V Minsku protestniki želijo svobodo in bel kruh, v Ljubljani so demonstracije, ker se novi razred in njegovi potomci norčujejo iz belega kruha in negujejo mit o zlati svobodi v Jugoslaviji. V Minsku se protestniki zbirajo proti neizvoljenemu predsedniku, v Ljubljani protestirajo proti izvoljenemu predsedniku.
“Gorjé mu, ki v nesreči biva sam!” je zavzdihnil Simon Gregorčič. Na letošnjih volitvah v Belorusiji se je samodržec Aleksander Lukašenko pahnil v nesrečo. Zdaj brca z vsemi štirimi okončinami pa še s policijo in vojsko, da bi si ohranil že večkrat doslej prigoljufano oblast in jo ob polnosti časa predal svojemu sinu; z volitvami ali brez. Verjetno si nikoli ni mogel misliti, da bo doživel splošni upor državljanov, ki mu zdaj odločno sporočajo, da je mera njegove diktature polna. Ne moremo trditi, da v nesreči biva sam, zagotovo pa je zelo osamljen. Obrača se proti vzhodu s strahom in pogumom in se nadeja skorajšnje pomoči ruskega carja Vladimirja Putina. Bo po morebitni pomoči kremeljskega despota še absolutni vladar neodvisne države? Verjetno bo samo gubernator.
Lukašenka so izdali Milan Kučan ter vsi, ki bi delili, preden bi kaj ustvarili
Lukašenko je osamljen, ker so ga izdali in se potuhnili celo njegovi osebni prijatelji ter domala vsi, ki jih navdihuje svetla tradicija komunistične internacionale. Razočaral ga je tudi Milan Kučan, njegov prijatelj in snovalec komunizma s človeškim obrazom, ki ga je v nesreči pustil samega. Kučan se je preprosto potuhnil in mu ne pomaga ne z moralno podporo ne kako drugače. Naš trdoživi komunist sam pri sebi ugotavlja, da je bil Lukašenko slab učenec, saj ni osvojil spretnosti dosmrtnega vladanja, pa čeprav samo iz ozadja; slednje pač ni intimna opcija komunistov. Spodobilo bi se, da bi člani Foruma 21, med katerimi je bil Lukašenko zelo domač, menda celo član, obsodili nerazsodnost Belorusov, ki skušajo spodnesti prestol tiranu.
Lukašenko je osamljen, ker je stranka Levica še vedno prezaposlena s podporo venezuelskemu režimu. Naša “najnaprednejša” stranka družno z Nicolasom Madurom čaka na propad kapitalizma in novi družbeno-gospodarski red z blaginjo za vse, ki jim srce dovolj odločno bije povsem na levi. Red, v katerem bi delili, preden bi kaj ustvarili. Ker poslanci Levice vztrajno preprečujejo oboroževanje slovenske vojske, je ta rahitična in preslabotna tako za skorajšnjo državljansko vojno, o kateri prostodušno govorijo v državnem zboru, kot tudi za pomoč Lukašenku.
Lukašenko je osamljen tudi zaradi Janeza Janše
Janša sicer nikoli ni prijateljeval z beloruskim samodržcem, vendar bi morala biti s tako imenovanim usodnim zasukom slovenske zunanje politike na vzhod pomoč Lukašenku nekaj samoumevnega. Belorusija je na vzhodu, torej je preživetje tamkajšnjega komunističnega režima v rokah Janše in njegove vzhodne politike. Prvi korak pri reševanju Lukašenka bi bilo vsekakor imenovanje Karla Erjavca za visokega predstavnika in arbitra v Minsku. Zdaj je ugoden trenutek, da se Slovenija izkaže na pravem vzhodu Evrope in naj ne meša več štren razsvetljenemu Bruslju pri prevzgoji višegrajcev na dozdevnem vzhodu Evrope.
