Piše: Tadej Ian
V našem političnem prostoru se komunizem poveličuje, kar je v razmerah demokracije bizarno. Med komunizmom in fašizmom zgodovinsko gledano za Slovence ni bistvenih razlik. Slovenski levičarji vse bolj uporabljajo fašistične metode, čeprav imajo polna usta obsodb in zaničevanja fašizma.
V današnjem času o fašizmu in nacizmu poslušamo dosti več, kot smo v naših krajih denimo poslušali v zadnjem desetletju pred zlomom komunistične vladavine. Fašistov in nacistov v zadnjih sto letih na svetu nikoli ni bilo tako malo, kot jih je danes, a levičarji čedalje bolj goreče govorijo o (fantomskem) boju proti njim. Gre za staro reciklirano taktiko komunističnega iskanja namišljenega notranjega ali zunanjega sovražnika, ki je potreben, da se utemelji upravičenost levičarskega agresivnega početja. Tu ne gre nujno za fizično nasilje, čeprav anarhistično-komunistični aktivisti posegajo tudi po tem, ampak gre večinoma za verbalno agresivnost do drugače mislečih, katere namen je politično iztrebljenje nasprotnega, torej desnega političnega pola.
Zanimivo je, da moderni levičarji zdaj uporabljajo prav fašistične taktike. Komunisti so namreč od nekdaj delovali bolj podtalno in predvsem pripravljali teren za krvavo komunistično revolucijo, medtem ko so fašisti in nacisti glasno uporabljali agresivno besedišče v javnih medijih, katerega namen je bila politična agresivna prevlada nad nasprotniki, čemur je sledilo tudi njihovo takšno ali drugačno fizično onemogočenje. Zaradi vsakdanjega političnega fašističnega déjà vu se razumen človek vpraša, ali ni to nemara tudi končni cilj verbalno in tudi fizično vse bolj agresivnih levičarjev v Sloveniji in širše.
Slovenci in totalitarizmi
Kratek zgodovinski razmislek dokaže, da so bili Slovenci žrtve vseh treh totalitarizmov 20. stoletja, saj so fašizem, nacizem in komunizem vsi delovali v škodo Slovencev. Fašizem in nacizem sta Slovence zaradi italijanskega in nemškega nacionalizma hotela oropati jezika in nacionalne pripadnosti. Prav to so izkoriščali komunisti in nam pol stoletja trobezljali, da so slovenskemu narodu izbojevali svobodo. Kakšno svobodo neki? Kot da bi brez njih svet dovolil Nemcem in Italijanom, da po drugi svetovni vojni v naših krajih ohranijo fašistični oz. nacistični otok. Vojno bi sile osi izgubile tudi brez slovenskih komunistov. Na drugi strani je prav komunistična revolucija odnesla skoraj vso svobodo in vzpostavila totalitaristično diktaturo. Poleg tega so zaradi ekonomske nesposobnosti komunisti prinesli v naše kraje revščino, ki je v primeru zmage nacizma in fašizma pri nas ne bi bilo. Res pa je, da bi morali ob zmagi sil osi govoriti italijansko oz. nemško. Tudi nacionalni interes ne vzdrži v prid slovenskim komunistom, ker so zaigrali južno mejo s Hrvati v Istri in z Italijani na zahodu ter v bistvu tudi onemogočili korekcijo meje na severu. Komunisti so bili pač internacionalisti in so se na slovensko narodnost požvižgali. Nič čudnega ni, da so komunisti uvedli slovenski kulturni praznik, ki ga drugi narodi na svetu ne poznajo. Kulturni praznik je bil namreč tolažba naroda, ki se je v socialistični Jugoslaviji vse bolj izgubljal, medtem ko so jezik in slovensko nacionalnost v Jugoslovanski ljudski armadi celo sistematično razkrajali oz. zatirali. In tudi jugoslovanske migracijske politike so bile Slovencem v škodo. Če potegnemo črto, lahko rečemo, da bi v fašizmu in nacizmu svojo narodno zavest izgubili skoraj hipno, a živeli ekonomsko dobro. V komunizmu pa smo živeli ekonomsko slabo in narodno zavest izgubljali počasi – nekako po obrokih. Če bi socialistična Jugoslavija obstajala dvesto let, slovenskega naroda ne bi bilo več. Vsi totalitarizmi so bili torej Slovencem v pogubo. Današnje poveličevanje enega od njih, komunizma, je torej svojevrstni sadomazohizem slovenskih levičarjev.
