Leta 2015 je bil ob Dnevu državnosti slavnostni govornik v Vipavski dolini Janez Janša. Omenil je tudi generala Čada, ki je v torek v Ljubljani v 88. letu starosti umrl.
Marijan Čad je bil v vojni za Sloveniji tipičen agresorski general, ki je z orožjem meril na Slovenke in Slovence. Za zločine proti slovenskemu narodu ni nikoli odgovarjal. Bil je poveljnik 13. reškega korpusa JLA, ki je že 26. junija 1991 s tanki začel pohod proti slovenskim mejnim prehodom na Primorskem. Njegov cilj je bil zasesti vse mejne prehode na meji z Italijo in našo državo odrezati od zahodne sosede.
Ker želijo nekateri levičarji agresorskega generala Čada rehabilitirati, govor Janeza Janše iz leta 2015 poobjavljamo v celoti:
»Spoštovani Vrhpoljci, Vipavke in Vipavci, dragi domoljubi! Danes smo se zbrali tukaj zato, da se poklonimo pogumu. 24. rojstni dan slovenske države, samostojne Slovenije, danes lahko obhajamo zato, ker smo imeli v usodnih časih kot narod dovolj znanja, volje in vztrajnosti ter poguma. Ampak danes se še posebej poklanjamo pogumu. Pogumu vseh tistih, ki so skozi celotno slovensko zgodovino pomagali, da se ohranimo kot narod, pogumu piscev 57. številke Nove revije, kjer je bil prvič objavljen moderen nacionalni program, ki je bil z osamosvojitvijo uresničen. Pogumu množic, ki so se zbrale leta 1988 na Kongresnem trgu, na Roški in pokazale domačemu in jugoslovanskemu komunističnemu režimu, da se ne bojimo več. Pogumu organizatorjev Manevrske strukture narodne zaščite, kateri so začeli po skoraj popolni razorožitvi teritorialne obrambe skupaj s slovensko policijo ustvarjati Manevrsko strukturo narodne zaščite.
Pogumu slovenskih fantov, teritorialcev in policistov, ki so se uprli po klasičnih vojaških merilih verjetno 50 do 100 krat močnejši vojaški sili, predvsem pa pogumu golorokih Vrhpoljcev, Vipavcev, ki ste tukaj pisali zgodovino tega poguma slovenske osamosvojitve. Pred približno četrt stoletja je celoten svet obšla slika podobnega civilnega poguma, ko se je kitajski študent na Trgu nebeškega miru sredi Pekinga golorok postavil pred kolono tankov. Ta slika je bila milijonkrat ponatisnjena, je v zavesti svobodnega sveta, vsako leto se ob teh obletnicah po vseh svetovnih medijih pojavi ta slika. Slika, počastitev tega civilnega poguma, ki jo pozna cel svet. Natančno taka stvar se je dogajala tukaj. Vendar tu neke take simbolične slike nihče ni posnel, a je zavedanje o tem dogodku, vest o tem dogodku, ki se je razširila v tistih najbolj ključnih dnevih za Slovenijo delovala pravzaprav enako. Kot je rekel že prej predsednik VSO Aleš Hojs – to je bil najbolj nazoren dokaz, da se Slovenci nismo ustrašili in da se ne bomo dali, za razliko od tega, kar so pričakovali v Beogradu, ko so govorili po generalštabu, da bodo največji problem za tankovske kolone JLA reke beguncev, ko bodo Slovenci bežali v Italijo in v Avstrijo. Pod Ljubeljem je imela avstrijska vojska pripravljena taborišča za 80-tisoč Slovencev – niti enega ni bilo tja! Tisti dan, dan prej kot se reče, je lahko vsak, ki je bil takrat v uniformi jugoslovanske armade uvidel, da pač Slovenci ne bomo enostaven zalogaj. In to se je kasneje tudi izkazalo. Vendar pa je mogoče ravno na tem mestu treba potegniti še neke paralele in se vprašati, zakaj je pravzaprav prišlo do tega dneva prej. Slovenija je takrat vojaško spadala pod tri korpuse jugoslovanske armade: mariborski, ljubljanski in reški korpus.
Večina Primorske je spadala v vojaško pristojnost t.i. reškega korpusa. Poveljnika ljubljanskega in mariborskega korpusa JLA nista bila Slovenca in sta čakala z akcijo do ure pač, ki je bila določena v tistih poveljih, ki so jih dobili. Poveljnik reškega korpusa je bil pa Slovenec – general Marijan Čad. In ta je nestrpno pognal tanke nad sorojake dan prej, čeprav mu ne bi bilo treba. Naslednji dan so letala jugoslovanske armade poleg bomb na Slovenijo metala tudi letake in na teh letakih je pisalo Slovenci vdajte se, vsak odpor bo zlomljen, storilci oziroma pisalo je pučinitelji bodo kaznovani. Podpis – poveljnik 5. vojaškega območja, general Konrad Kolšek, Slovenec! Niti gospodu Koljšku, niti gospodu Čadu se ni zgodilo nič. Po vojni sta živela kot da bi bila med vojno pastirja. Gospodu Koljšku so celo v Bogradu njegovi prijatelji, ki so se medtem polastili oblasti v Sloveniji, nesli potni list, da je prišel nazaj in pač mirno živel med nami. Nihče mu ni zastavljal nobenih vprašanj zaradi mrtvih, ki so jih povzročili, zaradi škode, ki je bila storjena, zaradi invalidov, ki so ostali za temi akcijami. Po drugi strani pa vemo, kaj se je dogajalo s številnimi veterani, ki so izgubili delo. Vemo, kaj se je dogajalo teh 24 let recimo Tonetu Krkoviču, ki je prišel v mojo pisarno in je dejal, takrat ko so nas razoroževali, organizirajmo odpor in smo to naredili. Njemu, pa tudi mnogim drugim, pa ni bilo dovoljeno mirno živeti v tem času.
Kadar se vam bo zdelo, da so določene stvari v Sloveniji narobe, da je pravzaprav svet v določenih točkah vržen s tečajev, ko opazujemo stvari, ki se dogajajo okrog nas ali pa ki jih počnejo z nami, takrat se spomnite na to primerjavo. Stvari se niso obrnile prav in ta pogum, ki je omogočil, da danes obstajamo kot samostojna država, je bil grdo izigran. Noben narod ne more mirno živeti, se razvijati in delati za skupno prihodnost, če je glede ključnih državotvornih stvari, ključnih dogodkov, ki so ga pravzaprav sploh ustvarili kot moderno nacijo, razdvojen. In v tem konkretnem primeru mislim, da niti ne gre za kako razdvojenost naroda, ker zelo podobno prepričanje, pa je daleč večinsko, plebiscitno, kot je prevevalo Slovenijo takrat, ko smo glasovali za samostojno državo ali takrat, ko smo jo branili, v Sloveniji še vedno obstaja. Žal pa prevladuje politika delitve, s površinskimi, pa seveda tudi podpovršinskimi oblastnimi vzvodi v rokah, ki je stvari zapeljala v takšno smer. In noben narod, kjer se brez zakonov in prisile pri osnovnih stvareh ne ve, kaj je prav in kaj je narobe, se ne more mirno razvijati tako, da izkorišča vse svoje potenciale, ker se vedno vračamo na ta problem. Mi imamo še to nesrečo, da imamo še na 10-tisoče nepokopanih rojakov in drugih, ki so jih pomorili po drugi svetovni vojni, pa tudi že prej na slovenski zemlji in se ukvarjamo še s tem problemom.
Zaradi tega pravzaprav enak pogum kot smo ga potrebovali pred 24 leti potrebujemo tudi danes. Če hočemo živeti dobro prihodnost in če hočemo to dobro prihodnost tudi za naše otroke in prihodnje generacije, potem ta pogum potrebujemo zdaj, ker čas teče. Znanje imamo, voljo in vztrajnost tudi, nenazadnje tisto najbolj domoljubno jedro slovenskega naroda, je v zadnjem letu to neštetokrat dokazalo. Potreben pa je tudi pogum, prvič, da se soočimo z dejstvi, da stvari vidimo takšne kot so in ne pristajamo na stalno zamegljevanje in laži, ki prihajajo iz ekranov slovenskih televizij in strani slovenskih časopisov. Potrebujemo pogum, zato, da zacelimo rane iz preteklosti na civiliziran način, da dejansko postanemo občestvo Slovencev, se pravi občestvo živih in mrtvih, da sprejmemo tudi mrtve, jih pokopljemo in kar se zgodovine tiče, živimo z razlikami, ampak vendarle kot en narod. Seveda potrebujemo pogum za to, da stvari, ki so zdaj eklatantno narobe postavljene, postavimo na svoje mesto. Tako da tisti, ki je mogoče verjel, da so dnevi poguma mimo, se je žal zmotil. Dnevi poguma kot so bili pred 24 leti tukaj v Vipavski dolini in kasneje po celotni Sloveniji, so potrebni tudi zdaj, pravzaprav so potrebni vedno, ker življenje vedno prinaša nove preizkušnje, pač na tem svetu ni nebes. Vedno smo postavljeni pred dileme itn. in je potreben pogum, da se prav odločamo.
Ampak Slovencem je zdaj potreben pogum tudi za to, da uredimo neke osnovne stvari, ki jih pač doslej nismo uredili. Mislim, da vsi, ki stojimo danes tukaj, verjamemo, da ta pogum imamo, le poiskati ga moramo v sebi in pri naših bratih in sestrah, kot je rekel gospod vikar prej v cerkvi. Predvsem pa je zelo pomembno tudi, da znamo ta pogum ceniti. In danes se tukaj klanjamo pogumu izpred 24 let, pogumu Slovenk in Slovencev brez orožja, ki ste tukaj ustavili jugoslovanske tanke in na ta način pokazali, da v vojni, ki je sledila, ne bo odločalo število tankov in debelina oklepov in število letal, ampak pogumno srce. Torej poklon temu pogumu, poiščimo ga vedno, ko bo potreben, znajmo to narediti in seveda iskrene čestitke ob rojstnem dnevu slovenske države, ko si je pogumen slovenski narod izbojeval svojo pravico do enakopravnega življenja v Evropi. Hvala lepa!«
