Irglova zaradi drastičnih razmer v zdravstvu sklicala izredno sejo parlamentarne komisije za človekove pravice

Predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti Eva Irgl je zaradi kaotičnih in nevarnih razmer v zdravstvu sklicala nujno sejo komisijo. Na seji bosta med drugimi svoj pogled in odgovore lahko podala zdravstveni minister Bešič Loredan in župan Ljubljane Janković, ki sta v preteklih dneh z njunim nenavadnim odnosom polnila naslovnice časopisov. Na sejo komisije, kjer se bo obravnavalo “kršenje zakonskih pravic in z ustavo določene pravice do zdravstvenega varstva državljankam in državljanom brez osebnega zdravnika,” je vabljena tudi vrsta drugih deležnikov iz zdravstvenega  varstva.

Irglova je razložila, da je sklicala sejo komisije, “ker se je več kot 130.000 ljudi znašlo v hudih stiskah, ker so praktično čez noč ostali brez osebnega zdravnika, čeprav plačujejo obvezno zdravstveno zavarovanje. S tem jim je kršena ustavna pravica do zdravstvenega varstva in pravice, ki izhajajo iz obveznega zavarovanja. Kar daje vsem, ki so ostali brez osebnega zdravnika, in na kar javno opozarjajo nekateri pravniki, tudi možnost tožb proti državi. Kar se v zadnjem času dogaja, je nesprejemljivo in mora biti čim prej rešeno v korist pacientov, ki za zdravstveno varstvo in iz njega izhajajoče pravice, tudi plačujejo”.

Sezona prehladnih obolenj je razkrila globino razkroja slovenskega zdravstva. Praznični čas so najprej zaznamovale skorajda vojne razmere na mariborski in ljubljanski urgenci. Takoj po praznikih je sledil nov šok, ko so medije preplavile podobe izpred zdravstvenega doma v Ljubljani, kjer so bolniki v stometrskih vrstah čakali na pregled ali opredelitev pri osebnem zdravniku. Hkrati se je sindikalni predstavnik zdravnikov in zobozdravnikov Fides pogajal z vlado o zvišanju plač in izboljšanju delovnih pogojev. Sledil je najbolj bizarno poglavje v zgodovini protestov, ki so jih organizirali levi aktivisti, in sicer “stavka pacientov”, v kateri so se udeleženci shoda za tragične razmere v zdravstvu okrivile kapitalizem in zdravnike, predsedniku vlade pa zaželeli še obilo uspehov pri delu.

Slovenci sicer niso potrebovali zgoraj omenjenih medijskih šokov, da bi spoznali, da je z našim zdravstvom nekaj konkretno narobe. To je bilo povsem jasno vsem 132 tisoč ljudem, ki so brez družinskega zdravnika. To je bilo tudi povsem jasno tistim, ki so praznike preživeli na urgenci. Bili so primeri, ko so morali bolniki na obravnavo čakati skoraj 48 ur. To je jasno tudi tistim, ki ob vesti, da so resno zboleli, izvedo še, da bodo morali na poseg ali zdravljenje čakati leto ali celo več let. Najdaljše čakalne dobe so pri kardioloških, dermatoloških in ortopedskih storitvah. Za ortopedsko kirurgijo se je specializiral trenutni zdravstveni minister Bešič Loredan.

NIJZ v svojih poročilih pojasnjuje, da so čakalne dobe odvisne od stopnje nujnosti. Iz zadnjega mesečnega poročila NIJZ o čakalnih vrstah so bile pod stopnjo nujnosti “redno” zakonsko nedopustne čakalne dobe pri kar 21 zdravstvenih storitvah. Vsak šesti, ki ima napotnico z oznako redno čaka na obravnavo več kot dve leti.  Pod oznako “hitro” je bilo kar 34 odstotkov bolnikov, ki so imeli čakalno dobo daljšo od zakonsko dovoljene. Pri stopnji nujnosti “zelo hitro”, ima kar 48 odstotkov daljšo čakalno dobo od zakonsko določene (14 dni).  Po zadnjih podatkih kar 200 tisoč ljudi v tem trenutku čaka na prvi pregled in obravnavo. Nedopustno dolge čakalne dobe kršijo pravice, ki pripadajo pacientom po zakonu. Zastopnik pacientovih pravic v Ljubljani ob tem komentira: “Vemo, da je bilo za odpravo nedopustno dolgih čakalnih dob sprejetih cel kup ukrepov, pa še ni nekih otipljivih rezultatov.”

