Piše: Tadej Ian
Osrednji mediji, opozicija in različne levo usmerjene skupine oz. institucije ves čas govorijo, da so v Sloveniji ekstremisti ljudje z desnega političnega pola. Toda kratek razmislek in preprost pregled situacije dokažeta, da so v resnici pri nas ekstremistični predvsem, če že ne izključno, levičarji.
Politična mantra z leve se glasi, da je najmočnejša desno usmerjena Slovenska demokratska stranka radikalno desna. Toda vsak študent prvega letnika politologije ve, da gre za desnosredinsko, zmerno stranko, kar dokazuje njen program. Ampak mediji, opozicija in celo nekateri »strokovnjaki«, ki sramotijo sami sebe in tiste, ki so jim izdali diplome, trdijo drugače. Na drugi strani slovenski levi mainstream tolerira stranko Levica, ki v izjavah svojih predstavnikov in celo v svojem programu odkrito nasprotuje demokratični ureditvi in tržnemu gospodarstvu. V osrednjih slovenskih medijih, ki so usmerjeni popolnoma v levo ali celo radikalno levo, se pojavljajo ekstremistične izjave levih posameznikov in celo institucij, ki se predstavljajo kot sredinske. Kaj se dogaja v slovenskem družbenopolitičnem prostoru? Zakaj prihaja do takšnih anomalij, ki za demokracijo niso normalne?
V Sloveniji se bohoti levi ekstremizem
Odgovor na zgornja vprašanja je dokaj preprost. V normalnih tradicionalnih demokratičnih okoljih je jeziček politične sredine z vidika javnega mnenja pomaknjen v sredino (čeprav je treba priznati, da se je tudi v ZDA in v Zahodni Evropi v zadnjih letih prestavil nekoliko v levo), medtem ko je ta jeziček v Sloveniji pomaknjen močno v levo. Toliko levo, da je zelo blizu polja, kjer se dejansko začne radikalna levica. Posledično se v takšni situaciji zmerna desna ali celo zmerna desnosredinska stranka znajde v polju radikalne desnice.
Razlogov, da je v Sloveniji prišlo do tega, je več. Gotovo je odsotnost lustracije ob in po slovenski osamosvojitvi eden od teh razlogov, saj so nekdanje vladajoče totalitarne strukture ohranile svoja omrežja, prek katerih lahko vplivajo na volilno telo, da se nagiba v levo. Drugi pomemben razlog je poplava in rastoča popularnost levih ideologij z Zahoda, ki so reciklaža neuspešnih radikalnih levih ideologij in družbenopolitičnih vzorcev iz 20. ali celo 19. stoletja, med katere zagotovo sodi komunizem. Na Zahodu se tako dogaja radikalizacija mladine in nižjih socialnih slojev, ki jih v zadnjem času mobilizirata predvsem radikalni levi gibanji Črna življenja štejejo in Antifa, ki politične operativne taktike kopira kar od tistih, proti katerim se na papirju bojuje, od nacistov in fašistov 20. stoletja torej. Slovenski levičarji, ki so bili zaradi malikovanja t. i. NOB, ki je samo evfemizem za komunistično revolucijo, že tako ali tako dokaj radikalizirani, so se pod vplivom radikalizacije leve politične scene na Zahodu še dodatno radikalizirali. Tretji, morda najpomembnejši razlog za tako hudo radikalizacijo levičarjev v Sloveniji je relativizacija novinarskega dela, ki mu je noge in roke amputirala toksična politična korektnost, ki v imenu ideološke (spet leve) indoktrinacije od predstavnikov sedme sile zahteva samocenzuro in fingirano poročanje v smeri boja za ideale in jih spreminja v politične aktiviste, namesto da bi ostali nevtralni opazovalci in poročevalci s trezno glavo in brez dlake na jeziku. Sedma sila se je tako iz obrambe demokratičnih procesov in transparentnega gospodarjenja z javnimi viri spremenila v politično falango, ki želi spreminjati svet. Četrti razlog radikalizacije slovenskega političnega prostora v levo so socialna omrežja, kjer se levi ekstremisti grupirajo, izražajo radikalna stališča in drug drugega podpirajo (beri: hujskajo) in se medsebojno spodbujajo še k bolj radikalnim stališčem.
