vendar pa je takšno stanje povsem nesprejemljivo. V takšni situaciji se nima EU kaj pritoževati, da Izrael Bruslju ne zaupa ali celo ponudi vlogo v kakšnem lokalnem mirovnem procesu. Kanček samokritičnosti bi dal vsakomur jasno vedeti zakaj je tako.
In kot nalašč vse to, kar Harris očita evropskim politikom, nekako sovpada s Fajonovo in njeno stranko. Šefica Socialnih demokratov je ob začetku letošnjega leta na Twitterju zapisala: “Dan spomina na holokavst in na osvoboditev taboriščnikov v #Auschwitz ne sme biti le spomin. (P)ostati mora zavest nas in mlajših generacij. Nenehno moramo opominjati na vse tanjšo ločnico, ki lahko vodi od nestrpnosti preko sovraštva do zločinov #HolocaustMemorialDay @strankaSD.” A kot kaže Tanja govori eno, živi pa povsem drugo. O vsakodnevnih grožnjah Izraelu in eksistenčni ogroženosti njenih sedmih milijonov prebivalcev judovskega rodu pa ne duha ne sluha. Še bolj sporno pa je to, da je sedež njene stranke v Moskovičevi vili, ki je nekdaj pripadala judovski družini, umorjeni v Auschwitzu ter pridobljeni s strani Socialnih demokratov na zelo sporen način. Če Fajonova in njeni mislijo resno s svojim antisemitizmom in obsodbo holokavsta, bi to lahko pokazali s povsem stvarno gesto in vilo vrnili potomcem umorjenih ali vsaj judovski skupnosti. Fajonova bi svojo resnost obsodbe holokavsta pokazala tudi z ostro obsodbo Hezbollaha, ki z genocidom nad Judi nadaljuje v današnjem času, a tega vsekakor ne gre pričakovati, dokler prijateljuje z diplomatskimi predstavniki bratskega iranskega režima, s katerim si njena stranka deli tudi nerazčiščeno afero Irangate – pranje milijarde evrov iranskega terorističnega denarja. Ob vsem navedenem je tarnanje o trpljenju Judov v nemških koncentracijskih taboriščih zgolj in samo hinavščina.
Tanja Fajon in veleposlanik Islamske republike Iran Kazem Sahefij. Slika je v posmeh njenemu antisemitizmu. (Foto: Twitter)
Domen Mezeg