Najakutnejši problem je seveda pomanjkanje zdravnikov. Župan Ljubljane Zoran Janković, ki je odgovoren za razmere v ljubljanskih zdravstvenih zavodih, je ob akutnem pomanjkanju zdravnikov predlagal, da bi zdravnike “uvozili” iz nekdanjih držav Jugoslavije. Na predlog so se vsule številne kritike, saj je bilo jedro predloga sprememba pogoja obvladovanja slovenskega jezika. To bi lahko v veliki meri okrnilo kakovost zdravstvene oskrbe. Hkrati sta se proti predlogu pojavila še dva argumenta. Prvi, da je tovrstno “uvažanje” zdravnikov moralno sporno, saj vsak zdravnik, ki zapusti npr. BiH, tam povzroči vsaj takšno ali še hujšo “luknjo”, kot jo odhod zdravnika povzroči v Sloveniji. Prav tako so se pojavila vprašanja, ali bi za kaj takega sploh obstajal interes, saj razmere v slovenskem zdravstvenem sistemu niso ravno rožnate in zato ta ni ravno atraktiven za tuje strokovnjake.

Levica se je tega problema tradicionalno lotila z bojem proti samim zdravnikom. V nos jim gredo zasebne prakse zdravnikov, v katerih ti, poleg zakonsko določene norme, v svojem prostem času ordinirajo še v zasebnih ordinacijah. Zdravnike, ki hkrati delujejo v javnem in zasebnem zdravstvenem sistemu imenujejo dvoživke. Te bi radi prepovedali in jim hkrati dvignili delovno obremenitev. Zdravniki po drugi strani opozarjajo, da bi takšno zaostrovanje odnosa imelo za posledico odhod zdravnikov iz javnega sistema. Trata je namreč na drugi strani trate resnično bolj zelena, delovne obremenitve so v zasebnem sektorju in tujini manjše, predvsem pa bolj bogato poplačane. Takšno zgodbo so pred kratkim objavili v združenju Mladi zdravniki. O tem lahko več preberete v članku z naslovom: Neposredno pismo mladega zdravnika ministrici: “Upam, da boste nehali poniževati vse ostale zdravnike, ki še vztrajajo!”

Poseben problem v zdravstvu predstavlja korupcija. Po oceni zdravnika Blaža Mrevljeta je v zadnjih 30 letih v zdravstvu poniknilo približno 10 milijard evrov. Eden izmed najpogostejših načinov je seveda preplačilo materiala. Verjetno ni državljana Slovenije, ki ne bi v preteklosti slišal za afero “žilne opornice”. Samo v tej aferi je iz slovenskega zdravstvenega sistema odteklo 196 milijonov evrov, in sicer na račun podjetja Marc Medical, katerega lastnik je famozni KB 1909, ki je leta 2007 vstopil v lastniško strukturo skrajno levega tednika Mladina. Afero žilne opornice je v preteklosti preiskovala vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec. Ta je že pred leti ponudilo primerjavo, ki je srž problema preplačevanja zdravniškega materiala. Žilne opornice so tisti čas v Nemčiji stale 300 evrov, na Poljskem 240 evrov, pri nas pa se je nakupna cena ustavila pri vrtoglavih 1.350 evrov. “Pri nas se je celo prodajala v Ljubljani po drugačni ceni kot v Mariboru, kar kaže, da se nabavne službe sploh ne pogovarjajo med seboj. Kako je lahko taka razlika v ceni in kam je ta denar šel,” se je tedaj spraševala Godčeva. Eden izmed temeljnih problemov dolgih čakalnih dob je pomanjkanje zdravnikov.

Vabljenim na jutrišnjo sejo torej ne bo zmanjkalo tem za pogovor. Poleg zdravstvenega ministra in župana Ljubljane bo na sejo vabljen še Peter Svetina (varuh človekovih pravic), Luka Mesec (minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti), Bojana Beović (predsednica Zdravniške zbornice Slovenije), Aleksander Stepanović (predsednik združenja zdravnikov družinske medicine), Tatjana Mlakar (generalna direktorica ZZZS), Tina Bregant (nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje), Marko Novak (Evropska pravna fakulteta Nove Univerze), predstavnik združenja Mladih zdravnikov, Duša Hlade Zore (zastopnica pacientovih pravic) in predstavnik socialnih zavodov Slovenije.

Seja bo potekala jutri, 16. 1. 2023, ob 17. uri.