4.2 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

Kučanov načrt se ni izšel, Janševa vlada je uspešno dočakala silvestrovo!

Prepričani smo lahko, da Milan Kučan intimno ni nikdar ponotranjil razpada Jugoslavije, kvečjemu se je z njim sprijaznil, tako kot se na smrt bolni sprijazni s skorajšnjim koncem življenja. Prav mogoče je tudi to, da bi sedaj rad iz gole užaljenosti ukinil svoj Forum21, saj celoletno naprezanje njegovega tabora ni obrodilo sadov. Vsaj ne tistih zares želenih. Janševa vlada je namreč uspešno dočakala silvestrovo.

Mnoge je presenetil nedavni, politično obarvani veliki pok, beri Kučanova pobuda za ukinitev Foruma 21, ki jo je v svojem slovitem pismu predlagal članom združenja sumljivega slovesa. Kot razlog je med drugim navedel, da že skoraj leto dni ni dejavno in da so epidemija ter vladni ukrepi situacijo le še poslabšali. Božičkovo darilo, bi rekli nekateri. Pa je res? Težko je verjeti, da bi stari zvitorepec brez tehtnega premisleka storil nekaj, kar ne bi koristilo njemu in njegovim. Naj le dobro pomislimo: res se pojavlja vprašanje, kakšno poslanstvo društvo sploh še ima, pa ne toliko za slovensko družbo, marveč za njegovo članstvo, za tranzicijske sile, ki so se v njem ugnezdile.

Forum gor ali dol. Ti ljudje se izvrstno poznajo in družijo tudi brez njega. To so kajpak počeli že davno, preden se je zamisel o društvu sploh porodila. Bili so več kot le prijatelji, še preden jim je tik pod nosom zasmrdelo po pomladi, po neodvisnosti in po razkroju že lep čas pri živem telesu trohneče Jugoslavije. Že vrsto let pred tem so spletli čvrsto pajčevino takšnih in drugačnih, pač zanje in njihov mikrokozmos koristnih vezi. Poleg tega je Forum21 že lep čas predvsem tarča za verbalno obmetavanje s strani ideoloških konkurentov, saj je postal sinonim za slovensko Coso Nostro.

Milan Kučan: “Če bi Jugoslavija preživela, bi bila danes dejavnik v Evropi.”
V tokratnem zapisu se bomo skušali osrediniti na intimni pogled Milana Kučana na Slovenijo in Jugoslavijo, na neodvisnost, osamosvojitev, slovensko zunanjo politiko, skratka na njegovo videnje, predstavo o svetu, iz katere črpa svoje življenjske navdihe. Ob 30. obletnici plebiscita in vsem pred nedavnim izrečenem se to več kot spodobi. Ustavili bi se ob tej njegovi že zlajnani najintimnejši opciji. Vsaj za začetek ne bi ponavljali obrabljenih parol, ki si jih je modrooki striček iz Murgel škandalozno drznil izjaviti v letih pred osamosvojitvijo. Za spremembo bi rajši navedli eno precej novejših, iz katere še vedno veje kanček nekdanjega protiosamosvojitvenega zanosa, ki ga je skušal ves ta čas tako vztrajno prikrivati.

Govor je o izjavi, ki jo je leta 2019 izrekel za srbski Nedeljnik: “Če bi Jugoslavija preživela, bi bila danes dejavnik v Evropi.”Iz povedi veje občudovanje veličine nečesa, kar je že minilo in kar za Kučana nedvomno še vedno predstavlja vir ponosa. Navsezadnje bi lahko takšno razmišljanje podkrepili z eno njegovih izjav izpred desetletij: “Drugič te, da slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega – je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana.” Kot kaže, Kučan še vedno hrepeni po jugoslovanski veličini, ki so mu jo tako nesrečno ukradle zgodovinske okoliščine in tisti, čisto ta pravi osamosvojitelji.

Prihodnost zunaj jugosocialističnega habitata Kučan zase ni videl
Najbrž se je ob tistih veličastnih dogodkih izpred let počutil kot ženin, ki so mu izpred nosa speljali nevesto. Razpad Jugoslavije je bila boleča ločitev proti njegovi volji in tega še trideset let po usodnem dogodku ni prebolel. Škoda zanj, za nas pa, da smo imeli v tedanjem političnem vodstvu nekoga, ki si tega sploh ni želel, ampak je zgolj taktično dopustil, da se operetna osamosvojitev izpelje, v upanju, da vse skupaj zaide v slepo ulico in da osamosvojitelji z glavo nabijejo v beton.

Iz nekdanjih partijskih krogov je namreč kaj hitro prišla zamisel, da se je treba osamosvojiti, vendar brez vojske, oziroma da je treba že takoj razmišljati o novi, malce bolj ohlapni jugoslovanski konfederaciji. Kučan je preprosto dopustil razorožitev TO, hkrati pa zajahal val osamosvojitvene evforije in si tako priskrbel dolgoročen politični kapital. Boj z mlini na veter ni imel najmanjšega smisla. Pod seboj bi ga pokopali. In od njega bi ostalo vsaj politično, če ne celo fizično truplo, navaden kadaver. Predobro je poznal razpoloženje ljudi. In čeprav zunaj jugosocialističnega raja ni videl bodočnosti ne zase ne za svoje, je taktično privolil v to danost.

Milan Kučan in Slobodan Milošević
Milanu Kučanu v tistem prelomnem obdobju konca 80. in začetka 90. let niso ravno šle na roke tedanje družbeno-politične razmere. Komunizem se je izpel, vsesplošno razočaranje pa je bilo usmerjeno v iskanje novih poti, zlasti takšnih, kjer bo večji pomen igral nacionalni element. To sicer ni bil le jugoslovanski fenomen. V naši skupni državi je ta razvoj nemara potekal bolj intenzivno ter južno od Kolpe vodil v nekakšno absurdno skrajnost, ki je pravzaprav ves čas tlela tam nekje spodaj, ter jo je bratstvo i jedinstvo zgolj začasno prekrilo.

Kučan bi dejal, da ni šlo za to, da bi en narod stal nasproti drugemu, temveč za vprašanje centralističnega koncepta oziroma krepitve koncepta Srboslavije proti federalističnemu konceptu, v katerem bi posamezni narodi ohranili enakovredno vlogo v nekoliko spremenjeni družbeni stvarnosti, menda v bolj demokratičnem socializmu po meri ljudi. Skratka, šlo bi za nekakšen svojevrsten nesmisel. Biblično bi temu rekli, da se novo vino vliva v stare mehove. A to niti ni bistveno.

Dejstvo je, da si je Milošević želel več centralizma, več srbskega elementa v tej prenovljeni jugoslovanski resničnosti, Kučan pa ohranitev federalizma, saj bi bil s centralizacijo okrnjen njegov vpliv.

Oba pa sta bila jugoslovanski ideji povsem predana, le koncepta sta imela različna. Obema se je tudi porušil prvotni načrt, zato sta se lotila drugega: Milošević z vojno, Kučan pa z ustvarjanjem miniaturne podalpske jugorepublike, kar mu je vrsto let sijajno uspevalo, kajpada ob pomoči podanikov v sodstvu, javnih občilih, bančnem sistemu, politiki, nevladnih organizacijah in policiji. Milošević ni imel takšne sreče, ker se je po krvavi balkanski vojni znašel v haaški kehi. In če sta konec 80. let v Beogradu še skupaj pila vino ter se prešerno smejala, sta se to pot znašla skupaj v precej drugačni poziciji: Milošević na zatožni klopi, Kučan pa kot priča proti njemu.

Pa ta “nesrečni muzej osamosvojitve”!
Kučan je v zadnjem času izrekel še več skrb zbujajočih, domala nepojmljivih besed za nekoga, ki se v javnosti kaže kot osamosvojitelj. Med drugim je za Slovensko tiskovno agencijo v svojem velikem intervjuju govoril celo o nesrečni ideji muzeja osamosvojitve.

In četudi je res, kot pravi, da gre v tem primeru za nekakšno prisvajanje tedanjega dogajanja, bi bil iskren osamosvojitelj nad tovrstno zamislijo navdušen in nanjo ponosen. Še ena njegovih težko prebavljivih izjav pa je bila izrečena v oddaji na nacionalni televiziji z naslovom Plebiscit: “Po tridesetih letih je v marsičem ta država takšna, kot je bila takrat Jugoslavija: glede svobode govora, glede dopuščanja različnih mnenj, glede varovanja človekovih pravic, spoštovanja dostojanstva človeka …” Skratka z osamosvojitvijo so Slovenci malce pretiravali, če dodamo podnapise. Se pa gre strinjati, da je Slovenija res v marsičem še vedno takšna, in to ravno po zaslugi protiosamosvojiteljev. Spomnimo se zaprtja Janeza Janše tik pred volitvami leta 2014.

Nekaj napotkov za razumevanje Kučanovega antifašizma in človekoljubnosti?
Intimno se Kučan zagotovo čuti Slovenca. Ne gre mu očitati, da ni tako. Se pa to njegovo slovenstvo nedvomno bistveno razlikuje od slovenstva tistega, ki je živel za samostojno Slovenijo in je iskreno hrepenel po neodvisnosti. Ob tem se lahko ustavimo tudi ob Kučanovih omembah fašizma, pred katerim neutrudno straši v svojih všečnih govorih na raznih borčevskih pasjih procesijah pa tudi sicer.

Znano je, da je tudi romunski komunistični diktator Nicolae Ceaușescu politične in ideološke tekmece rad zmerjal s fašisti, nato pa klavrno končal.

Kučan pa je v nasprotju z njim fosil iz političnega paleozoika, ki se še kar solidno drži, je pa taktika verbalnega napadanja presenetljivo podobna in daje misliti. Obenem Milan Kučan zelo rad svari pred nebrzdano konkurenčnostjo, ki povzroča, da so v družbi zmagovalci in poraženci, za katere nihče ne poskrbi. Posvečeni posamezniki razumejo, o čem med vrsticami govori, drugi pa so pač koristni idioti, ki pomagajo vzdrževati njegovo človekoljubno, protifašistično agendo.

V resnici gre pri vsej tej solidarnosti in antifašizmu le za ohranjanje stare klime, jugoslovenskega podalpskega političnega podnebja, kulture rdeče zvezde, urejenih partizanskih grobov in prikritih množičnih grobišč, ki je utemeljena na parazitiranju ter boju proti zdravemu podjetniškemu duhu, proti ustvarjalnosti.

Je v ozadju še vedno realno pričakovanje obnove Jugoslavije?
Je stanje, ki nasprotuje povezovanju z naravnim srednjeevropskim zaledjem. Ob tem je povsem razumljivo, da Kučan glede iskanja vezi Slovenije z Višegrajsko skupino zvito, celo dvoumno pravi: »Tako Slovenijo potiskajo nekam, kamor ne spada in zgodovinsko nikoli nikjer ni bila.« Je v ozadju še vedno realno pričakovanje, da bo Jugoslavija vstala, tako kot Primorska v tisti partizanski pesmi? Je to odgovor na zanemarjanje slovenske vojske in sojenje slovenskim osamosvojiteljem ter moralno degradiranje akta osamosvojitve? Gre v tej luči delno razumeti tudi strastno povezovanje stranke SD s predstavniki tujih držav in s tistimi državniki, ki razpad Jugoslavije še vedno dojemajo kot zgodovinsko tragedijo?

Kučanov načrt se ni izšel, Janševa vlada je uspešno dočakala silvestrovo
Kučan, čeprav se zna s svojim medenim glaskom še tako prikupiti, ni nikakršen dedek Mraz, ampak zgolj nekdo, ki Slovenijo skupaj s svojimi lobisti ohranja v pat poziciji, v javnosti pa spretno igra senilnega dedka, ki pije svojo kavico, uživa zasluženo pokojnino in komaj zna šteti do pet. Svoj resnični obraz prikriva tudi z drugimi spretnimi manipulacijami. Ko se je v javnosti razvedelo, da ima 4.779 evrov pokojnine, je mirno odvrnil, da le dobrih 1751,32 evra. Drži, a brez vseh izrednih dodatkov, dragi Milan. Gre za vrsto manipulacije, ki je priljubljena tudi v osrednjih medijih.

Kučan, za nekatere oče, za druge pa zlobni očim slovenskega naroda prav tako še vedno botruje na partijskih sestankih stranke SD, kjer veselo prepevajo Internacionalo in na katerih gostujejo tudi politično in ideološko žlahtni predstavniki narodov nekdanje skupne države.

Dejstvo je, da je srednjeevropska usmeritev Slovenije povsem v skladu z njeno zunanjepolitično usmeritvijo: »RS znotraj EU v skladu s svojimi strateškimi interesi sodeluje z vsemi zainteresiranimi partnerji, predvsem pa se povezuje s podobno mislečimi državami, prednostno s srednjeevropskimi oz. državami Višegrajske skupine, s sosedami in manjšimi državami članicami.«

Prepričani smo lahko, da Milan Kučan intimno ni nikdar ponotranjil razpada Jugoslavije, kvečjemu se je z njim sprijaznil, tako kot se na smrt bolni sprijazni s skorajšnjim koncem življenja. Prav mogoče je tudi to, da bi sedaj rad iz gole užaljenosti ukinil svoj Forum, saj celoletno naprezanje njegovega tabora ni obrodilo sadov. Vsaj ne tistih zares želenih. Janševa vlada je namreč uspešno dočakala silvestrovo.

Domen Mezeg/Časnik

Zadnje novice

Sorodne vsebine