Piše: Nina Žoher (Nova24tv)
“Sam sem velik zagovornik svobode govora. Zame so tudi žvižgi svoboda govora. Spoštujem pa tudi oliko, bonton, predvsem pa menim, da v boju za oblast ne smejo biti dovoljena vsa sredstva. Spoštovanje do države, njenih simbolov, aktualnih voditeljev, ne sme biti podrejeno boju za oblast v državi,” so besede s katerimi je mag. Bojan Pograjc, osamosvojitelj, častnik in državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije, zadolžen za vojaške, obrambne in zunanje zadeve, komentiral obnašanje levičarskih protestnikov, ki so z žvižgi in vpitjem motili državno proslavo.
V oddaji Beremo na Nova24TV je mag. Bojan Pograjc uvodoma povedal, da sam ne izhaja iz vojaške družine, kar je bil sicer marsikdaj vzrok, da se je kdo od hčera ali sinov odločil za vojaški poklic. “Kasneje se je izkazalo, da smo postali vojaška družina. Oče je v letu 1990 postal pripadnik 510. učnega centra na Igu. Če se vrnem v čas mladosti, čisto pa naključju sem bil izbran za šolo za rezervne oficirje artilerijsko-raketnih enot protizračne obrambe. Ko sem v šoli vprašal, zakaj so me izbrali, je bil odgovor naslednji: Prihajate iz Gimnazije Bežigrad, predstavljamo si, da poznate matematične kotne funkcije. Pojasnili so, da se cilji v zraku premikajo, kdor jih ne pozna, ne more nikdar zadeti.” Temu naključju je po besedah Pograjca sledila vojna za Slovenijo. Nato pa so se v obrambnem sistemu in Slovenski vojski ponudile priložnosti za vojaško kariero in sploh ni bila težka odločitev, da je iz ozadja sodeloval pri demokratizaciji Slovenije.
K temu, da se je Pograjc odločil za častniško kariero, so pripomogle tudi knjige. Izpostavil je tri. Knjigo Samuela Huntingtona z naslovom Vojak in država, kjer je avtor postavil teorijo in politologijo takrat sodobnih vojska. Dotaknila se ga je tudi knjiga Nikolaja Tolstoja z naslovom Minister in poboji, ki pokaže vse tisto, kaj se ne sme zgoditi ali kaj se zgodi, če ne upoštevate tistega, kar je zapisal Huntington. Knjiga Premiki Janeza Janše pa je po besedah Pograjca tista, ki predstavlja knjižni temelj za razumevanje slovenske demokratizacije in vojne za Slovenijo.
Čim manj žrtev, pogajanja do onemoglosti
Znano je, da so nekateri nevoščljivci z juga vojni za Slovenijo svoj čas rekli operetna vojna. “Če gledaš na vojno za samostojno Slovenijo z doktrino, ki jo je imela Jugoslovanska armada potem bi morda lahko takšni vojni rekel opereta. Ta miselnost je bila takrat že preživeta. Slovenci in Slovenke pod vodstvom Janeza Janše kot obrambnega ministra in Igorja Bavčarja kot notranjega ministra smo se odločili za drugo doktrino,” je poudaril Pograjc in pojasnil, da je ta doktrina temeljila na čim manj žrtvah, pogajanju z nasprotnikom dokler se je pogajati dalo in dokler nasprotnik ni postal tako utrujen, da se je nehal pogajati.
Če hoče biti določena vojska pripravljena za vojno, je potrebno vanjo vlagati
Glede na to, da Pograjc velja za enega v tujini najbolj šolanih slovenskih častnikov, ga je voditelj oddaje Metod Berlec povprašal, kako je v zadnjem desetletju doživljal, videl stanje v Slovenski vojski, ki je bila zaradi finančne in gospodarske krize močno prizadeta, saj so se proračunska sredstva zanjo močno zmanjšala. “Skupaj bom imel 40-letno vojaško kariero z letom, dvema prekinitve. Od tega sem preživel v obrambnem sistemu in Slovenski vojski zadnjih 29 let. Kot tisti, ki je bil pripadnik te vojske lahko rečem, da je ta vojska imela visoko moralo in veliko mero domoljubja skozi ta leta. Seveda pa je morala na temelju domoljubja premalo za višje stopnje pripravljenosti. Tukaj ne govorim za mir, ampak za vojno.” Pograjc poudarja, da če hoče biti določena vojska pripravljena za vojno, je potrebno vanjo vlagati.
