10.9 C
Ljubljana
torek, 27 septembra, 2022

Dr. Zvonka Zupanič Slavec: »Nikakor ni dopustno, da se s predlogom tega zakona zdravnikom nalaga, da bi morali usmrtiti svoje bolnike, ki bi se za to odločili«

Piše: Petra Janša

»Politika od nekdaj ni podpirala zdravniških zbornic, ker te varujejo stanovske interese. Zato so jih prepovedovali že v rimskih časih in jo je po letu 1945 prepovedala tudi komunistična oblast v rajnki Jugoslaviji,« nam v pogovoru pove prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je zasnovala enciklopedijo štirih monografij na skupaj ok. 2500 straneh formata A4 z okoli 6000 slikovnimi enotami. Strokovni sopotniki avtoričino delo opisujejo kot »herojskega«, saj gre za življenjsko delo, kakršnega ne premorejo niti nekateri veliki narodi. Knjige bodo prinašale celostni prikaz razvojnih korakov zdravstva in medicine na Slovenskem od začetkov do sodobnega časa.

Dr. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica, redna profesorica ljubljanske medicinske fakultete (MF), kjer vodi Inštitut za zgodovino medicine. Opravlja strokovno, znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo na širokem področju zgodovine medicine in dentalne medicine ter medicinske humanistike. Prizadeva si za vzgojo empatičnih in klenih (zobo)zdravnikov, vezanih na plemenito hipokratično tradicijo. Njena bibliografija je bogata in med 1600 deli v Bibliografiji raziskovalcev je okoli 60 knjižnih del, znanstvenih, strokovnih, poljudnih, prevodnih pa radijskih in TV-oddaj in razstav. Med njenimi deli so bolj znana identifikacija lobanj grofov Celjskih, monografije o kužnih boleznih (tuberkulozi, endemičnem sifilisu, gripi – dokumentarni film), o razvoju javnega zdravstva, predvsem pa enciklopedija Zgodovina medicine in zdravstva na Slovenskem. V 25 letih predsedovanja KUD Kliničnega centra in MF je pripravila in vodila približno 400 prireditev za bolnike, zdravstveno osebje in študente za humanizacijo življenja in dela v zdravstvu. Sodelovala je tudi v Unescovem projektu Arts in Hospital.  Prizadeva si  za ustanovitev slovenskega zdravstvenega muzeja. Je dobitnica več priznanj. 

Dr. Zvonka Zupanič Slavec. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

DEMOKRACIJA: Najin pogovor je nastal po nedavnem izidu vaše tretje knjige v enciklopedični zbirki Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem. V njej je na začetku objavljena fotografija plastike boginje Higieje, ki bedi nad bolnikom. Verjetno z razlogom …

Zupanič Slavec: Zdravniki se zelo zavedamo, da naše delo, četudi je najbolje opravljeno, ni nujno, da bo vse uspešno tudi pri bolniku. Zato se zavedamo, da je nad nami tudi duhovna moč, tisto nekaj več, kar težko poimenujemo, a tradicionalno velja za božjo pomoč, nadmoč. To od nekdaj predstavljajo različna božanstva, ki spremljajo medicino skozi vso zgodovino človeštva. Sodobna medicina temelji na antičnem medicinskem izročilu in v svoje simbolno dojemanje korenin vpleta tradicijo tistega časa, v kateri je bil grški bog zdravilstva Asklepij tisti, ki je ob zdravniku bedel nad zdravjem bolnikov. Njegovo delo in moč sta nadaljevali njegovi hčerki Higieja in Panacea, ki ju še danes srečujemo v različnih plastikah, kipih, majicah, spomenikih, v zdravstvenih ustanovah, muzejih, medicinski literaturi … Tako ni nič čudnega, da se je imenitna plastika boginje Higieje, ki pomaga zdravniku pri zdravljenju bolnika, pojavila tudi na pročelju nekdanjega ljubljanskega Šlajmerjevega sanatorija, ki je bil po drugi svetovni vojni spremenjen v ortopedsko kliniko ljubljanske bolnišnice. Boginjo Higiejo prepoznavamo po simbolni palici, analogni Hipokratovi popotni palici, oviti s kačo, ki simbolizira medicino. Če je ta povezana s posodo oziroma čašo, naj bi simbolizirala farmacijo. A pri tem umetniki pogosto niso imeli dovolj znanja, da bi znali ločiti. Zato so ti simboli večkrat nekoliko pomešani, a povsod gre za palico in kačo, antične simbola zdravnika. Znamenito plastiko je v Ljubljani leta 1940 izdelal akademski kipar France Gorše.

