15.8 C
Ljubljana
sreda, 22 septembra, 2021

Dr. Lambertu Ehrlichu – svetniškemu duhovniku, duhovnemu očetu, vzgojitelju mladine, velikemu Slovencu in mučencu

Piše: Dr. Janez Juhant

Objavljamo prispevek zaslužnega profesorja dr. Janeza Juhanta o dr. Lambertu Ehrlichu, velikem domoljubu, teologu in mučencu komunistične revolucije. Prispevek je bil v celoti objavljen na spletni strani KUD KDO, kjer lahko najdete tudi vse opombe k članku.

Daljne družinske korenine Lamberta Ehrlicha segajo na Saško v Nemčiji. Na začetku industrializacije  so prišli njegovi predniki zaradi dela v rudnikih oziroma v kovinski industriji v Belo peč (Fusine) med Ratečami in Trbižem.

Podatkov o izvoru družine nimamo, ker ni na razpolago starih matričnih zapisov. Žabniški župnik Mario Goriup (1) omenja, da imamo o tem dvoje spominskih pričevanj. Prvo z leta 1914 je družinska kronika samega Lamberta (2), obsega 34 strani, drugi vir pa je zapis Lambertovega nečaka p. Janeza Ehrlicha (3), misijonarja v Indiji, ki ga omenja tudi Rudolf Čuješ. (4) Iz obojega izhaja, da je bil Ehrlichov rod pomemben, razvejan in vpliven na širšem območju Kanalske doline in okolice. Vsaj od Ehrlichovega deda dalje družina izpričuje izrazito slovensko narodno zavest. