17.6 C
Ljubljana
torek, 22 junija, 2021

Je pozdrav »osti jarej« res kdaj obstajal?

Piše: Gašper Blažič

»Osti jarej« ali ostani mlad se glasi najstarejši zapisani slovenski pozdrav, ki po dobrih 2500 letih znova postaja aktualen. Z veseljem in s ponosom ga uporablja čedalje več mladih Slovencev. Ta najbolj razširjeni staroslovenski pozdrav v skrajšani različici uporabljamo kot besedo »oj«, v sebi pa naj bi skrival obilo pozitivne energije,« beremo na spletni strani društva Hervardi.

Kot so še zapisali, je bil »osti jarej« kratek napis na starodavnem vrču za točenje pijač. »Najden je bil leta 1911 na današnjem slovenskem ozemlju blizu kraja Škocjan na Krasu. Danes hranijo vrč z napisom »osti jarej« v muzeju v Trstu. Vrč izvira iz obdobja nekaj sto let pred našim štetjem, ko so na območju Srednje Evrope živeli naši predniki, ki so v starodavnih zgodovinskih virih imenovani Veneti,« je še zapisano na spletni strani.

Slovenščina in venetščina nista sorodni?

Ali je takšen pozdrav resnično obstajal in ali lahko govorimo o venetskih napisih kot prvih pisnih virih o obstoju slovenskega jezika? Uradna znanost je do tega zelo zadržana. Aprila letos je komisija za slovenski jezik pri SAZU sprejela tudi uradno stališča, da ne gre za napis, ki bi ga lahko povezovali s slovenščino. Prof. dr. Marko Snoj, izredni član SAZU, je namreč zapisal, da je slovenščina po tistih svojih lastnostih, ki izvirajo iz njene genetske zasnove, del slovanske veje jezikov v okviru indoevropske jezikovne družine. »Venetščina je po tistih svojih lastnostih, ki izvirajo iz njene neposredne genetske zasnove, del italske veje v okviru indoevropskih jezikov. Slovenščina in venetščina sta si torej daljno sorodna jezika, saj sta oba indoevropska, vendar hkrati nič bolj sorodna, kot sta si na primer sorodni slovenščina (v okviru slovanske veje) in latinščina (v okviru italskih jezikov) ali slovenščina in angleščina (v okviru germanske veje indoevropskih jezikov). Slovenščina se je kot jezik začela oblikovati v 6. stoletju našega štetja na jugovzhodnem alpskem prostoru in je prvič zapisana v 10. stoletju našega štetja. Venetščina je dokumentirana med 6. in 1. stoletjem pred našim štetjem v severovzhodni Italiji (ki je obsegala tudi del ozemlja današnje jugozahodne Slovenije) in je do leta nič že popolnoma izumrla,« je zapisal v izjavi, ki jo je potrdila SAZU.

Je šlo za osebno ime?

In kako utemeljuje svoje mnenje? Kot pravi, »zaporedje petnajstih simbolov .o..s.tiiare.i. v venetski pisavi (temelječi na etruščanski) na bronasti situli (datirani v 5. ali 4. stol. pr. n. št.), najdeni v Skeletni jami pri Škocjanu, predstavlja eno samo besedo, in sicer dajalnik ednine avtohtonega venetskega moškega osebnega imena .o..s.tiiari.s. = Ostijaris (z naglasom na prvem zlogu besede)«. »Napis je torej votivne (posvetilne) narave, kot to velja za veliko večino doslej odkritih venetskih napisov. Zapis je treba datirati v pozno 4. stoletje pr. n. št. Moško osebno ime Ostijaris (v dajalniku ednine Ostijarei) je s pripono -ari- izpeljano iz samostalniške osnove osti-, ki v venetskem jeziku pomeni ‘gost’, in je neposredno sorodna z latinsko besedo hostis, posredno pa seveda tudi s slovensko gost in nemško Gast ter angleško guest itd. Vse navedene besede namreč izhajajo iz indoevropske prajezične *ghostis s tem istim pomenom, kar se je prek praitalščine v venetščino razvilo kot hostis. Venetski h je na začetku besed, ki so ga na tem mestu vsebovale, do poznega 4. stoletja pr. n. št. na celotnem nekdanjem venetsko govorečem prostoru popolnoma onemel (podobno je, recimo, več stoletij pozneje h na istem mestu onemel tudi v romanskih besedah, npr. v italijanski besedi oste, ki je nastala iz latinske hostis),« je zapisal dr. Snoj.

»Da je venetski h na besednem vzglasju sistematično onemel, je razvidno tudi neposredno iz dejstva, da se venetska beseda s pomenom ‘gost’ v starejšem obdobju še najde zapisana kot hostis, kar je njena pričakovana arhaična podoba, od 4. stoletja pr. n. št. dalje pa zgolj še kot ostis. Prav iz te mlajše variante je izpeljano tudi ime Ostijaris in še več drugih, ki so izpeljana z drugačnimi priponami (Ostij-anko-, Ostij-alo-, Ostij-ako- …). Pripona -ari- je v venetskem jeziku služila kot eno izmed številnih sredstev za izpeljavo novih osebnih imen (t. i. hipokoristikov), ki so po skrajšavi nastala iz nekdanjih dvodelnih. Venetsko ime Ostij-ari-s je torej nastalo iz nekdanjega dvodelnega imena tipa (H)osti-havo-s, ki se je sprva skrajšalo v (H)osti-, na primerljiv način, kot je npr. v slovenščini nastalo ime Mir-ko, ki je s pripono -ko izpeljano iz osnove Mir-, nastale po skrajšavi iz dvodelnega imena Miro-slav. Na isti način je tvorjeno tudi venetsko ime Klutiiari.s. = Klutijaris (na podlagi katerega je nastal v virih izpričani enakozvočni patronimik Klutiiari.s. = Klutijaris), ki je s pripono -ari- izpeljano iz besede Kluti- ‘slava’, in sicer po skrajšanju nekdanjega dvodelnega imena tipa Kluti-genes ali podobno,« je še zapisal dr. Snoj, podpredsednik komisije za slovenski jezik pri SAZU.

Med znanostjo in mitom 

»Ker naravni človeški jezik deluje po enako eksaktnih in enako kompleksnih zakonitostih, kot to velja za druge pojave v naravi, ga je mogoče preučevati samo s skrajno objektivnim in matematično natančnim metodološkim pristopom.[1] Kakor spoštujemo načela in dognanja znanosti, do katerih s svojimi metodami prodrejo druge naravoslovne stroke, tako spoštujmo tudi dognanja jezikoslovne znanosti, ki po rigoroznosti, preciznosti in principih svoje metode v ničemer ne zaostaja za naravoslovnimi znanstvenimi disciplinami. Kdor v venetskem zapisu .o..s.tiiare.i. naivno prepoznava približek slovenski povedi Ostani jar, počne natanko to, kar bi počel govorec nemščine, ki bi na zapestnici, podarjeni ženski z imenom Irena, na kateri bi bila vgravirana slovenska dajalniška oblika Ireni, želel videti približek nemški povedi Ir(r)e ni(e)! − Nikdar se ne zmoti!−,« svojo obrazložitev sklene dr. Marko Snoj, čigar izjavo je nato potrdila komisija za slovenski jezik pod vodstvom dr. Andreje Žele.

Veliko vprašanj je še odprtih

Takšna izjava pa seveda zagotovo ne bo pomirila tistih, ki se sklicujejo na večkrat tudi psevdoznanstvene razlage starih arheoloških najdb. Je pa morda osnova za razčiščevanje o tem, o katerih Venetih govorimo. Tu je zagotovo govor o prastarih prebivalcih, po katerih se danes imenuje severnoitalijanska pokrajina Veneto (sl. Benečija, ki je ne smemo mešati s tradicionalno slovenskim poimenovanjem območja na severovzhodu Italije, tj. Beneško Slovenijo, ki ji tudi marsikdaj rečemo Benečija) in z glavno prestolnico Benetke (Venezia, ang. Venice). Tu govorimo o severnojadranskih Venetih, ki naj bi poseljevali prav območje sedanje Benečije, njihov kulturni vpliv pa naj bi segel precej daleč proti vzhodu, tudi na območje današnje Slovenije torej, kar naj bi dokazovale tudi arheološke najdbe. Samo iz posamičnih napisov na teh najdbah je težko sklepati, kakšen jezik točno so govorili tedanji prebivalci sedanje Slovenije in kakšnega Veneti na območju Benečije. To je bila sicer za sedanjo slovenščino in italijanščino še arhaična doba, ko so se jeziki šele dobro razvijali in oblikovali. Zato v tem sporu glede »osti jarej« za zdaj ni mogoče pritrditi nobeni od vpletenih strani.

Glede odnosa med venetščino in praslovenščino je še veliko odprtih vprašanj.

Zadnje novice

Sorodne vsebine