“Ta vlaganja so imela žal v določenih obdobju, v času levih vlad, velike prekinitve. Nekako ni prišlo do zavedanja, da če v vojsko ne vlagaš, postopoma vsako leto, boš potem, ko jo boš resnično potreboval, moral vložiti bistveno ali nekajkrat več, kot če bi v preteklosti redno vlagal. Vse krivde ne bi rad zvalil na politiko, čeprav je velika večina krivde na strani politike.” Po besedah Pograjca bi lahko tudi sami vojaki marsikdaj storili več. V drugih vojskah iz časa na čas, ko ta ne more izpolnjevati poslanstva z dovolj dodeljenimi viri, načelnik odstopi. “Mi v 30-letni zgodovini nismo še nikoli doživeli, da bi kdo od načelnikov zaradi tega odstopil. Vojaki ne smemo od politike in javnosti nikoli zahtevati virov. Lahko pa opozarjamo, da morajo biti viri skladni z nalogami, ki nam jih je politika dodelila. Če temu ni tako, potem skupaj s politiko prevzemamo veliko tveganje. Tvegati pa, ko lahko nekaj storiš, da do tega ne pride, seveda ni primeren način delovanja,” poudarja Pograjc.
Zakon o investicijah v Slovensko vojsko bo Slovenski vojski omogočal elementarno preživetje
Ker je jasno kot beli dan, da so v času sedanje vlade napočili boljši časi za Slovensko vojsko, je Pograjc poudaril, da je vesel, da se je na Ministrstvu za obrambo pod vodstvom Mateja Tonina oblikovala močna ekipa, ki ima energijo in duha, da bi se nekaj v obrambnem sistemu in Slovenski vojski spremenilo. Potrebne investicije so bile zelo zvito in politično spretno s strani ekipa in ministra prelite v Zakon o investicijah v Slovensko vojsko. Ta bo Slovenski vojski omogočal elementarno preživetje. Pograjc je opozoril, da je bila Slovenska vojska že blizu tega, da bo brez teh investicij preprosto nehala obstajati ali pa ne bo več relevantna vojaška sila. “No pod to vlado, pod ministrom Toninom, so se zadeve spremenile na bolje. Ne samo to. Minister je s spremembo Zakona o obrambi omogočil, da lahko pripadniki Slovenske vojske s čini vojaka, poddesetnika, desetnika in naddesetnika ostajajo v aktivni službi tudi po 45. letu.”
Pograjc je spregovoril tudi glede članstva v NATO. “NATO nobeni članici ne zagovarja absolutne varnosti. Zagotavlja pa večjo varnost na temelju tiste varnosti, ki jo nacionalna vojska zagotavlja v okviru državnih meja. Severnoatlantsko zavezništvo je branik naših vrednot, branik Severnoatlantskega prostora. Članicam omogoča lepo število prednosti. Ne samo vojaških, ampak tudi ekonomske.” Tistim državam, ki jim zagotavljajo večjo stopnjo varnost, po besedah Pograjca privabljajo tudi več ekonomskih investicij. Nato pa se skozi raziskave in razvoj, ki so del delovanja zavezništva, omogoča napredek posameznim državam. Seveda gre v temelju za razvoj nacionalnih vojska.
Februarja letos je minilo sto let od ustanovitve Turistovskega kluba Skala. Ob tej priložnosti so skalaši izdali tudi zbornik Skala 2021. Skalaši po besedah Pograjca niso nobeni fenomen, ampak so odgovor na vse trpljenje ljudi v I. svetovni vojni. “Po sami vojni je svoboda v ljudeh sprožila energijo duha za nekaj več, novega. Potrebno je bilo nadoknaditi tisto, kar je bilo zamujeno v letih trpljenja med vojna. Takratna obstoječa gorniška organizacija Slovensko planinsko društvo ni zmoglo razumeti, kaj se v mladežu dogaja. Vztrajala je na gradnji planinskih koč, poti, temeljila na okosteneli organizaciji.”
“Mladim poti niso zadoščale, šli so v stene. Skalaši posneli prvi igrani celovečerni film. Zavedali so se kulturnega udejstvovanja, ko človek zahaja v gore, bili so strastni fotografi, to je rezultiralo v majhni vitki organizacij,” je izpostavil. Skalaš po besedah Pograjca ni mogel postati vsakdo tako, kot danes postaneš član Planinskega društva, biti skalaš je pomenilo biti povabljen v skalo in se držati skalaških vrednot. “Do začetka II. svetovne vojne so skalaši imeli svojo organizacijo, po II. svetovni vojni ta organizacija ni bila dovoljena.” Po besedah Pograjca je bila preveč svobodomiselna, živela v posameznikih. Niso bili zaželela organizacija. “Pred vojno so naredili enkratno dejanje. Ko je okupacijska italijanska oblast zahtevala, da se kot gorniška organizacija pridružijo Alpino Italiana, so vsi izstopili iz takratne organizacije, zamrla je in se ni pridružila Alpino Italiano. To dejanje je bilo zamolčano,” je izpostavil.
