Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Gregor Golobič je bil v zlatih časih vladavine LDS najbolj brutalen kadrovik, ko se praktično nič ni zgodilo mimo njega. V tem času so se dogajale divje certifikatske privatizacije, ko so politično obvladovani regulatorni organi povsem odpovedali. V oddaji Ekstravizor je tako prišlo do številnih dezinformacij s strani tistih, ki so pri tem kriminalu aktivno sodelovali.
Gostje oddaje Ekstravizor – Gregor Golobič, dr. Janez Šušteršič, dr. Bogomir Kovač, dr. Dejan Verčič in dr. Jože Mencinger so govorili o tem, da so, tudi zaradi neučinkovitega nadzora, na potek privatizacije v Sloveniji pomembno vplivala politično-gospodarska omrežja. V devetdesetih je prišlo do delitve družbenega premoženja podjetij, z množično certifikatsko privatizacijo. Vanjo so bili vključeni vsi državljani Slovenije. Certifikate se je vlagalo v podjetja, v veliki meri pa tudi v ta namen ustanovljene družbe, pide. Vanje je svoje certifikate vložilo kar 1,2 milijona ljudi, a obogatela je le peščica pidovskih tajkunov, večina pa ni dobila praktično nič. V nadaljnjih procesih privatizacije se je ustvarila današnja lastniška struktura podjetij – torej z oblikovanjem velikih lastniških omrežij, z menedžerski odkupi, pa tudi s prodajo tujcem. Državna lastnina je ob koncu privatizacije znašala 47 odstotkov, danes pa je to število prepolovljeno. Nekdanji finančni minister Šušteršič je opozoril: “Ključno v celi tridesetletni zgodovini Slovenije je, da so bile nadzorne institucije zadnje, ki so se vzpostavljale. Nobeden od notranjih prevzemov se ne bi zgodil brez pomoči državnih skladov, državnih bank in seveda brez pomoči sestankov, kjer so delili ‘žetone’, in kar je ključno, poskrbeli so za to, da ni bilo nadzora.”
Nekdanji minister za finance, ki je prihajal iz kvote LDS, Mitja Gaspari, je povedal, da samo finančno ministrstvo takrat ni bilo vključeno v proces privatizacije, je bila pa to, kako se bo šlo v lastninjenje, seveda politična odločitev. Tisti, ki so potem lahko vavčerje odkupovali po nizki ceni, so kasneje dobili nadzor nad procesom privatizacije. Ob koncu devetdesetih let so bili pidovski tajkuni že tako močni, da so narekovali poteze politiki. Ko so se najpomembnejši pidi preoblikovali v finančne holdinge in delniške družbe – namesto v vzajemne sklade – tako so se namreč izognili nadzoru Agencije za trg vrednostnih papirjev, je prišlo do poskusa, da se stvari vrnejo v oblikovanje vzajemnih skladov. Vendar pa so pidovski tajkuni zlobirali, da vladajoča koalicija, torej LDS, Združena lista, SLS in DeSUS, ni sprejela takšnega zakona. “Privatizacija, je bila takrat že tako daleč, da je bilo skoraj nemogoče, ker so bili pač interesi teh, ki so imeli preoblikovane pide v holdinge ter vseh teh, ki so bili nanje vezani premočni in seveda to ni bilo sprejeto. Kot tudi ne stvari, ki sem ji prav tako že prej predlagal predvsem s tega vidika, da ne bi bil finančni trg ključen za privatizacijo in s tem za prerazdelitev premoženja,” je pojasnil soavtor omenjenega predloga in nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor. Kaj pa so v teh procesih privatizacije počeli sindikati? Ko se je sprejemal privatizacijski zakon, so bili bolj naklonjeni brezplačni razdelitvi s certifikati, kot predlogu nekdanjega ministra za gospodarstvo dr. Jožeta Mencingerja, in sicer zaradi moči rdečih direktorjev. Obenem pa so takrat tudi menedžerji podjetij odkupovali delnice svojih zaposlenih, ki so jih z notranjim odkupim dobili s 50-odstotnim popustom. “Oni so bili mojstri za to, imeli so interes in v njihovih rokah je bila večja moč, tudi večja organizacijska sposobnost, ko je bilo razpršeno lastništvo,” pa se je spominjal predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle. Certifikatska privatizacija se je z zakonom zaključila leta 1998, družbene lastnine ni bilo več.
Nekoč najbolj brutalen kadrovik se je izmikal odgovornosti
“V tistih časih, za razliko od danes, sekretarji strank niso upravljali z državo in niso sprejemali tovrstnih odločitev, sem pa bil delegat skupščine, ki je sprejemala zakone, tudi povezane s tem,” je dejal takratni sekretar stranke LDS Gregor Golobič, ki pa je v svoj zagovor povedal, da je bil takrat star zgolj 27 let in se s temi stvarmi niti ni ukvarjal. Da bi bilo gospodarstvo ob nastanku Slovenije slabo se Golobič ne strinja, pač pa meni, da je bilo gospodarstvo temelj tiste države. Po drugi strani je pa res, da ko je naša država nastala, marsikatere institucije še ni bilo, take ki bi intervenirala na točki dogovorjenega delovanja pidov. “Priznajmo si, osamosvojitev je bila improvizacija, nehajmo fantazirati o genialnem vodji v kleti Cankarjevega doma, ki je imel vse niti v svojih rokah. Ne, bil je splet srečnih okoliščin, sposobnega državnega uradništva, relativno trdnega gospodarstva in odločenost ljudi,” našteto je po mnenju Golobiča botrovalo temu, da je osamosvojitev uspela, poleg osamosvojitve pa je bila po njegovih besedah tudi privatizacija improvizacija. Da je šlo za veliko zaroto, se njemu zdi zavajanje, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je celo Tone Rop vložil svoj certifikat v pid. Je pa dejstvo, da pravična privatizacija ne obstaja, je še dejal, in dodal, da je bil naš model privatizacije pač neke vrste kompromis med večjimi modeli.
V prvi polovici tega tisočletja so obstajala vsaj tri velika lastniško prepletena omrežja. Najprej okrog Pivovarne Laško, ki je s posrednim ali posrednim lastništvom obsegala vse, od Pivovarne Union, do Časopisa Delo, Večer in Radenske – V omrežju Istrabenza so bila energetska podjetja, Postojnska jama ter cela vrsta hotelov. Potem pa še DZS, ki je imel v svoji lastniški mreži na primer Terme Čatež, Dnevnik, Tehniško založbo Slovenije in marino Portorož. Mediji so bili nasploh zaželena tarča prevzemov, saj so zagotavljali vpliv na javnost. Danes so lastniki najpomembnejših časopisov znani tajkuni in delajo v lasti Stojana Petriča, Dnevnik obvladuje Bojan Petan, Večer pa je v lasti Uroša Hakla in Saše Todoroviča. Potem je tu seveda še tajkun Martin Odlazek. Vse naj bi se dogajalo v dobro nacionalnega interesa, da nas ne pokupijo tujci, v resnici pa je seveda šlo za zasebne interese. Treba je omeniti še to, da se je nato največ prevzemov podjetij zgodilo leta 2007, na omrežjih so se zgodili managerski odkupi. Za nekaj najbolj razvpitih, je bila pospešek napoved vlade Janeza Janše, da se bo država umaknila iz gospodarstva in da dokončala privatizacijo. Managerji so to hoteli prehiteti, zato so se s svoji zasebnimi podjetji postavili na vrh lastniške verige.
Penko: LDS je imela monopol nad vsem
Boštjan Penko je zatrdil, da je imela stranka LDS v tistih časih monopol nad vsem. Golobič se je na to odzval z besedami, da gre za kazanje s prstom nekoga, ki ni opravil svojega dela. “Ali si lahko kdorkoli za tem omizjem predstavlja, da bi se sestanek, kot je bil 12. avgusta 2005 v pisarni predsednika vlade Janeza Janše, kjer so bili za to, da so se državni skladi prodali po knjigovodski vrednosti Mercator prodali dvema podjetjema, Istrabenzu in Pivovarni Laško v zameno za vpliv v časopisu Delo. Torej si lahko predstavljate, da bi se tak sestanek zgodil v času vlade Janeza Drnovška,” je precej razburjeno vprašal Golobič, ki je bil prepričan, da se to ne bi moglo zgoditi. Poleg tega je dejal, da je tako izenačevanje vsega krivo, da je Slovenija danes tam, kjer je. Po njegovem mnenju bi bilo treba o preteklosti razmišljati v smislu, da so akterji večinoma delovali dobronamerno in ne kot zastopniki nekih interesov, nekih lobijev, nekih tatov. LDS v tem smislu ni enoznačna tvorba. LDS je preprečila privatizacijo HIT-a, ki se je dogajala, tudi privatizacijo Zavarovalnice Triglav in to je steber tistega, ne čemer se bo gradil bodoči demografski sklad. Koalicija je po njegovem mnenju takrat delovala odgovorno, čeprav ni bilo vedno vse popolno in nezmotljivo. Dr. Janez Šušteršič je omenil, da je obstajal zakon, ki bi preprečil marsikaj, kar se je zgodilo, če bi seveda šel skozi državni zbor – kar pa se, kot že rečeno, ni zgodilo. “Politika je seveda bila del teh interesnih omrežij, predvsem preko teh državnih skladov. Povsod so bili naši in se je dalo zmenit, kar se je bilo treba. Potem pa je ta sistem začel propadati,” je pripovedoval Šušteršič, dokler mu v besedo ni skočil Golobič, češ da se je dalo zmenit samo pri njihovih, torej pri predsedniku vlade Janši. Zavrnil pa je navedbe, da bi se kaj takšnega dogajalo pri njih. Šušteršič je pripomnil, da seveda ni bilo tako, da bi bila samo ena stran v redu, druga pa ne. Vsi so stopili na isti vrtiljak.
V Pahorjevi vladi je bila ministrica za gospodarstvo Darja Radič, ki je bila znana po najbolj sporni potezi stranke LDS, kadrovala je namreč mimo KAS-a, politika torej ni upoštevala načela, ki ga je postavila v KAS-u. Golobič je spomnil, da je takrat predsednik vlade Borut Pahor samovoljno imenoval direktorja NLB-ja Draška Veselinoviča ter se nato znašel v zagati. V koaliciji se je tako zaostrilo, da je padla odločitev, da se ustanovi KAS. Ta je v nekem trenutku začel dajati le toliko imen, kolikor je bilo mest in je tako sprejemal odločitve namesto ministrov. Nekdanji predsednik Kadrovsko-akreditacijskega sveta dr. Bogomir Kovač je tem besedam nasprotoval in zatrdil, da to ni res.
Šušteršič je za konec povedal, da se strinja z Golobičem, da so možgani ključnega pomena, vendar pa mora biti tu tudi etika, ki nam pove, kaj je prav in kaj ni. Nobena regulatorna institucija ne bo delovala, če večina ljudi nima v sebi tega. Mi niti nismo prišli v to tržno družbo z etiko, ki jo tržna družba zahteva, poleg tega pa se je pri marsikomu, skozi vse te epizode zlorab in odpuščanja nepreganjanja očitnih kriminalnih zgodb, težko vzpostavila ta etika. “Vseeno pa imamo veliko poštenih ljudi, ki delajo zelo pošteno,” je še izpostavil Šušteršič.
