Spletna razstava »Šenčurski dogodki 1932, 1941-1945, 1945-1950, 1975, 2016« je projekt, ki je bil predstavljen letos pozno spomladi, od takrat je namreč možen ogled sicer lokalnih dogodkov v Šenčurju pri Kranju. Razstavo, ki jo je v sodelovanju z občino Šenčur pripravil Gorenjski muzej, je sicer uredil Jože Dežman, ki jo je nedavno predstavil tudi na radiu Ognjišče v oddaji »Moja zgodba«. Gre pa za razstavo, ki je dvignila precej prahu med člani lokalne borčevske organizacije, ki so zato šli v tako rekoč križarsko vojno.
Kot je za radio Ognjišče poudaril avtor razstave Dežman, imajo šenčurski dogodki v omenjenih letih skupni imenovalec: bili so odziv slovenskega okolja na izzive, ki so prihajali z veliko zgodovino z jugoslovanskega in/ali svetovnega odra. Leta 1932 je šlo za odpor proti kraljevi diktaturi in centralizmu, med drugo svetovno vojno za usodni državljanski, bratomorni spopad, po drugi svetovni vojni za revolucionarni oblastni teror in upor proti njemu, leta 1975 je oblast pokazala vso nemoč ideološke dogme bratstva in enotnosti, leta 2016 pa so se protestniki v Šenčurju odzvali na svetovno migrantsko krizo in se uprli tedanji slovenski oblasti. »Skupno vsem tem dogodkom je, da se o vsakem do današnjih dni vodi mnenjski spopad oz. tako nekatera dejstva kot tudi različni pogledi nanje šele v demokratični Sloveniji lahko vstopajo v javni prostor,« je zapisano v uvodni predstavitvi razstave.
Več o oddaji si lahko preberete in oddajo poslušajte TUKAJ. Za spletno razstavo oz. njen ogled pa kliknite TUKAJ. Zanimivo je, da nosi naslov »Šenčurski dogodki« tudi knjiga, ki jo je leta 1937 izdal duhovnik Matija Škerbec, sicer doma z Notranjske (umrl je v Clevelandu v izgnanstvu po drugi svetovni vojni). V dogodku iz leta 1932, ko so nasprotniki unitarističnega gibanja preprečili predvolilno zborovanje v Šenčurju, je bil udeležen tudi pisatelj in urednik Lojze Ilija, ki je bil zaradi vzklikanja v prid samostojni Sloveniji obsojen na zaporno kazen v Beogradu (eno od njegovih ponatisnjenih knjig lahko danes naročite po posebej ugodni ceni – glej TUKAJ). Na beograjskem procesu je bil obsojen tudi šenčurski župan Anton Umnik, o tem sicer podrobneje piše Dežman v Gorenjskem glasu (glej TUKAJ).
“Narodni heroj” Belehar
Očitno pa so hrup spet dvignili opisi dogodkov, povezani z drugo svetovno vojno. Janko Maček je namreč opisal, kako je osemnajstletni sokrajan Janko Belehar umoril Antona Umnika: »3. septembra (1942 – op. p.) popoldne so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Približala se jim je skupina partizanov in zahtevala, da gre oče Umnik z njimi. Kar skozi gozd in prek polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja. Ko so se bližali Brodarjevi domačiji, je bivši poslanec in predsednik Kmečke zveze spodkidaval gnoj v svinjakih. Nekdo od poslov, ki je zagledal »obiskovalce« še preden so prišli na dvorišče, je takoj obvestil gospodarja. Tako sta se on in najstarejši sin Ivan še utegnila skriti. Nenapovedani nočni gostje so preiskali celotno domačijo, vendar ju niso našli. Med preiskavo so seveda tudi napolnili svoje nahrbtnike. Antona Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical osemnajstletnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k nekdanjemu županu in nekajkrat ustrelil.« Po Janku Beleharju, ki so ga kasneje ujeli Nemci in usmrtili – kljub temu, da je Umnikova vdova pri Nemcih prosila zanj in rekla, da mu odpušča – se še vedno imenuje glavna ulica v Šenčurju.
