14.2 C
Ljubljana
sreda, 22 maja, 2024

Duhovne korenine slovenske osamosvojitve – premišljevanje ob jubileju

Piše: Blagovest.si

Dne 25. marca praznujemo materinski dan. Lahko rečemo, da se je takrat začela človeška odrešenjska zgodovina po Mariji, materi Božji.

Vse, kar se dogaja na zemlji, se najprej dogaja v duhovnih sferah.

Ob 25-letnici, ob srebrnem jubileju naše države, sem poslušala mnogo izrečenih lepih besed in zapetih blagoglasnih pesmi. Spet sem začutila dušo naše domovine. Spomnila sem se Cankarjevih besed: »Domovina, ti si kakor zdravje!«

Nagovorila me je proslava dneva državnosti dne 25.6.2016 na Trgu republike, ki bi se po moje kot izraz domoljubja moral imenovati Trg državnosti ali Trg Jožeta Pučnika.

Slovenci se sprašujemo, kdaj bomo prišli v obljubljeno deželo. Starosta naše osamosvojitve Ivan Oman je dejal, da po 25-ih letih osamosvojitve še vedno blodimo po puščavi. Kaj bistvenega se v teh letih v družbi ni spremenilo: ne v pravnem, ne v šolskem, ne v zdravstvenem sistemu. Našo osamosvojitev, ki je bila Božji dar in čudež, so omalovaževali, osamosvojitelje sodno preganjali in zapirali, še vedno večinoma molčijo o njihovih junaških podvigih. Zmanjšujejo tudi pomembnost cerkve pri osamosvojitvi in vlogo nadškofa Šuštarja, ki je pomagal, da so nas druge evropske države kmalu priznale kot državo. Nadškof Šuštar je celo doživel, da so ga utišali, ko je blagoslovil lipo sprave. Na shodih nekdanjih oblastnikov pa plapolajo še tu in tam jugoslovanske zastave. Poučevati vero je v našem šolskem sistemu še vedno prepovedano. Sama sem leta 1995, ko sem učila v prvem razredu gimnazije doživela preganjanje zaradi verskih vsebin, ki pa so v programu književnosti. Naši mediji so mi očitali, češ da učim verouk in ne slovenski jezik. Zagovorili so me sami učenci, ki so pohvalili mojo delovno in vzgojno naravnanost.

Zakaj sem nam vse to dogaja?

Zakaj smo se morali vsa ta leta boriti za priznanje pravic družine?

Zakaj še niso pokopani naši kruto pobiti bratje po 2. sv. vojni?

Odgovore na vsa ta vprašanja sem našla v knjigi Glas Kraljice miru in v članku z naslovom Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Kraljica miru je na Kureščku (04.06.1994) izrecno poudarila:

»Moj odgovor na molitve v Sloveniji naj bo svetu v pričevanje o moji navzočnosti. Rešeni ste po milosti – kot odgovor na vero maloštevilnih. Nebesa čakajo na vašo hvaležnost. Ne pripisujte uspehov človeški modrosti in moči. Bodite luč, temne sile bežijo samo pred lučjo.«

Kraljica miru s Kureščka je večkrat povabila, naj verniki pričujejo o prejetih milostih. Čudež naše osamosvojitve je gotovo ena taka velika milost. In kako smo mi pričevali o tem? Koliko smo bili Bogu za to milost hvaležni? Resnico o duhovnih koreninah naše osamosvojitve smo več ali manj zamolčali.

Hvaležnost je najmočnejša oblika molitve v teh težkih časih, ki so še pred nami. Mati Božja je še dejala: »Z materinskimi solzami, polnimi žalosti, zadržujem Očetovo roko. Prosim za ponižnost. Svet jo zavrača. Z neponižnostjo se kliče Božja kazen, ker se ne žrtvuje, ker se zanemarja ponižno molitev rožnega venca … Nobena moč nima oblasti nad ponižnim rožnim vencem. Zadoščujte in zlo premagajte, molite z menoj, pokleknite z menoj!«

Zakaj smo lahko v Evropi pred stoletji premagali Turke in tako zajezili pohod islama na krščanski zahod? Odgovor se glasi: »Ker so naši predniki takrat veliko molili rožni venec. Tako je bila islamska pomorska flota kljub premoči v bitki pri Lepantu leta 1571 premagana po združeni krščanski floti. Na kopnem pa so bili Turki premagani tik pred Dunajem leta 1683. Cela Avstrija je molila rožni venec. Na pomoč je zadnji hip prispel poljski kralj Jan III. Sobieski in Turki nas nikoli več niso zares ogrožali.

S pomočjo rožnega venca in pametnega voditelja H. Kreiskega v letu 1954-1955 Avstrija ni padla pod oblast vzhodnega bloka in Sovjetske zveze. Pa tudi mi, Slovenci, se lahko pohvalimo, da smo ohranili enotnost v času naše osamosvojitvene vojne, saj smo premagali veliko močnejšo sovražno JLA: teh deset dni smo namreč molili za domovino.

Takrat sem se nahajala v Novi Gorici tik ob meji, kjer sta se spopadali vojska JLA in naša teritorialna obramba. Spominjam se, da smo vsake štiri ure vsi domači skočili k radiu SLO 1 in poslušali pozive k molitvi ali meditaciji za rešitev domovine. Toda takrat nam je uspelo, saj nam je bilo lažje kakor danes: zunanjega sovražnika je vsakdo lahko videl in prepoznal.

Za razliko izpred 30-ih let pa nas danes ogroža nevidni notranji sovražnik duhovne teme.

Mati Božja opozarja: »A ne bojte se! Svete Trojice ne morejo premagati nobene sile in jaz, Vaša Mati, sem z vami!« In še pravi: »Molite za mir na svetu. Satan z vso močjo napada in ogroža svetovni mir. Tudi cerkev je preiskušana. Vendar prihodnost ni samo v Božjih rokah, tudi v človeških. In še. V zadnji »Družini« piše, da smo kristjani najbolj preganjana družbena skupina na svetu (Lakmusov test, str.3).  In še piše: »Vsako leto zaradi krščanske vere umorijo več kot 100.000 ljudi…. Molitev, post in življenje po evangeliju so najmočnejše orožje proti zlu…«

Kmalu zatem pa Marija govori o duhovni temi, ki lega na Slovenijo, ker nismo prepoznali Božjih sporočil. Tako smo izgubili edinost in možnost sprave. Res smo se osamosvojili, ne pa osvobodili duhovne teme in dotedanjih oblastnikov, ker se mnogi niso odpovedali duhu zla. To mi večkrat prihaja v zavest. Pred nekaj leti sem našla članek v reviji Prenova z naslovom Ali ste se že odpovedali duhu komunizma? in s podnaslovom Prispevek k osvobajanju. Takrat mi je postalo jasno, kje tiči globlji vzrok naše hoje po puščavi in zasužnjenosti duha, saj mrtvi nepokopani čakajo že 70 let na dejanja sprave.  A Mati Božja je vendar zaključila: »Na koncu bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«

Avtor članka : »Ali ste se že odpovedali duhu komunizma?« (Mio Kekić, Prenova, januar 2010).

Zdaj bo že, mislim, tri leta, odkar je bil prvič povabljen dr. Gottfried Prenner, avstrijski karizmatik iz bližine Gradca, da bi vodil seminar za molitveno skupino na Mirju v Ljubljani. Takrat nam je prepričljivo govoril o živem občestvu s svetniki in njihovem dejavnem posredovanju za nas. Ko smo se v nedeljo dopoldne sprehajali po Tromostovju in bolšjem trgu, kjer so prodajali partizanske in titoistične simbole, nam je povedal, da podobno stanje srečuje v deželah bivšega vzhodnega bloka. Razložil nam je, da je duh komunizma še zelo prisoten v teh deželah kot nekakšen duhovni pokrov nad ljudstvi, ki mnogim milostim preprečuje, da bi končno posijale v srca.

Pater Mio Kekić pravi takole: »Nikoli se namreč nismo izrecno odrekli npr. prekletstvu besed pesmi, ki smo jo v času titoizma velikokrat peli Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo. Ali – nikoli se nismo izrecno odrekli moči pionirske obljube, ki smo jo dali (partiji?) ali obljube pri vstopu v Zvezo socialistične mladine ali »zakletve«, ki smo jo fantje dali v nekdanji JLA… Takrat smo se takoj odločili, da to storimo. Pokleknili smo pred oltarjem in ponavljali molitev odpovedi za Gottfriedom; Jezus, v tvojem imenu, s tvojo močjo in pomočjo, se odpovem (moči prej omenjenih besed, pa naukov, ki smo jih poslušali, če smo jih morda kot otroci sprejemali, z njimi soglašali…). Potem smo se podobno odpovedali še raznim duhovom za vsem tem; duhu komunizma, marksizma, dialektičnega materializma in ateizma, socializma, titoizma… in kar je še temu sorodnega…«

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine