»Globoka država vleče nitke, da se ne bi nič spremenilo v smeri večje demokracije in blaginje za vse«

Z ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o predvidenih spremembah medijske zakonodaje in aktualnem dogajanju v Sloveniji. Pri tem minister pravi, da je zanimivo, »da so vsi, ki so proti noveli zakona in tako ognjevito nastopajo proti vladnemu predlogu, vključno z omenjenimi tujimi predstavniki novinarskih združenj, tiho, ko množično odpuščajo novinarje iz različnih medijev v Sloveniji«.

Gospod Simoniti, na spletni strani ministrstva piše, da opravljate »naloge na področjih umetnosti, kulture, kulturne dediščine, medijev, slovenskega jezika, verske svobode ter kulturne raznolikosti in človekovih pravic«. Se pravi naloge, ki so v prvi vrsti pomembne za ohranjanje slovenske nacionalne identitete.

Ja, seveda, tako kot skrbijo tudi druge države za svojo nacionalno identiteto v okviru svojih ministrstev za kulturo. Nacionalna identiteta in kultura sta pojma, ki sta logično med seboj tesno povezana. Na njun nastanek in razvoj je vplival raznovrsten stvarni razvoj v vsakem okolju posebej, tako da je v zvezi s temi nadvse pomembnimi in občutljivimi pojmi tudi veliko razlag. Danes se skušajo ti pojmi sicer tudi relativizirati, razvrednotiti, kar hkrati rojeva tudi izrazitejše obratne procese. A evropske države, če ostanemo pri njih, in njihova povezava v skupnost temeljijo prav na nacionalnih identitetah, ki jih priznavajo druga drugi ob hkratnem dejavnem spoštovanju skupnih vrednot. Naša nacionalna identiteta je  tako kot druge naslojena dediščina vse preteklosti, ki v vsej materialni in duhovni razsežnosti preseva v današnji čas in nam kaže, kako razumemo sebe in druge v domačem in širšem okolju. Je pomembna in živa in nobena država si ji ne odpoveduje.

Na ministrstvu imate tri glavne direktorate; za ustvarjalnost, za kulturno dediščino in za medije. Kaj vse se »skriva« pod ustvarjalnostjo?

Veliko, lahko bi dolgo naštevali. O tem se lahko vsak prepriča, če pogleda organigram ministrstva, pri čemer bo seveda našel tudi tisto, kar ne pomeni ustvarjalnosti same. In tu se pojavi bolj ali manj »večen« problem tolmačenja pojmov ustvarjalnost oziroma neustvarjalnost. Kaj omogoča ustvarjalnost, katere so tiste vsebine, ki jih mora ministrstvo zagotavljati, da poskrbi in primerno ohranja ter bogati na primer dediščino, ki je posledica ustvarjalnosti (muzeji, galerije, zgodovinske ali moderne zgradbe, ki so v funkciji, in tiste, ki niso, itd.),  kaj je živa ustvarjalnost na ljubiteljski in povsem profesionalni ravni itd. Tu je v zadnjem dobrem desetletju prišlo do velikih premikov, ki paradoksalno kažejo izjemno domišljijo pri tem, kaj vse se uvršča med ustvarjalnost. Medtem ko se na primer v gospodarstvu jasno loči med imitacijo, inovacijo in kreacijo, se na polju kulture in predvsem umetnosti, se mi zdi, to nekako izgublja, hkrati pa nenehno govori o kreativnosti. Seveda po eni strani ne gre primerjati gospodarstva in umetnosti, čeprav si po drugi strani prav pri nas zelo prizadevajo, kako bi obe področji med seboj močneje povezali.

Pripravljate kaj novega v zvezi z varovanjem kulturne dediščine? Nekatere namreč spet močno razburja predvidena prenova propadajočega Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani.

Glede Plečnikovega stadiona je bilo v zadnjem času veliko izrečenega in napisanega. Ministrstvo vsekakor stoji na stališču, da je treba stadion ohraniti in ga prenoviti v meri in po meri, kot ju predlagajo največji poznavalci Plečnikovega dela in velika večina stroke. Ministrstvo nima stadiona v lasti in posesti in pri tem ne more storiti nič, razen tega, da je prosilo stroko za pomoč pri zagovoru ohranitve te pomembne slovenske, torej nacionalne dediščine in da nagovarja lastnike, da se stadionu odpovedo v korist države, javnemu dobremu. Še zlasti bi se morali odpovedati tisti lastniki, ki niso dali niti centa za to, da imajo stadion, pa ga hočejo prodati državi za desetine milijonov evrov. Tisti, ki je morebiti dokazljivo vlagal v dosedanje načrte za preureditev tega prostora, pa bi moral dobiti določeno odškodnino ali nadomestno zemljišče. Ministrstvo je pripravljeno stadion obnoviti in mu dati tudi vsebinski okvir, odkupiti ga pa ne more.

foto: Polona Avanzo.

V letih 2004–2008, v času prve Janševe vlade, ste bili minister za kulturo Republike Slovenije. Sedaj ste znova na tem položaju. Nedvomno je bil vaš marčevski prevzem ministrstva v znamenju epidemije novega koronavirusa.

Vsekakor se mi je vtisnil v spomin že njen začetek, saj je imela vlada še isti dan, v petek, 13. marca, takoj po prisegi v parlamentu tudi prvo krizno sejo, ki je trajala krepko čez polnoč. Potem se je začelo precej naporno obdobje za celotno vlado, za moje ministrstvo je to veljalo morda mesec dni, za nekatere ministre in njihove sodelavce pa je bil to peklenski tempo najmanj do preklica epidemije. Če je bil to naporen čas, pa sem zadovoljen, da sem pri tem sodeloval in opazoval vodenje vlade, postavitev široke organizacijske strukture, vključitev zunanjih svetovalnih skupin, sprejemanje odločitev in izpeljevanje ukrepov v tem nadvse resnem kriznem obdobju. To je bilo izpeljano občudujoče in uspešno, za kar je bilo izrečenih mnogo komplimentov tujine in tujih predstavnikov pri nas. Seveda pa mi bo ostalo v spominu tudi sočasno nadvse podlo delovanje opozicije in večine medijev, ki so ves čas vnašali v javni prostor destruktivnost in neupravičeno kritiko. Pri tem številni, na državne jasli pripeti, kulturniki niso izostali.

Vlada je do sedaj pripravila že štiri mega protikoronske zakone v pomoč vsem slojem družbe. Pri tem se je angažiralo tudi vaše ministrstvo …

…, ki je pripravilo in uveljavilo v prvem in drugem zakonskem svežnju ukrepe, tako da je področje kulture utrpelo čim manj škode. Že »tisočkrat« smo pojasnili in našteli, katere ukrepe smo sprejeli, lahko samo dodam, da smo tudi v primerjavi z drugimi državami v Evropski uniji pravočasno in uspešno zavarovali vse, ki sodijo v okvir ministrstva.

 No, kako pa potem odgovarjate t. i. Aktivu delavcev in delavk v kulturi, ki je v preteklih tednih organiziralo proteste, nekakšne performanse oziroma t. i. umetniške instalacije pred vašim ministrstvom,  češ da vaše ministrstvo ni nič naredilo zanje?

Bolezen, ki je razsajala in je še vedno grozeče navzoča, je mnoge sektorje gospodarstva izjemno prizadela: turistično panogo, oblačilno industrijo, brezštevilne obrtne storitve in še mnoge druge. Država jim je šla naproti s številnimi ukrepi, ki lajšajo položaj delavcev in ohranjajo delovna mesta. Pa vendar so se začela tudi množična odpuščanja delavcev, število brezposelnih se je povečalo … toda nikjer nisem ne slišal ne videl takih protestov kot pred ministrstvom za kulturo. Nobenega niti najmanjšega občutka za solidarnost ni bilo zaznati do delavcev v realnem sektorju, nobene niti najmanjše empatije, hkrati pa nobenega zavedanja, da je bil celoten kulturni sektor veliko bolje zavarovan kot marsikateri drugi in ne nazadnje, da je ministrstvo za kulturo naredilo zanje vse, kar je lahko. Vse to »umetniško nastopanje« nima nobene zveze z umetnostjo, ampak je povezano samo s socialnimi zahtevami, za katere sam menim, da niso mogoče …

Kulturni sistem se je v veliki meri spremenil v socialni sistem,« je že leta 2017 v nekem intervjuju opozoril takratni minister za kulturo Anton Peršak. Če prav razumem, so številni, ki so protestirali pred vašim ministrstvom, financirani prek vašega ministrstva, a bi bili radi še bolj? Se pravi, da bi bili še bolj, če jih primerjam z »navadnimi državljani«, privilegirani …

Gre za to, da številne, ki so demonstrirali pred ministrstvom, res financira država, tako da jim plačuje vse prispevke za socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, poleg tega pa so dobili v času epidemije tudi temeljni dohodek. Skupaj jim je država plačevala okoli 1100 evrov. To bi radi obdržali, najprej pa bi radi to podaljšali do konca leta, potem pa seveda, kot kaže, je tak njihov cilj, vse do upokojitve. Poleg tega ta korporativna združba ves čas sili ministrstvo, da bi poleg vse strokovne uradniške strukture, ekspertnih komisij, nacionalnega sveta za kulturo vzpostavilo še posebne stalne, tako imenovane dialoške skupine iz vrst nevladnikov, ki bi sproti sooblikovale kulturno politiko in soodločale o njej skupaj z ministrom. Če je bilo že pred dobrim desetletjem vidno, da se spreminja ministrstvo v socialni sistem, se je to v zadnjem času dobršni meri  potenciralo. Sam temu nisem naklonjen in menim, da je ministrstvo predvsem za to, da močno podpira ustvarjalnost, za druge stvari pa so pristojna predvsem druga ministrstva.

foto: Polona Avanzo.

No, pojdiva k spremembam medijske zakonodaje; te so naletele na politično orkestrirane odzive v domači in mednarodni javnosti tako zaradi same vsebine kot tudi kratkega roka javne obravnave. Na vašem ministrstvu  ste pripravili predlog treh medijskih zakonov, in sicer novelo zakona o medijih, novelo zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) in novelo zakona o Slovenski tiskovni agenciji (STA). Kaj je glavni namen predlaganih sprememb? Je to prilagoditev izzivom časa, saj vemo, da se je tehnologija na področju medijev v dobrem desetletju močno spremenila?

Medijska krajina se je od časa, ko sem bil minister v prvem mandatu,  znatno spremenila. Zakon o medijih in zakon o RTV Slovenija veljata z nekaterimi popravki že poldrugo desetletje, kar pomeni, da sta bila oba zakona dovolj dobra, da sta v dobršni meri veljavna še danes. To velja še posebej za zakon o RTV Slovenija. Res pa je, da so vse vlade po prvi vladi Janeza Janše skušale oblikovati nov zakon o medijih, saj obstoječi ni sledil medijski stvarnosti. Prejšnja vlada je pripravila novelo zakona, ki je bil v široki in dolgotrajni javni obravnavi, prejela je ogromno pripomb in oblikovala grobi osnutek. Mi smo to pregledali, marsikaj upoštevali, dodali nekatere novosti in sedaj ponudili zakon javnosti. Ker se na ta zakon vežejo tudi manjši popravki v zvezi zakonom o RTVS in zakon o STA, smo predložili vse tri v svežnju.

Kako pa komentirate tako buren odziv opozicije, stanovskih organizacij in mednarodnih združenj? V četrtek je o tem razpravljal tudi parlamentarni odbor za kulturo, pri čemer ste bili osebno deležni številnih napadov predstavnikov opozicije. Pred državnim zborom pa so se zbrali tudi novinarji in novinarke, ki še danes delujejo kot »družbenopolitični delavci«. Prihajajo tudi pisma iz tujine … Če sem malo ciničen, manjka samo še pismo Mao Zedonga iz groba …

Gre za to, da je pri nas medijski prostor izrazito nepluralen, pristranski, lahko bi rekli celo zaprt, če imamo v mislih glavne medijske časnike in televizije, pri čemer v tej pristranskosti prednjači prav javni servis RTVS, ki bi moral biti delujoč v javnem interesu, težiti bi moral k objektivnemu informiranju celotnega državnega občestva in biti izrazito pluralen. O medijskem prostoru je bila napisana že cela vrsta člankov, morda velja opozoriti pri tem le na analitičen članek, ki so ga pred dnevi objavili v obliki pobude za medijsko pluralnost intelektualci, zbrani v društvu Katedrala svobode.  Ob tem bi dodal, da gre pri tem svežnju medijske zakonodaje, ki ga bom po predpisanem postopku kot minister predlagal v sprejetje vladi in državnemu zboru, predvsem za spremembe zakona o RTVS. Čeprav gre le za manjše spremembe, te vendarle narekujejo, naj se RTVS spremeni v dinamično, tehnološko in vsebinsko dinamično institucijo, ki je kot javni servis zavezana temeljnemu profesionalizmu.

Ko je pred petnajstimi leti nastajal sedaj veljavni zakon, so bile reakcije ideološko levih skupin, novinarskega društva, sindikatov enake kot danes. Takrat je 571 novinarjev podpisalo protestno izjavo, prišlo je do neuspešne interpelacije ministra, neizglasovanega referenduma o predlaganem zakonu, angažirali so tudi sindikate, brezsramno ovajali vlado in ministra v Bruslju, klicali na pomoč domnevno ugledne predstavnike mednarodnih novinarskih združenj, ki so jih pitali z recikliranimi mislimi slovenskih prišepetovalcev o slabih namenih novega zakona o RTVS itd. Zakon je vsemu navkljub  prešel vse ovire, zaživel in velja še danes. In do današnjih dni ni bilo nobenega relevantnega in tudi nerelevantnega predloga po spremembi zakona. Sedaj, ko smo pred novo spremembo, ki je potrebna, pa se obeta podobna situacija. Zanimivo je, da so vsi, ki so proti noveli zakona in tako ognjevito nastopajo proti vladnemu predlogu, vključno z omenjenimi tujimi predstavniki novinarskih združenj, tiho, ko množično odpuščajo novinarje iz različnih medijev v Sloveniji. Jasno je, da vedo, kdo je njihov pravi gospodar. O tem, kakšna je bila medijska krajina pred leti, nazorno govori knjiga Mira Petka z naslovom Medijska puščava. Danes je ta podoba enaka. In treba jo je spremeniti.

V zakonu o medijih ste med drugim dopolnili tudi definicijo javnega interesa, v katerega sodi tudi pluralnost, ki, kot vemo, niti približno ni takšna, kot bi si jo želeli, kar nedvomno velja tudi za nacionalno televizijo in radio, ki sta daleč od tega, da bi bila politično in svetovnonazorsko uravnotežena. Pravzaprav ti dve nacionalni instituciji dnevno vodita napade na vlado …

Predlagam, da v Demokraciji ob priložnosti objavite vse spremembe vseh treh zakonov, ki jih ni toliko, da časnik tega ne bi prenesel. In ljudje bodo sami videli, da gre za nujne in hkrati pomembne spremembe, ki bodo omogočale boljši osrednji radijski in televizijski javni servis, hkrati pa uravnotežile medijsko krajino, ki jo ljudje vzdržujejo neposredno s prispevkom ali pa posredno s plačevanjem davkov. O javnem interesu pa bi dejal le to, da mu mora  predvsem RTVS nenehno slediti. To morata zagotavljati zakonska ureditev in velika novinarska profesionalnost. Dejstvo je, da v avtoritarni ali totalitarni družbeni ureditvi politika ne zaupa ljudem. V demokratični ureditvi pa ljudje ne zaupajo politiki. In to svoje razpoloženje ljudje pokažejo na svobodnih volitvah. Na njih državljani izrazijo svoje nezaupanje do določene politike, določeni politiki pa naklonijo zaupanje. To zaupanje in nezaupanje se izrazi v določenih odstotkih, ki prinesejo zmagovalca volitev.

foto: Polona Avanzo.

Oblikuje se politični prostor različnih pogledov in stremljenj, vendar morajo vsi ljudje dobiti ustrezno, enakovredno  vedenje o dogajanju v državi in v svetu. Ti ljudje za to plačujejo prispevek za javno RTVS ne glede na to, kakšno je njihovo svetovnonazorsko prepričanje oziroma kakšna je njihova politična opredelitev. Ker vsi plačujejo prispevek za javno RTVS, mora biti ravnanje take ustanove nadvse skrbno in odgovorno, biti mora nadvse profesionalno, saj mora s svojimi oddajami naslavljati vse prebivalstvo. Naslavljanje ljudi, ki vzdržujejo tak javni zavod, mora biti izraženo z določeno distanco, ustvarjalci programa se morajo izogibati politično pristranskih poudarkov. Javna RTVS mora torej delovati v javnem interesu tako, da sledi v informativnem in v vseh drugih programih profesionalni drži, ki je politično zadržana in nevtralna. To pa zahteva brez izjem formalno izšolane in izobražene novinarje na vseh področjih.

In še vprašanje za konec. Kako ocenjujete dosedanje delo vlade in silovite napade opozicije, globoke države in z njo povezanih medijev nanjo? Vam bo uspelo zdržati vse te pritiske in boste zmogli Slovenijo popeljati v pravo, bolj srednje-evropsko smer?

Globoka država vleče nitke, da se ne bi nič spremenilo v smeri večje demokracije in blaginje za vse, opozicija, ki je v veliki meri odvisna od nje, pa razen želje, da bi znova prevzela oblast, ne ponuja ničesar. V idejno povsem izpraznjenem svetu se opozicija ozira v preteklost in vsiljuje neke vzorce družbene ureditve, ki spodbujajo k nasilju in politični blaznosti. Zato se lahko, ne da bi to kdorkoli problematiziral, na »kolesarjenju« pojavljajo blazneži, ki pozivajo k umorom ob hkratni navzočnosti črnosrajčnih pretepaških tolp. Te naj bi imele sposobnost in pravico določati, kdo je fašist in kdo ne; koga je treba pretepsti, morda kasneje, ko pride pravi čas, tudi ubiti. Vlada je dobro organizirana in usmerjena proti ciljem, ki jih je začrtala. Če bo mir, jih bo tudi uresničila.

Metod Berlec