Robat odziv borčevske zveze
Ni znano, ali je prav ta dogodek dvignil na noge tako krajevno kot centralno borčevsko organizacijo, a dejstvo je, da so se pod dokaj kratek odziv, objavljen v Gorenjskem glasu, podpisali kar trije funkcionarji, med njimi tudi predsednik njihovega »centralnega komiteja« Marjan Križman. Kot so zapisali, je razstava »izrazito znanstveno pristransko in nestrokovno delo. Spregleduje vse, kar nasprotuje izbranemu političnemu oziroma strankarskemu pogledu, izbrane dogodke predstavlja pristransko iztrgane iz zgodovinskih okoliščin in s tem nasprotuje znanstvenim spoznanjem o zgodovini oziroma jih ne upošteva.« Pismo je bilo sicer objavljeno že julija letos, je pa zanimivo, da si podpisniki (poleg Križmana še partizanski zgodovinar Martin Premk in kranjski borčevski funkcionar Božidar Jožef Janež) niso upali javno zapisati, katero politično stranko imajo v mislih – a lahko si predstavljamo, za katero gre. No, priznali pa so, da jim gre na živce predvsem opisovanje dogodkov v času druge svetovne vojne. »Med temi dogodki sploh ni nikjer omenjen ne nacizem, ne upor domačinov proti nemški navzočnosti, na nasilje okupatorjev in njihovih sodelavcev. Za prikaz druge svetovne vojne so uporabljena dvojna merila, tako pri izboru in pri opisu dogodkov kot pri predstavitvi med vojno umrlih oziroma pri statistiki nasilno umrlih v tem času. Prestavljene so le žrtve, ki jih je v tragičnih vojnih časih povzročilo narodnoosvobodilno gibanje, vse žrtve, ki jih je povzročil nacistični okupator s svojimi domačimi sodelavci, so izločene. Vse, kar se nanaša na drugo svetovno vojno, je povezano zgolj z moraliziranjem o dveh spomenikih in imenovanju ulic po pripadnikih narodnoosvobodilnega gibanja. Za zgodovinsko znanost so popolnoma nesprejemljivi poskusi delitve vasi Šenčur na partizansko ali domobransko vas. Kot primer dvojnih meril, ki želijo le podpihovati delitve in sovraštva, lahko navedemo opis partizana Janka Beleharja, ki »naj bi se izkazal kot morilec rojakov«.« No, ob tem je borčevska trojica seveda pozabila, da se resnica o zamolčanih dogodkih in dejstvih le s težavo prebijajo skozi tančico zapovedane režimske cenzure, ki jo hočejo ohranjati tudi sedaj.
Za katero stranko gre?
Zanimiva je tudi naslednja cvetka: »Predvsem pri predstavitvi dogodkov iz leta 1975 in opisu protibegunskih protestov leta 2016 v Šenčurskih dogodkih gre za čisto zlorabo zgodovine v politične namene v korist ene stranke, tudi z uporabo strankarskega besednjaka.« Za kakšen besednjak gre, ni bilo pojasnjeno, spet pa tudi niso navedli, za katero stranko naj bi šlo. Verjetno za tisto, ki gre najbolj na živce naslednikom ene in edine komunistične partije.
No, lahko sklepamo, da gre pri odzivu Zveze združenj borcev za vrednote NOB predvsem za njeno alergijo na Jožeta Dežmana, ki zadnja dva meseca pridno secira eno najbolj monumentalnih del partizanske mitologije, namreč Pirjevčeve »Partizane«, kar je za mnoge pristaše sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil precej boleče. Znano je, kakšen hrup je povzročil televizijski intervju, ki ga je Jože Možina pripravil z Dežmanom poleti 2018. No, v zadnjem času pa borčevske funkcionarje živcira tudi Igor Omerza, ki razkriva resnično podobo sedaj že pokojnega Janeza Stanovnika, ki je bil med drugim tudi predsednik osrednje borčevske zveze.
Zagotovo pa gre v primeru politizacije razstave tudi za poskuse javnomnenjskega pritiska v luči aktualnih političnih razmer.