Patologija slovenskega levega ekstremizma
Psihologi nas učijo, da negotovi posamezniki v življenju uporabljajo projekcijo, da se laže sprijaznijo sami s seboj. To dejansko pomeni, da svoje napake pripisujejo drugim in da se potem do teh drugih vedejo, kot da bi bilo z njimi nekaj narobe, čeprav je v bistvu nekaj narobe s posamezniki, ki to projekcijo izvajajo. Nobenega dvoma ni, da slovenski levičarji v odnosu do desničarjev izvajajo projekcijo. Toda večina ljudi je po naravi vendarle samokritična in ima določeno stopnjo privzgojene morale, prek katere ne morejo iti. Da bi bili ljudje sposobni dejanj, ki so po njihovem moralnem vzorcu zavržna, se morajo prepričati, naplahtati torej sami sebe, da si ljudje, nad katerimi se nemoralno znašajo oz. izživljajo, tako ravnanje zaslužijo. To so denimo storili Nemci, ki so se v času nacizma prepričali, da so Judje bestialni in da si zaslužijo le najslabše. Tako so se sicer dobri in moralni ljudje prepričali, da se imajo pravico do sočloveka obnašati zverinsko.
Večina slovenskih levičarjev se seveda zaveda, da so njihove besede in celo dejanja do drugače mislečih (zmernih desničarjev) zavržna. Takšno početje si opravičijo tako, da nasprotno stran razglasijo za ekstremistično. Če namreč to storijo, potem kar nenadoma oni postanejo borci proti ekstremizmu, borci za pravičnost, katerih poslanstvo postane aktivno nasprotovanje in psihično uničenje ekstremističnih nasprotnikov. Tako lahko nekaznovano (tj. brez slabe vesti) izživljajo svoj ekstremizem, ki ga pripisujejo zmernežem na nasprotni strani. Gre za svojevrstno družbeno patologijo, ki je v Sloveniji postala množična. Ampak tu seveda ne gre za enkratno dejanje in razglas. Prav tako, kot je treba ogenj venomer nalagati z novimi poleni, si mora razmeroma normalen človek ves čas zagotavljati, da še obstojijo razlogi, da se obnaša nenormalno. Zato je bila v nacistični Nemčiji ves čas močna propaganda, ki je Jude prikazovala kot izmečke. Podobno počno tudi slovenski ekstremistični levičarji, ki sami sebe in svoje somišljenike venomer prepričujejo, da so desničarji grozota, da je katastrofa, če je desna stranka na oblasti, in da se nad tem zgražata vsa Evropa in svet (čeprav se ne). Zato so osrednji mediji in socialna omrežja venomer polna materialov, ki mobilizirajo ljudi v prepričanju, da je prav, da so ekstremistični, saj se klin s klinom izbija.
Ekstremisti sebi in nam kopljejo grob
Srednja pot je vedno prava pot. Noben ekstremizem se še nikoli v zgodovini ni dobro končal (vsaj če se ni pravočasno umiril). Narava nas uči, da so vsi ekstremi zelo kratkotrajni, saj vsi naravni (in tudi družbeni) sistemi težijo k ravnovesju.
Levi ekstremizem v Sloveniji je v bistvu histerija (podobno kot je bil histerija nemški nacizem) in je zato obsojen na propad. Tu sta mogoča le dva scenarija. Po prvem, boljšem scenariju se bo levi ekstremizem izpel in umiril. Najbolj ekstremistični posamezniki bodo odpadli in večina bo začela razumeti, da sta s soljudmi v isti družbi mogoča le dialog in medsebojna toleranca, če že do razumevanja ni mogoče priti. Drugi scenarij pa je, da bo v Sloveniji prišlo do katastrofe, kot je prišlo v nacistični Nemčiji, Sovjetski zvezi ali v Venezueli oz. povsod, kjer je prevladal in zavladal ekstremizem. V primeru prevlade ekstremizma vedno trpijo vsi posamezniki, ki so del družbe – ne samo ekstremisti.
Proti ekstremizmu se je treba boriti, a hkrati nikoli pozabiti, da so ljudje na nasprotni strani v osnovi dobri, da je večina ekstremistov zavedenih, t. i. koristnih idiotov v službi maloštevilnih malopridnežev, ki takšne družbene norije razpihujejo zaradi lastnih pritlehnih interesov, in da bo treba nekoč s temi ponorelimi ljudmi (ko bodo spet prišli k sebi in postali normalni) znova vzpostaviti dialog in – če bog da – tudi sožitje.
Vir: Nova24tv.si