Poleti 1995 se je Pograjc skupaj z Antonom Jegličem in Janezom Janšo odločil, da ponovno obudi slovenski gorniški klub, ki bo moralni naslednik Turistovskega kluba Skala in Alpinističnega kluba Skala. “Bili smo zanimivo moštvo. Janša je bil že takrat vizionar, znal je postavljati strategijo. Dr. Jeglič je poznal delovanje gornikov in skalašev izpred II. svetovne vojne. Sam sem prispeval organizacijski vidik. Nismo se zmotili, od takrat v skalaštvu in slovenskem gorniškem klubu prihaja do razvoja, vedno več ljudi se namreč pridružuje.”
Glede na to, da je bil Pograjc na začetku marca imenovan na mesto predsednika koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve, je spregovoril tudi okrog organizacije državne proslave ob 30. obletnici slovenske države. “Sam sem velik zagovornik svobode govora. Zame so tudi žvižgi svoboda govora. Spoštujem pa tudi oliko, bonton, predvsem pa menim, da v boju za oblast ne smejo biti dovoljena vsa sredstva. Spoštovanje do države, njenih simbolov, aktualnih voditeljev, ne sme biti podrejena boju za oblast v državi. Ti ljudje, ki so žvižgali, so neko svoje videnje izkazali. Tisti, ki smo bili na proslavi, smo bili tako osredotočeni na dogajanje na odru (največji oder za katero koli prireditev do sedaj), da teh žvižgov in šumenja, razen na začetku niso slišali.” Neolikana dejanja so bila tako postavljena v ozadja, s čimer so postala minorna.
Bojan Pograjc se je rodil leta 1961 v Ljubljani. Je diplomirani univerzitetni politolog, smer obramboslovje. Na Nacionalnem vojnem kolidžu Nacionalne obrambne univerze ZDA je pridobil magisterij znanosti iz nacionalno-varnostne strategije. Poleg tega je opravil mednarodni tečaj za menedžment obrambnih virov na Inštitutu za management obrambnih virov pri Mornariški podiplomski šoli v ZDA, nadaljevalni tečaj za logistične častnike na Univerzi ameriške mornariške pehote, generalštabno vojaško izobraževanje in usposabljanje na Poveljniško-štabni šoli Slovenske vojske in tečaj za generale, admirale in veleposlanike na Natovem obrambnem kolidžu. V svoji vojaški karieri, ki jo je začel kot rezervni častnik, poveljnik voda zračne obrambe zaščitne enote Republiškega štaba za teritorialno obrambo, je po letu 1991 krajše obdobje opravljal dolžnost v upravi za logistiko ministrstva za obrambo ter nato štabne in poveljniške dolžnosti na vseh ravneh vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski. Med drugim je poveljeval 1. brigadi, Poveljstvu za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, kakor tudi načeloval štabu generalštaba. Leta 2000 je bil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, pristojen za Nato, obrambno logistiko in Slovensko vojsko, in od leta 2012 trinajst mesecev namestnik poveljnika Natove sile za Kosovo.
V čin brigadirja je bil povišan leta 2006, od leta 2009 pa je opravljal formacijske dolžnosti v nazivu generalmajor. Prejel je številna domača in tuja priznanja, med njimi red generala Maistra, red Slovenske vojske, legijo za zasluge oboroženih sil ZDA in častni križec za izjemna dejanja Zvezne armade Zvezne republike Nemčije. Pograjc je skupaj z Janezom Janšo in dr. Antonom Jegličem leta 1995 ustanovil Gorniški klub dr. Henrika Tuma, ki je tako postal prvi skalaški klub v demokratični in samostojni Republiki Slovenije. Danes je eden najbolj vidnih predstavnikov Slovenskega gorniškega kluba Skala. V preteklih letih je bi zelo aktiven vojaški gornik, alpinist, vojaški gorski reševalec in vojaški gorski vodnik. Zaradi sodelovanja v pripravah na slovensko osamosvojitev status veterana vojne za Slovenijo. Prav tako je zelo aktiven v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve.
