Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
V nedeljo smo ekskluzivno poročali, da se je slovenski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič pridružil pogojevanju odobritve Slovenskega načrta za okrevanje, vrednega 2,5 milijarde evrov, s čimer je skušal oškodovati lastno domovino. Ko je novica o tem odjeknila v javnosti, se je sicer z zamikom odzvala Tina Štrafela, ki v kabinetu komisarja skrbi za komuniciranje, vendar ni odgovorila na naša vprašanja. Ta je zatrdila, da se komisar v nobenem trenutku in v nobeni fazi postopka ni zavzemal za pogojevanje ali blokado slovenskega načrta za okrevanje. Pri tem pa je ostalo neodgovorjeno vprašanje ali je in zakaj je Lenarčičev kabinet še z dvema podprl predloge Reyndersa, Jourove in Sinkeviciusa, da bi med drugim določili rok za imenovanje tožilcev, kar bi zamaknilo potrditev načrta za okrevanje.
Spomnimo. Poročali smo, da je kabinet komisarja Didierja Reyndersa prosil, naj se doda mejnik pri imenovanju slovenskih tožilcev v Evropsko javno tožilstvo (EPPO). Kabinet podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove je ugotovil, da v nekaterih državah članicah, tudi v Sloveniji, obstajajo pomisleki glede medijskega pluralizma, zlasti glede državnega oglaševanja, ki podpira samo provladne medije. Postavili so vprašanje, ali ga načrt obravnava. Kabinet komisarja Virginijusa Sinkeviciusa je pozval, da naj se doda besedilo o podpori biotski raznovrstnosti in nadzoruje, da se med izvajanjem spoštujejo pravila DNSH, zlasti pri infrastrukturnih projektih. Okoljska vprašanja namreč vplivajo na življenje državljanov. Te zahteve sta podprla kabineta Janeza Lenarčiča, Paola Gentilonija in kabinet komisarke Ylve Johansson.
Lenarčič se izmika natančnemu odgovoru
Ko je novica okrog pogojevanja zaustavitve potrjevanja slovenskega načrta za okrevanje zaokrožila, se je na to, sicer zapoznelo, odzvala Tina Štrafela in zapisala naslednje: “V zvezi z insinuacijami, skomuniciranimi na skrajno nedostojen in nedopusten način, sporočam naslednje dejstvo: Evropski komisar Lenarčič se v nobenem trenutku in v nobeni fazi postopka ni zavzemal za pogojevanje ali blokado slovenskega načrta za okrevanje.” Podan odgovor pa ne predstavlja odgovora na to ali je in zakaj je Lenarčičev kabinet še z dvema podprl predloge kabinetov Reyndersa, Jourove in Sinkeviciusa, da bi med drugim določili rok za imenovanje tožilcev, kar bi zamaknilo potrditev načrta za okrevanje.
Čemu se Lenarčič ni odločil jasno odgovoriti na vprašanje, ni jasno. Na vsakomur tako je, da si sam zase interpretira to potezo. Je pa dejstvo, da slovenskega komisarja, ki je sicer zadolžen za krizno upravljanje, ni bilo mogoče videti, da bi se kakorkoli ukvarjal s kakšno krizo. Namesto, da bi konec marca skušal postoriti kaj v smeri, da bi Slovenija dobila svoje naročeno cepivo, se je veliko raje ukvarjal s svobodo medijev. S tem se je ukvarjal čeprav pod njegovo odgovornost spadata civilna zaščita in humanitarna pomoč. Glede na to, da mediji ne predstavljajo njegovega področja, težav pa pri angažmaju glede teh ni imel, bi se lahko brez težav posvetil posredovanju glede cepiv.
Politična obračunavanja ne bi smela predstavljati prioritete pred zasledovanjem nacionalnih ciljev. Če bi se v praksi tega držali tisti, ki lahko na podlagi svojega položaja delovali v korist državljank in državljanov, bi bili danes drugje. Tako pa so vseskozi na agendi podtikanja, ki ne peljejo nikakor. Kakorkoli, na srečo je bil Slovenski načrt za okrevanje v vrednosti 2,5 milijarde evrov odobren. Država bo najprej v predplačilo dobila 13 odstotkov vseh sredstev, nato pa sledi preostanek na podlagi doseženih ciljev.