Transformacija komunizma v fašizem
Težava ni v tem, ker so moderni slovenski levičarji ideološki potomci komunistov. Niti ni težava to, da se predajajo internacionalistični ideologiji, ki je rdeča nit vseh levih ideologij v zadnjih dveh stoletjih, in posledično obožujejo internacionalistično socialistično-komunistično preteklost. Če bi levičarji ostali zvesti demokraciji, to ne bi bilo nič strašnega. Največja grožnja slovenskih levičarjev slovenski blaginji in miru je v tem, da se čedalje bolj odvračajo od demokracije (ne pa tudi, za zdaj, od strankarskega političnega sistema). In prav to je značilnost fašistov/nacistov. V nasprotju s komunisti s komunisti oni nikoli niso odkrito napadali parlamentarnega sistema, ampak so ga po večinskem prevzemu oblasti v pravem trenutku »spontano« odpravili s pretvezo politične evolucije, ko se gre »s slabega na dobro« ali »z dobrega na še boljše«. Ideja uvedbe »demokratičnega socializma«, o katerem se na svetovni (in slovenski) radikalni levici govori čedalje bolj odkrito, je v bistvu kopija fašističnega/nacističnega mehkega prevzema oblasti in ukinitve parlamentarne demokracije (ter v primeru demokratičnega socializma) tudi tržne ekonomske ureditve in vzpostavitev planskega gospodarstva.
Levičarji poleg mehkih prijemov uporabljajo tudi trde prijeme. Ne zadošča jim več, da so ostri do politične konkurence, ampak jo poskušajo politično nepovratno uničiti. Desnici očitajo, da je ksenofobna, homofobna, mizogina, fašistična, nacistična itd. Tu ne gre več samo za to, da bi na lažniv in manipulativen način desnico premagali na volitvah, ampak za to, da bi jo politično likvidirali in posledično tudi fizično onemogočili. Gre za svetovni trend radikalne leve politične akcije, ki pa ga v Sloveniji uporablja tudi skoraj celotna zmerna levica. Gre za bistroumno izmišljene politične zgodbice, izkrivljanja in karikirana pretiravanja, kakršna so mojstrsko uporabljali tudi nacisti, ko so se pripravljali, da Weimarski republiki zadajo smrtni udarec in vzpostavijo totalitaristično diktaturo. Potomci komunistov so torej začeli uporabljati fašistične prijeme za prevzem oblasti in bizarno je to, da demokratični politični desnici (govorimo v svetovnem in v slovenskem formatu) očitajo fašizem, kar je neverjetna in brezsramna manipulacije. Psihološko gledano gre za projekcijo lastne levičarske podzavestne kreacije v političnega nasprotnika.
Antifa, ki je militantno krilo radikalne desnice, ki se v veliki večini napaja iz anarhistično-komunistične ideologije, se navidezno bojuje proti fašizmu, kar kaže tudi njeno ime. Toda težko se bojuješ proti tistemu, kar v resnici skoraj ne obstaja. Tarča Antife so tako v glavnem zmerni desničarji, ki se nočejo odpovedati starim tradicijam demokracije, tržnega gospodarstva in svobode govora v korist podivjanih levih radikalnih ideologij, ki se v svetu vse bolj uveljavljajo. Bizarnost Antife je v tem, da ne uporablja komunističnih ali anarhističnih taktik, ampak identične taktike, kot so jih uporabljali italijanski fašisti in nemški nacisti za eliminacijo politične konkurence.
»Kot pri norcih«
Vsak totalitarizem, pa naj bo to fašizem, komunizem, nacizem ali anarhizem, je zavržna zadeva, ker se iz totalitarne ideologije rodi samo človeško trpljenje in nastane razvojna slepa ulica. Levi fanatizem je marsikje v svetu in posebej izrazito tudi v Sloveniji prešel vse meje dobrega okusa in je v nasprotju z duhom demokracije. Številni levičarji so izgubili razsodnost in razum, ki pa sta nujna, če želimo, da demokracija preživi. In demokracija je edina moderna politična ureditev, ki se je izkazala, da lahko dolgoročno funkcionalno deluje v dobro vseh.
