Piše: G. B.
Lokalni mediji na Goriškem navdušeno poročajo, da bo Nova Gorica za slovenski kulturni praznik (8. februar) doživela posebno čast: čezmejno povezavo z vlakom. Od Nove Gorice do Benetk (Mestre) in nazaj.
Na ta dan se bosta s tem vlakom v Novo Gorico ob otvoritvi Evropske prestolnice kulture pripeljala slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in njen italijanski kolega Sergio Mattarella.
Iz Slovenskih železnic so sporočili, da so v luči EPK z italijanskimi železnicami že pred časom začeli pogovore o vzpostavitvi železniških potniških povezav na relaciji Benetke Mestre – Gorica center – Nova Gorica in nazaj. Sprva je bila ta povezava napovedana za 1. januar, vendar so jo Italijani prestavili na 8. februar. Dva para vlakov na relaciji Benetke Mestre – Gorica center – Nova Gorica in nazaj bosta tako vozila ob sobotah in nedeljah od 8. februarja dalje, z izjemo praznikov v Italiji.
Točnih podatkov o tem, koliko časa traja vožnja z vlakom med Benetkami in Novo Gorico, žal nismo našli. Obstaja samo podatek za vožnjo med Novo Gorico ter Gorico (centralno postajo) na italijanski strani – vožnja naj bi trajala dvajset minut. Od tam do Benetk (Mestre) pa je najhitrejša opcija ura in 50 minut. Dolžina proge med postajama Mestre ter Gorica-Gorizia naj bi po naših podatkih znašala 118 kilometrov.
Sedaj pa naredimo primerjavo s povezavo med Novo Gorico in Ljubljano. Po iskalniku voznega reda je najhitrejši možni čas vožnje med obema postajama 2 uri in 50 minut. Sicer pa je precej daljši, tudi štiri ure lahko traja. Res je, da je možen dostop z dveh strani (Jesenice in Sežana), vendar vedno s prestopanjem. Včasih tudi dvakrat.
Za primerjavo: po Googlovih podatkih cestna razdalja med Novo Gorico in Ljubljano znaša približno 110 kilometrov, v normalnih prometnih razmerah je mogoče to razdaljo prevoziti v uri in dvajsetih minutah. Torej je jasno, da je vlak tu zelo nekonkurenčen. Seveda govorimo o deklarativnem času, ki je naveden v voznih redih, realni čas prevoza pa je verjetno še precej slabši.
Seveda odgovornosti za to ne moremo obesiti zgolj Slovenskim železnicam. Gre namreč za železniško infrastrukturo, ki se od osamosvojitve Slovenije dalje skoraj ni nič spreminjala, v primerjavi s cestami, kjer smo dobili na stotine kilometrov novih avtocest. Obstoječe železniške proge v Sloveniji ne omogočajo hitrega prevoza. V Sloveniji nimamo namreč železniških prog, ki bi bile primerljive z avtocestami. Tudi dvotirne magistralne proge namreč zaradi konfiguracije terena – na prvem mestu je namreč še vedno varnost, zato mora biti hitrost čim nižja! – ne omogočajo hitrega prevoza. V več kot tridesetih letih od osamosvojitve se je namreč veliko več vlagalo v ceste, prav tako pa se ni nič naredilo za to, da bi se takšne projekte dalo izvesti na prijazen način do davkoplačevalskih žepov. Morda pa bo napočil čas, ko bomo proge in ceste obnavljali s pomočjo samoprispevka, tako kot v starih dobrih rdečih časih?
Dejansko je drugi tir od Divače do Kopra šele prvi večji železniški projekt z izgradnjo povsem nove proge, odkar imamo svojo državo. Progo Pragersko-Hodoš, ki je še vedno enotirna, smo doslej le elektrificirali, progo Ljubljana-Kočevje pa komaj spravili v (ponovni) pogon. Vsa prometna politika pa razmišlja zgolj v smeri posodobitve obstoječe infrastrukture, pa še ta je za naše razmere gromozansko draga, ker smo vajeni, da ob vsakem večjem gradbenem projektu v igro vstopijo “paraziti”, ki ta projekt neverjetno podražijo. In ga časovno raztegnejo v nedogled.
Povedano drugače: ne bo nas presenetilo, če se bodo prebivalci Nove Gorice lahko z vlakom hitreje pripeljali do Rima kot do Ljubljane. Le kaj na to poreče aktualni predsednik vlade, ki je doma z Goriškega? Le kaj na to porečejo predstavniki borčevske zveze, ki imajo sicer toliko povedati o ponovnem italijanskem osvajanju Primorske?
