Leta 2008 je takratni generalni direktor policije Jože Romšek napovedal svojo upokojitev. Takratni notranji minister Dragutin Mate je v skladu z zakonom objavil razpis, na katerega so se lahko prijavili kandidati. Prva vlada Janeza Janše je imela vse možnosti, da bi tik pred potekom mandata za obdobje petih let, torej za obdobje celotne vlade Boruta Pahorja, imenovala generalnega direktorja policije.
Toda tega ni storila iz razlogov politične korektnosti. Tako je tudi prav, zakaj bi odhajajoča vlada zasedla tako pomembna mesta z ljudmi, ki morda ne bodo po godu prihajajočih oblasti. Takratni notranji minister Dragutin Mate je ob primopredaji poslov z naslednico Katarino Kresal, novi ministrici izročil prispele prijave za mesto generalnega direktorja policije in ji prepustil izbiro. Korektno in še več.
Katarina Kresal je s kandidati opravila pogovore, navdušena je bila nad njimi in njihovimi sposobnostmi, toda izbrala ni nikogar. Je že vedela zakaj. Svojega favorita Janka Gorška je imela izbranega že takrat, toda v ponovljenem razpisu se Janko Goršek ni prijavil za zasedbo tega delovnega mesta, ker ni bilo dovolj garancij. Prijavili so se znova isti kandidati kot v primeru prejšnjega razpisa. No, Katarina Kresal je spet občudovala njihove sposobnosti a izbrala ni nikogar. Ravno tedaj pa se je lotila spremembe zakona, ki je določal postopek imenovanja in razrešitve generalnega direktorja policije. Zakon je spisala tako, da generalnega direktorja policije praktično sploh ni bilo mogoče razrešiti. Ko je zakon stopil v veljavo, je objavila nov razpis. Seveda se potem nihče od prej prijavljenih ni znova prijavil za zasedbo tega delovnega mesta, saj je bilo vse jasno. Na razpis se je prijavil Janko Goršek in kot edini – dogovorjen kandidat, je bil tudi izbran.
V nadaljevanju izpuščam vse nezakonitosti, politične vplive na delo policije, zlasti kriminalistične policije in tudi nezakonitosti, ki so se dogajale na relaciji med njimi in sicer med Katarino Kresal, takratnim šefom kriminalistične policije Aleksandrom Jevškom in sedanjim županom Murske Sobote, ki bi naj bil menda kandidat za notranjega ministra iz vrst SD.
V začetku leta 2012 sem nastopil mandat notranjega ministra, Janko Goršek pa je bil generalni direktor policije. Na tem mestu ne bom opisoval razlogov, zakaj bi moral takoj začeti postopke njegove razrešitve, o tem bom več pisal v svoji knjigi. Naj za sedaj zapišem le to, da sem imel kot notranji minister povsem zvezane roke, razrešitve Janka Gorška namreč sploh nisem mogel zakonsko zahtevati, lahko sem ga le prosil naj odstopi, kar je nato tudi storil. Tudi zato sem z njim podpisal pogodbo o napotitvi v Sarajevo, kjer je zastopal interese slovenske policije.
Pa se vrnimo k politični korektnosti vlade v odhajanju. Če je prva vlada Janeza Janše z ministrom Dragutinom Matejem povsem korektno prepustila izbiro kandidata za generalnega direktorja policije novi vladi, se je vlada Mira Cerarja, z notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar, pokazala kot pravo nasprotje in kot skrajno nekorektna. Danes, dober mesec in pol pred volitvami in novo vlado je za pet let imenovala novega generalnega direktorja policije Simona Veličkega. Poteza je nekorektna do prihajajoče vlade in do Veličkega samega. Pa da ne bo pomote, Simona poznam od njegovega prvega srednješolskega dne v policijski šoli v Tacnu. V nasprotju z nekaterimi njegovimi kritiki z desnega političnega pola, z njim kot kariernim policistom sploh nimam težav. Le čas njegovega imenovanja zaradi odhajajoče vlade ni primeren in politično ni korekten.
