18.1 C
Ljubljana
četrtek, 7 julija, 2022

(KOMENTAR) Tudi to so razlogi, da se največji del slovenske javnosti na volitvah »šlepa« na razne m(M)ačke v žaklju

Piše: Tomaž S. Medved 

V zadnjem času je ugibanj o tem, kaj vse bi morala t. i. desnica spremeniti pri sebi, da bi bila na volitvah bolj uspešna, vse več. Kar je po svoje tudi prav. Vendar pa velika večina komentatorjev prehitro zadovolji s površnimi ocenami, npr. glede voditeljev ter podcenjevanjem t. i. vzporednega mehanizma globoke države.  

Zagotovo drži, da je v eni predvolilni kampanji zelo težko nadomestiti vse tisto, kar je demokratični tabor zamudil v zadnjih tridesetih letih. Zagotovo tudi drži, da je večini javnosti zelo težko razložiti, kje so glavne pasti slovenske politike in zakaj je njihovo trivialno dojemanje političnega dogajanja tako škodljivo ne samo za državo, ampak tudi za njih same. Demokratični oz. pomladni tabor se je tudi tokrat zelo opiral zgolj na lastne moči, zelo malo je gradil na civilni družbi in tudi na zborovanjih, ki jih praktično ni bilo – v primerjavo z zborovanji levičarskih NVO, ki jih je bilo cel kup. Na ta način je združba levičarskih nevladnih organizacij uspela mobilizirati kritično maso volivcev, da so lahko povozili vsa reformna prizadevanja dosedanje vlade, ki se poslavlja.

Prelom kot samoprevara 

To je seveda le del vse resničnosti. Vsa zgodba ima namreč tudi globlje korenine, namreč v temeljiti spremembi slovenskega narodnega značaja (kar pomeni, da je Edvardu Kardelju ta projekt dobro uspel), ob tem, da je komunistična stran z revolucijo iz narodove srede na takšen in drugačen način odstranila izjemno velik delež prebivalstva – če niso bili pobiti, pa so bili pregnani v tujino in dejansko skupaj s svojimi potomci v veliki večini nikoli več niso tvorili dela slovenske volilne baze. Tisti pa, ki so ostali v domovini, so bili deležni in so še danes deležni strupene propagande in jim prevladujoče medijske izpostave vsiljujejo občutke krivde. Takšna praksa se nadaljuje tudi v samostojni Sloveniji, kar pomeni, da prelomni dogodki slovenske pomladi očitno niso prinesli pričakovane diskontinuitete s polpreteklo zgodovino. Še več, govoriti o tem, da smo v tistem času naredili prelom, je dejansko samoprevara brez primere in težko je poslušati slavnostne govornike, ki ob obletnicah slavijo nič manj kot velik prelom z Jugoslavijo in prejšnjim režimom.

Dejansko je bil ta prelom zelo slaboten, pravzaprav zgolj kozmetičen. Jedro slovenske partije (tj. ZKS) je namreč ves čas ohranjalo zavest o sebi, da je preko OF edina zaslužna za samobitnost slovenskega naroda, ki je bil prej menda brezpravno ljudstvo. To zavest je vsiljevala tudi javnosti in pri tem tudi občasno krepila sicer zelo rahlo distanco do Beograda. A dokler je bil Josip Broz-Tito živ, je bila enotnost Jugoslavije tabu tema, ne glede na to, da je celo nekdanji oficir Ozne Albert Svetina-Erno v svoji knjigi »Od osvobodilnega boja do banditizma« razkril tudi medvojne konflikte med slovensko partijo in njenimi jugoslovanskimi in celo sovjetskimi »seniorji«. Komunistična partija Slovenije je bila ustanovljena že nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne na slovenskih tleh in je tako na nek način to dejstvo uveljavljala kot privilegij v primerjavi z drugimi »bratskimi« partijami v ostalih republikah. Hkrati pa je bila tedanja SR Slovenija edina jugoslovanska republika, ki ni mejila na SR Srbijo, obenem je predstavljala tudi edino kopensko pot jugoslovanskega »centra« na Zahod zaradi meje z Avstrijo in Italijo. Ko je umrl Tito (pred njim pa Kardelj), se je s tem sprostila potlačena ambicija slovenske Partije po bolj samostojni, tudi pragmatični politiki, ki jo je začela že v času Staneta Kavčiča, vendar so jo Titu vdane »zdrave sile« zatrle.

»Bela krizantema« kot darilo Kučanu 

Pred kratkim sem si v video arhivu spletne strani RTV Slovenija ogledal dokumentarec z naslovom »Bela krizantema«. Gre za dokumentarni film, ki ga je že decembra 1991, nekaj mesecev po osamosvojitvi, na pragu mednarodnega priznanja ter ob prvi obletnici osamosvojitve pripravila dr. Ljerka Bizilj. Vsebina je zelo dobrodošla tudi zaradi dejstva, da je v samem filmu prikazanih veliko posnetkov, ki bi sicer ušli iz spomina, tu in tam tudi kakšen humorističen ocvirek z Markovićevim mediteranskim nasmeškom ali nerodnostmi iz kosovske skupščine, kjer se je izkazalo, da glavni partijski šef Rrahman Morina ni znal šteti. A tisto, na kar sem bil najbolj pozoren, pa so bili avtoričini poudarki, ko je predstavljala zgodovino druge polovice osemdesetih let in začetka devetdesetih, namreč da se je s prihodom Milana Kučana na čelo ZKS začelo obdobje reformizma in liberalizacije, saj je po njeno zadnji partijski šef omogočil »socializem po meri ljudi«, podobno kot sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je uveljavljal »socializem s človeškim obrazom«. Kučanu gredo res zasluge, da je v njegovem času represija nekoliko dvignila toleranco do »kontrarevolucionarnih pojavov«, predvsem v vrstah partijskega podmladka ZSMS, a glavno sporočilo dobra tri desetletja starega dokumentarnega filma (ki so ga znova predvajali lani decembra) je bilo prav to, da se moramo za lastno državo zahvaliti predvsem domači partijski eliti, ki nas je branila pred beograjskimi centralisti, trdo partijsko linijo JLA ter srbskimi nacionalisti. Da o tem, da stavka strojevodij leta 1988 niti omenjena ni bila (no, saj jo tudi druge podobne oddaje ne omenjajo), seveda ne govorimo.

Morda je takšen prikaz posledica naivnosti – vsaj tako sem mislil v prvi polovici. Ko pa je avtorica začela govoriti o tem, kako je Ivan Maček-Matija že zelo zgodaj mislil na svojo »ožjo« domovino in dal zgraditi velik bunker v do tedaj zaprtem območju Gotenice in Kočevske Reke za zavarovanje slovenskih interesov, pa mi je postalo jasno, za kaj gre: gre za kontinuiteto. Za komuniste je bila osamosvojitev le še dodatna stopnička razvoja NOB (in ne slepimo se, da je NOB kaj drugega kot revolucija, kar je zelo dobro razložil že pokojni Anton Drobnič – ergo: NOB ni enako kot boj proti okupatorju, tu so komunisti spet zvijačno manipulirali s pojmi, kar je velikokrat opozarjal pokojni Viktor Blažič), s tem so komunisti dejansko podtaknili NOB (revolucijo) kot temelj slovenske države, medtem ko so nove demokratične sile ves čas mislile, da so zgradile državo z diskontinuiteto. Partija je res »sestopila z oblasti«, na svojstven »liberalen« način dovolila strankarski pluralizem, medtem ko se družbeni podsistemi nikoli niso resetirali. Pač pa se je na mnogih institucijah ohranjala negativna kadrovska selekcija, rezultat pa je sestava (starega) informativnega programa RTV Slovenija, kot ga imamo danes. Že ob nastanku strank je bilo jasno, da simetrije med starimi silami ter novim demokratičnim taborom ne bo. Vse stranke, nastale iz DPO-jev, so obdržale svojo infrastruktro, premoženje in finančne vire, nove stranke so si morale to šele zgraditi, začele so praktično iz ničle. Dokaz: nekdanja Moskovičeva vila je postala »nadomestni« sedež Partije z novim imenom (danes je to SD), ker so njen »stari« sedež na Tomšičevi (nekdanja banovinska uprava) uporabili za potrebe parlamenta.

Ljudstvo gleda lutkovno predstavo – kaj pa ozadje? 

Seveda pa je bila glavna poanta partijskega »sestopa z oblasti« v spretni gledališki igri, ki je mnoge ljudi zavedla. Najprej že s spopadom s Srbijo, ki je bil v veliki meri izsiljen. Kučan se je namreč zavedal, da mu podporo na domačem terenu, kjer so se (tudi pod vplivom dogajanja na Poljskem, Madžarskem in tedanji Češkoslovaški) že krepile demokratične sile, lahko prinese le spopad z zunanjim sovražnikom. V spopadu z Miloševićem, ki je bil neposredno odgovoren za kršenje človekovih pravic na Kosovem, ni bilo težko priti kot razsvetljeni moralni zmagovalec. Dejansko je slovenski komunistični vrh zelo dobro vedel, da jugoslovanski »center« ne bo pripravljen sprejeti njihovih že kar predrznih reformnih predlogov, kar je nato rezultiralo v odhod slovenske delegacije s kongresa ZKJ. To je bilo že tik pred volitvami, ko je ZKS-SDP s svojim »evropskim« programom potrebovala tudi dejanja, s katerimi je navdihovala slovensko javnost. In enajst mesecev kasneje je na plebiscitni večer novinar nacionalne televizije predstavil predsednika SDP dr. Cirila Ribičiča kot iniciatorja slovenske pomladi, ob bok pa mu je postavil nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in »sredinsko« dr. Spomenko Hribar (sic!). Seveda ne gre spregledati, da je Kučan že vmes nastopil kot osrednji govornik na prvi javni pogrebni slovesnosti v Kočevskem Rogu ter se (celo večkrat) tam rokoval z nadškofom Šuštarjem, kar so seveda zaznali tudi fotoreporterji in kamermani.

Dr. Robert Golob kot produkt večne dialektike 

Sporočilo dokumentarca nam torej razkrije bistvo nedokončane slovenske tranzicije z vsemi svojimi botri. Ki tudi skrbijo, da tranzicija ostaja nedokončana in da se še naprej lahko krepi kontinuiteta starih omrežij ob pomoči dialektike med staro partijo in njenimi nasprotniki (razrednimi sovražniki, ki jih je treba pred javnostjo čim bolj umazati – in to je bila zadnje dve leti vlada z njenim predsednikom). Rezultat te dialektike pa je »novi obraz«, nekakšen netipičen politik, ki pa vendarle izvršuje diktate stare partije. Čisto možno je, da se bo nova vlada sesula že po pol leta, vendar je težava v tem, da bo volilno telo, obvladovano z efektivnimi sporočili vzporednega mehanizma, še naprej nadaljevalo to igro in tudi v prihodnje ustreglo tovrstnim rabotam političnega podzemlja. Žal trenutno nimamo nobenega človeškega sredstva, da bi to igro lahko prekinili. Morda z dobro organizirano vlado v senci, ki bo lahko javnosti predstavljala primerjavo dosežkov dosedanje in nove vlade. A očitno to ne bo dovolj. In tu nas samo kakšen Bog lahko reši.

Sorodne vsebine