2 C
Ljubljana
sobota, 27 februarja, 2021

Erjavec se bo v zgodovino zapisal kot politik, ki je vlado zapustil sredi največje krize in kljub izpolnjenim koalicijskim zavezam!

Prišel, videl, uničil bi se lahko glasil moto novo-starega predsednika Demokratične stranke upokojencev Karla Erjavca, ki je le v nekaj dneh po prevzemu stranke, sredi največje krize v zgodovini zapustil vlado – in to kljub izpolnjenim zavezam iz koalicijske pogodbe. 

 

Karl Erjavec je vedno bil “enfant terrible” slovenske politike. Brez njega in stranke DeSUS nikoli ni bilo vlade, zato je znal situacijo tudi vedno izkoristiti za povzročanje sivih las koalicijskim partnerjem in sebi ter svoji stranki zviševati pogajalsko vrednost.

Toda Erjavec je imel na izbiro, da se v politiko vrne kot junak ali bedak in izbral je slednje. Sredi največje krize, ko bi država potrebovala stabilno in operativno vlado, se je odločil za nestabilno in dokazano neoperativno izbiro – povezavo strank, ki je svojo nesposobnost dokazala že ničkolikokrat v zadnjih desetih letih.

Bo uspel Erjavec zlomiti vse poslance DeSUS?
Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se z epidemijo ne bodo ubadali tisti, ki so pred njo zbežali oziroma vrgli puško v koruzo in da gre pri rušenju vlade za povsem druge interese in cilje, ki razumu običajnega človeka niso dosegljivi, za celotno družbo pa so izjemno destruktivni. Ideja KUL namreč ni prišla od znotraj, ampak je bila vsiljena od zunaj. Opozicija jo je sprejela, ker je tako lahko zmanjšala pritisk levih interesnih omrežij nanje, obenem pa jim kupila nekaj mesecev medijske zgodbe.

Glede Erjavca samega je politični analitik Sebastjan Jeretič dejal, da njegova nepripravljenost na sodelovanje z vlado Janeza Janše ni nič presenetljivega in da je njegova drža v bistvu konsistentna. Če je Erjavcu uspelo organe stranke prepričati v izstop iz koalicije, pa mora sedaj “zlomiti” še dva poslanca DeSUS. Franc Jurša in Jurij Lep sta bojda že na “temni strani”, proti poslancu Robertu Polnarju teče inkvizicijski postopek izključitve iz stranke. Uradno samo še Ivan Hršak in Branko Simonovič nista odločena, na nekaj posameznikih pa torej visi usoda naše države, ko bo vložena konstruktivna nezaupnica in bo prišlo do glasovanja, saj je znano, da bo rezultat zelo tesen. Le teh nekaj poslancev ima priložnost, da namesto Erjavca postanejo junaki in rešijo državo.

Sicer pa bizarnost slovenske levice in sedanjega stanja še najbolj upodobi zapis Matevža Sedeja v Časniku:

      • Nekdo, ki mu ni uspelo niti priti v parlament, je postal predsednik stranke.
      • Isti predsednik stranke, ki je hkrati vladna stranka, se ponuja za predsednika nove vlade.
      • Za novega predsednika vlade se ponuja predsednik druge najmanjše stranke v parlamentu, ki ni niti poslanec.
      • A temu predsedniku stranke ne uspe za svojo premiersko kandidaturo prepričati niti članov lastne stranke – stranke, ki trdi, da je v vladi uspešna, a na glas razpravlja o morebitnem izstopu iz vlade.
      • Isti predsednik vladne stranke pa v sedanji vladi ne želi prevzeti nobene odgovornosti.
      • Neki drug predsednik stranke, ki je ob začetku epidemije covida-19 odstopil kot predsednik vlade, si že ves čas upa kritizirati vladno spoprijemanje s krizo.
      • Nihče od predsednikov štirih opozicijskih strank se ne čuti dovolj sposobnega za prevzem mesta predsednika vlade, čeprav sta dva od njih že bila na tej funkciji, Tanjo Fajon pa je bivši predsednik Dejan Židan ob zamenjavi vodstva že predstavljal kot bodočo predsednico vlade.
      • Predsedniki štirih opozicijskih strank bi raje za predsednika vlade imenovali predsednika vladne stranke.
      • Predsedniki štirih opozicijskih strank bi za predsednika vlade imenovali tudi tehnokrata, ki ni še nikoli imel politične funkcije.
      • Štiri opozicijske stranke, ki si lastijo ekskluzivno pravico do pripadnosti ustavnemu loku, bi pač podprle vsakogar, ki bi zbral 46 glasov poslancev v Državnem zboru.

Sara Kovač

Zadnje novice

Sorodne vsebine