Naj se Janša ukvarja z Belorusijo, če se že zmrduje nad prekarno zaposlitvijo Slovenije na nemško-francoskem vlaku, kjer smo resnici na ljubo pod Bratuškovo, Cerarjem in Šarcem pometali kupeje in čistili stranišča.
Lukašenko je osamljen, ker je Tanja Fajon še premlada, da bi ga osebno poznala. Ob morebitnem srečanju bi jo prav gotovo očaral. Ker ima dan samo štiriindvajset ur in ker ima Fajonova nepregledno število odprtih front, se ne utegne ukvarjati še z njim. Pa bi se morala, ker je njena stranka zakonita dedinja KPS. Prioriteta Fajonove je pač neprestano in nepojmljivo sovraštvo do naše vlade in Janeza Janše osebno ter brezmejna in brezpogojna ljubezen do migrantov. Koordinirati mora petkove “kulturno-športne dneve”, se vtikati v notranjo politiko suverenih držav, med njimi predvsem Madžarske, Srbije, Kosova in Severne Makedonije, ter zmerjati višegrajce kar na počez.
Kot (ne)predsednica stranke SD s pomočjo anket javnega mnenja in zatiranih medijev postaja voditeljica opozicije. Je zvesta negovalka tradicije NOB in revolucije ter goreča častilka kulta Borisa Kidriča. Ob vsem naštetem gara in dela škodo Sloveniji še v evropskem parlamentu, da se s skromno plačo lahko prebija iz meseca v mesec.
Kako naj se ubogo, krhko žensko bitje, kot je Tanja Fajon, hkrati preganja s protestniki v Minsku, spodbuja demonstracije v Ljubljani in hlasta po oblasti? To preprosto ne gre.
Lukašenko najbolj pogreša pozornost Janeza Škrabca
Lukašenko je osamljen tudi zaradi Janeza Škrabca. Zaradi njega diktator lahko ves skrušen sprašuje kot pred dva tisoč leti Cezar: “Et tu, Brute?” Kazalo je, da sta nerazdružljiva prijatelja, vendar tako kot v politiki tudi pri poslih ne gre za prijateljstvo, ampak zgolj za interese. Kar je res, je res: Škrabec je pravi pravcati novodobni Ribənčan Urban, ki pa ne prešteva drobiža po milosti cesarja Friderika III. Ta je namreč ob koncu petnajstega stoletja za Ribniško in Kočevsko izdal krošnjarski patent, s katerim je spodbudil rokodelstvo in krošnjarsko trgovino. Škrabec prešteva milijone iz državne beloruske blagajne za ogromne projekte: hotel Kempinski, električni transformatorji, posodabljanje železnic … Zares velike denarje vleče s “svobodnega in konkurenčnega” beloruskega trga.
Tudi darilo, faksimile Iconothece Valvasoriane, ki bi bilo v demokratičnih državah spoznano za korupcijo, je bila le “drobna pozornost” do vsemogočnega poslovnega partnerja. Zoprno vprašanje, kako naj Škrabec kot častni konzul Republike Belorusije ravna v kaotičnih razmerah, ostaja odprto. Škrabec molči. Tudi vprašanje, kdaj in kako je postal častni konzul kar dveh avtokratskih držav, Belorusije in Maroka, je samo na sebi še kako zanimivo.
Kje je narobe svet: v Ljubljani ali v Minsku?
Protestniki v Minsku zahtevajo svobodo in bel kruh, v Ljubljani so demonstracije, ker se novi razred in njegovi potomci norčujejo iz belega kruha in negujejo mit o zlati svobodi v Jugoslaviji. V Minsku so protestniki proti neizvoljenemu predsedniku, v Ljubljani protestirajo proti izvoljenemu predsedniku. Zbogom, zdrava pamet! Kako bomo Slovenci bivali v neizbežni nesreči, ki jo kličemo nase in na svoje otroke? Gorje nam, ker bomo v nesreči bivali sami.