DEMOKRACIJA: Tempora cuncta solent homines spectare saqaces, ad praesensa solum respicit insipiens. Ali po slovensko: Razumni ljudje upoštevajo vse čase, neumni samo sedanjost. Tako je uvodoma k tej knjigi zapisal akad. prof. dr. Dušan Ferluga, dr. med., specialist patolog. Vi uvodoma zapišete, da je spomin močnejši od pozabe. To je že tretja knjiga, kot pravi dr. Ferluga, v monumentalni monografiji. Sledila bo še četrta. Nam lahko na kratko orišete, česa ste se lotili v prvih dveh in kaj sledi?

Zupanič Slavec: Od nekdaj vemo, da je zgodovina naša učiteljica in se pametni ozirajo po njenih izkušnjah ter iz njih črpajo modrosti. Ker se trudim ohraniti neprecenljivo delo zdravstvenega osebja in vseh podpornih služb, ki so čez čas silno izboljšali bolnikovo zdravje in dobro počutje, dolžino življenja in njegovo kakovost, sem se po dolgoletnih raziskovalnih, strokovnih in pedagoških izkušnjah odločila, da ga skrbno popišem za prihodnje rodove. Ta enciklopedična izdaja Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem v štirih knjigah na okoli 2500 straneh, opremljena z okoli 6000 slikovnimi prilogami, prinaša s čvrsto uredniško ekipo kleno sestavljeno knjižno kazalo, ki v prvi knjigi zgoščeno predstavi razvoj medicine od ljudske do znanstvene, zdravstvene razmere in zdravništvo skozi čas, sisteme zdravstvenega varstva, javno in bolnišnično zdravstvo, medicino v izrednih razmerah, preskrbo zdravstva in prebivalstva z zdravili ter pomnike medicinske in farmacevtske preteklosti. Druga knjiga je posvečena operativnim strokam in prikazuje razvoj celotne kirurgije z njenimi številnimi vejami, razvoj oftalmologije, otorinolaringologije in ortopedije, pa veliko poglavje o razvoju ginekologije in porodništva. Temu so dodana še poglavja o razvoju podpornih služb, kot so anesteziologija, intenzivna medicina, radiologija, transfuzijska in nuklearna medicina, pa transplantacijska in rehabilitacijska medicina. Tretja knjiga, ki je pravkar izšla, obravnava razvoj infektologije, nevrologije, dermatovenerologije, onkologije, zobozdravstva, strokovno zdravstvenih ved od mikrobiologije do patologije, sodne medicine pa laboratorijske medicine in nato predkliničnih ved od anatomije in fiziologije do farmakologije in biokemije ter molekularne biologije in zgodovine medicine, pa še kaj. Knjiga se sklene s pregledom razvoja zdravstvenega šolstva, brez katerega tudi ne bi imeli današnjega zdravstvenega osebja.

Večinoma je tudi že napisana četrta knjiga in ima 200 strani že oblikovanih, prinaša pa razvoj internističnih strok, ki jih je izjemno veliko, nato pediatrije in urgentne medicine, temu pa je dodana še velika stroka psihiatrija. Nadaljuje se z razvojem zdraviliške in paliativne medicine, duhovne oskrbe bolnikov in prostovoljnih dejavnosti v medicini ter s prikazom razvoja različnih zdravstvenih organizacij.

DEMOKRACIJA: Vrniva se k tretji knjigi. Nastajala je v času kuge sedanjega časa, kot poimenujete covid-19. Zanimivo je, da jo začnete z razvojem Zdravniške zbornice Slovenije. Kot lahko beremo, so se zdravniških združevanj bali že politiki v starem Rimu. Zakaj?

Zupanič Slavec: Zaradi dvojnega zborničnega jubileja, 130-letnice zbornične organiziranosti med Slovenci in 30-letnice sodobnega delovanja Zdravniške zbornice Slovenije, je knjiga posvečena tej ustanovi in ji je namenjeno uvodno poglavje. Zbornica je tudi soizdajateljica monografije. Politika od nekdaj ni podpirala zdravniških zbornic, ker te varujejo stanovske interese. Zato so jih npr. prepovedovali že v rimskih časih in jo je po letu 1945 prepovedala tudi komunistična oblast v rajnki Jugoslaviji. Zdravnikom so celo odvzeli poklicne nazive in jim prepovedali zasebno prakso. Nasploh pa se politika boji zdravnikov, ker so bistri in jih zato še bolj drži v primežu. Seveda pa se časi in odnos države do zdravništva v določenih obdobjih spreminjajo tudi v pozitivno smer. Ob zadnji spremembi zakona o zdravniški službi konec lanskega leta je bilo zdravniški zbornici zaupanih nekaj dodatnih javnih pooblastil, kar je pomemben dosežek zdravništva pri samoregulaciji poklica. Tako je zbornica poleg vodenja registra zdravnikov, odločanja o odobritvi in prenehanju pripravništva, sekundariata in specializacij, spremljanja, nadzorovanja ter skrbi za kakovost in koordiniranje izvajanja teh in drugih oblik podiplomskega strokovnega izpopolnjevanja svojih članov, s preverjanjem usposobljenosti ter določanja pogojev za imenovanje mentorjev, ki jih imenuje, podeljevanja, podaljševanja in odvzemanja licence, izvajanja strokovnih nadzorov s svetovanjem – pridobila še izvajanje strokovnih izpitov, podeljevanje osnovne licence in certificiranje posebnih znanj ter organiziranje preizkusa znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike.

DEMOKRACIJA: Kako aktualna politika posluša Zdravniško zbornico Slovenije?

Zupanič Slavec: Zdravniška zbornica mora v okviru politike vedno zastopati poklicne, socialne in ekonomske interese svojih članov. Sodeluje tudi pri pripravi zakonov, dokumentov in drugih predpisov s področja zdravstva. Nikoli ni bilo lahko tam, kjer gre za financiranje. Vidimo, kakšen problem je izstop iz enotnega plačnega sistema. Zdravniški poklic je obremenjen s silno odgovornostjo, z nenehnim izobraževanjem in s strokovnim nadzorom, z mogočo izgubo licence, s turnusnim delom in številčno nedohranjenostjo, saj je Slovenija na repu Evrope po številu zdravnikov na prebivalca. Zato je v poklicu veliko izgorevanja, feminizacija, beg iz poklica, krajša pričakovana življenjska doba … Če bomo želeli ohraniti zdravništvo, bodo nujne spremembe. Zaradi mnogoštevilnih sprememb v družbi postaja za nove rodove ta poklic vse manj privlačen. Ne vem, ali bo imela sedanja vlada posluh za te težave. Predvsem zbornica odločevalce opozarja, da je potrebna celovita reforma zdravstvenega sistema. Na kratek rok pa so potrebna dodatna sredstva za ustavitev odhajanja zdravstvenega kadra, na primarni ravni pa tudi za vključitev upokojenih zdravnikov nazaj v sistem, za kadrovsko okrepitev in širitev timov, za povečanje privlačnosti deficitarnih specializacij in novih zaposlitev v osnovnem zdravstvu ter za plačevanje storitev, da se zmanjša napotovanje na sekundarno in terciarno raven. V preteklosti se je za povečanje zanimanja za specializacijo iz družinske medicine npr. že uvedel 20-odstotni dodatek na osnovno plačo za prihodnje specializante družinske medicine. A potreben bo celovitejši pristop: priprava in izvedba Nacionalnega načrta kadrovskih virov v zdravstvu, ureditev in vzpostavitev enotnega informacijskega sistema slovenskega zdravstva, kar lahko poceni in izboljša delovanje slovenskega zdravstva, in da vsi izvajalci z dovoljenjem za opravljanje zdravstvene dejavnosti lahko izvajajo storitve, ki so kot pravica financirane iz javnih sredstev.

DEMOKRACIJA: Verjetno tudi ni naključje, da je prav razvoj infektologije naslednje področje, ki ga orišete. Zanimivo se mi je zdelo, da ste objavili celo naslovnice nekaterih literarnih del, ki obravnavajo kužne bolezni, med njimi roman Draga Jančarja Galjot.

Zupanič Slavec: Številni grafikoni in diagrami ter druge slikovne priloge dajejo poglavju preglednost in zanimivost: recimo prikaz najbolj smrtonosnih bolezni v zgodovini človeštva kaže, da je črna smrt sredi 14. stoletja pobila okoli 50 odstotkov takratnega prebivalstva, nato Justinijanova kuga sredi 6. stoletja okoli 20 odstotkov pa črne koze v 16. stoletju okoli 12 odstotkov, španska gripa okoli 2,5 odstotka takratne populacije, HIV/aids pa je terjal do sedaj s 30 milijoni žrtev okoli 0,70 odstotka žrtev svetovne populacije.

Izkušnja nedavne epidemije covida-19 kaže, kako pomembne so infekcijske bolezni. Zato te obravnavam na samem začetku in sem pri tem poskušala narediti zgodovinski lok njihovega spoznavanja od predmikrobiološke ere do sodobnosti. Pri tem bi tudi izpostavila zgodnja spoznanja o pomenu izolacije kužnih, karanteni in drugem, vse do vakcinacije proti kozam (1796), ki je preprečila vsaj 500 milijonov žrtev. Popisujem tudi zgodovino spolno prenosljivih bolezni, iskanja zaščite pred njimi, zgodovino kondoma, stigmo teh bolezni, razvoj obraznih mask … Popisala sem tudi velike pandemije znanih bolezni in njihove posledice, tudi španske gripe, potem novejše bolezni, ki so v glavnem z odkritjem povzročiteljev in načina zdravljenja tudi bile uvrščene med Nobelove nagrade, recimo za virus HPV pri raku materničnega vratu, pa uporaba antimalarika artemizinina, ki so ga poznali že v kitajskih tradicionalnih recepturah in so ga znova odkrili ter leta 2015 prejeli Nobelovo nagrado … Tako da je kopica zanimivih podatkov strnjenih v poglavju in so za marsikoga lahko zanimivo ali celo privlačno branje.

Z objavo naslovnic znanih literarnih del s področja infekcijskih bolezni sem hotela pokazati, kako pomembno vlogo so te bolezni igrale v človeški zgodovini, recimo Boccacciov Dekameron, ki je delo upora proti epidemiji črne kuge, upora proti vsemu tistemu, kar človeka okrade za normalno življenje in ga zreducira na golo preživetje. Potem Camusov roman Kuga iz leta 1947, ki opisuje črno kugo v alžirskem obalnem mestu in vodilnega junaka, zdravnika, ki se s svojim znanjem in etosom bori za življenja zbolelih. Pa slovenske vzporednice z delom Draga Jančarja Galjot in Ivana Preglja Zgodbe zdravnika Muznika o protikužnem delu na Goriškem. Odlično branje je tudi delo srbskega pisatelja Borislava Pekića Besnilo (Steklina), ki popisuje biološko katastrofo, ki jo povzroči virus stekline.

DEMOKRACIJA: Kako varni smo v Sloveniji pred jesenskim valom covida-19?

Zupanič Slavec: Nehvaležno je napovedovati. Izkušnje kažejo, da se po nekaj valovih nove bolezni med prebolelimi in cepljenimi v populaciji vzpostavi določena stopnja imunosti in zato zmanjša dovzetnost za vnovično okužbo. Je pa res, da so virusi prebrisani, saj želijo preživeti, zato se nenehno spreminjajo in iščejo nove dovzetne za okužbo. V primeru španske gripe sta bila po prvih treh valovih v letih 1918 in 1919 še blagi četrti in peti val 1920 in 1921, nato je ta virus influence A H1N1 izginil do leta 1977.

Dr. Zvonka Zupanič Slavec. (foto: Matic Štojs Lomovšek)

DEMOKRACIJA: Iz tega poglavja se mi je zdelo zelo zanimivo še nekaj, in sicer ste objavili sliko zobne pulpe ter ob njej zapisali, da »izkušnje kažejo, da se s paleopatološkimi metodami lahko za odmaknjeni čas iz zobne pulpe pridobi največ verodostojnih bioloških sledi o prebolelih boleznih«.

Zupanič Slavec: Sodobne paleopatološke metode lahko dajejo neverjetne podatke o davnih boleznih, ki jih lahko preučujemo vse od egipčanskih mumij naprej. Uporabljamo lahko paleomikrobiologijo, paleoserologijo, paleogenetiko in dokažemo celo incestno razmerje v faraonovi družini!

DEMOKRACIJA: Sicer pa je obsežen tudi opis razvoja zobozdravstva in zobozdravstvenega šolstva. Ta razvoj je res velik, danes pa tudi zelo donosen posel. Vendar lep, bel nasmeh še ni porok za zdravo zobovje. Ali pač?

Zupanič Slavec: Zobozdravstvo je ob zdravstvu zelo pomembno področje. Res se je spreminjalo in v zadnjih 30 letih precej sprivatiziralo, a prehodilo je truda polno pot, saj smo v prvih desetletjih 20. stoletja imeli zelo malo zobozdravnikov. Z ustanovitvijo zobozdravstvenega študija v 50. letih prejšnjega stoletja v okviru Medicinske fakultete v Ljubljani pa je bilo doslej izšolanih skoraj 2500 zobozdravnikov. Ti imajo kakovostno znanje in odgovoren odnos do svojih varovancev. So pa mediji iz zdravega odnosa do zobovja naredili veliko komerciale, ki si je tudi zobozdravniki ne želijo.

DEMOKRACIJA: Tudi nevrologija se zelo razvija, predvsem žilna nevrologija. Bodo nekoč tetraplegiki lahko spet hodili?

Zupanič Slavec: V začetku 21. stoletja so bile tudi v Sloveniji vpeljane in dostopne vse sodobne oblike zdravljenja možganske kapi, multiple skleroze, epilepsije, motenj gibanja in drugih bolezni. Pokazale so se še potrebe po usmeritvi nevrologov v kliničnih centrih v posamezna subspecialna področja nevrologije; zlasti se je to kot upravičeno pokazalo pri vaskularni nevrologiji. Hkrati je prišlo do tesnega sodelovanja z drugimi strokami, npr. z nevroradiologijo in intervencijsko radiologijo. V medicini se je toliko stvari izkazalo za mogoče, da si ne bi upala reči, da bi bilo nemogoče, da bodo nekoč shodili tudi tetraplegiki …

DEMOKRACIJA: Razvoj dermatologije in onkologije lahko damo na skupno stičišče pojavnosti kožnega raka, ki se v teh sončnih in vročih dnevih večkrat omenja. Predvsem je pomembna preventiva, mar ne?

Zupanič Slavec: Onkologija je postala silno uspešna veda, ki iz večstoletne nemoči prinaša upanje, kar dokazuje 1300 zaposlenih na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Nad 100 strani obsežno poglavje kaže na zelo zahtevno razvojno pot. Maligni melanom je bolezen modernejšega datuma in jo obravnavajo dermatovenerologi, onkologi in plastični kirurgi, je pa kljub velikim podnebnim spremembam in rastoči pojavnosti njegovo zdravljenje postalo uspešnejše.

DEMOKRACIJA: Je rak ozdravljiv ali pomeni vdajo in smrt?

Zupanič Slavec: Dandanes so številne vrste raka zelo dobro zazdravljive, nekatere pa z zgodnjo diagnostiko in s preventivnimi pristopi tudi ozdravljive. Onkologija je veda, ki prinaša veliko novega upanja in ne le podaljšanega, ampak tudi kakovostnejšega življenja.

DEMOKRACIJA: Ko smo že pri tem, slišati je, da se skoraj v tajnosti sprejema zakon o evtanaziji. Smo res že postali tako brezčutni? Ali postajate zdravniki rablji?

Zupanič Slavec: Predlog zakona o prostovoljni prekinitvi življenja, ki ga je pripravilo združenje Srebrna nit, je nastal zunaj zdravniških organizacij. Te so se vse po vrsti izrekle proti njemu, saj je življenje največ, kar imamo, je čudež narave, zdravnik pa je skozi vso zgodovino bil in ostaja zavezan k ohranjanju življenja in izboljševanju zdravja. Nikakor ni dopustno, da se s predlogom tega zakona zdravnikom nalaga, da bi morali usmrtiti svoje bolnike, ki bi se za to odločili. Paradoksalno predlog celo zapiše, da mora zdravnik, ki bi imel ugovor vesti, poiskati drugega zdravnika, da to dejanje izvede. Na svetu je 230 držav in niti 10 jih nima takega zakona, pa bi morala to Slovenija sprejeti? Medicina ima zelo uspešna zdravila za preprečevanje bolečine in s tem trpljenja. Le paliativno oskrbo bi bilo treba razširiti in smrt demistificirati ter jo znova umestiti kot normalni del v življenjski ciklus, saj predstavlja njegov sestavni del. Kakršno koli poseganje po človeškem življenju bi pri bolnikih ustvarilo nezaupanje do zdravnika in pri zdravnikih rušenje Hipokratove prisege kot najvišjega in svetega zdravniškega etosa.

Zakonov ne sprejemamo za redke posameznike. Ljudje kljub številnim boleznim, invalidnosti in drugim težavam radi živimo. Humanizem je zrasel na spoštovanju človekovega dostojanstva in skrbi za človeka. S tako grobim poseganjem v to bi humanizem padel. Pravniki si celo drznejo reči, da lahko pravo seže nad etiko in celo poskušajo posegati v etični kodeks zdravnikov. Spolzki klanec takih zakonov lahko povzroči nepredstavljive zlorabe, kot je prišlo na primer od filozofske ideje genetsko zdravega človeka – evgenike – konec 19. stoletja (polihistor Francis Galton) preko sprva le prisilnih sterilizacij in abortiranj genetsko obremenjenih ljudi v Nemčiji od leta 1933 naprej (do 70. let pa tudi celotne Skandinavije), kasneje v nacistični Nemčiji s Hitlerjevim zakonom o evtanaziji iz leta 1939 pa do holokavsta, kjer so sprva pomorili duševne bolnike, nato pa smrti zapisali tudi 6 milijonov Judov, Romov, homoseksualcev in drugih.

20-letne izkušnje osebja, ki izvaja evtanazijski program v Beneluksu, govori o tem, da je med njimi več duševnega trpljenja, samomorov in se upirajo nadaljnjemu sodelovanju. Vest človeka spremlja, težka dejanja so grenka usedlina, ki ne da mirno živeti. Evtanazija je ireverzibilna kot tudi smrtna kazen, ki je zato večinoma ukinjena. Ker se zavedamo, da smo se morebiti pri obsodbi zmotili, je podobno s človekovo morebitno napačno odločitvijo za evtanazijo. Rešeni po poskusu samomora v 90 odstotkih tega ne poskušajo več! To so klici na pomoč! V Beneluksu poznamo primere mladih, ki so se naveličali življenja in se zapisali evtanaziji, pa bi si morebiti čez čas premislili. Odvzem organov pri mladih je lahko velika zloraba evtanazijskih programov, saj so večinoma transplantacijske ustanove po svetu v zasebnih rokah in gre lahko za zaslužke. Finančna ozadja poseganja po življenju, ki so v predlogu zakona, so neprimerna, saj je življenje neprecenljivo.

DEMOKRACIJA: V omenjeni tretji knjigi del posvetite razvoju strokovno-zdravstvenih ved in razvoju predkliničnih ved, med njimi razvoju zgodovine medicine. Povejte mi, kako daleč smo v Sloveniji na področju biogenetike v zdravstvene namene?

Zupanič Slavec: Na Kliničnem inštitutu za genomsko medicino UKC Ljubljana zagotavljajo možnosti diagnostike in genetskega svetovanja bolnikom in družinam z genetsko pogojenimi boleznimi v Sloveniji. Prenos najsodobnejših genetskih spoznanj v vsakodnevno obravnavo teh bolezni zagotavljajo z intenzivnim raziskovalnim delom, posebej na področju genetske epidemiologije bolezni, ki so pomembne za javno zdravstvo, moške in ženske neplodnosti in nevrogenetike. Ob rojstvu opravljajo vse več presejalnih testov tudi na redke bolezni, ki jih danes uspešno zdravijo. Kmalu bodo testirali kar okoli 50 takih bolezni.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine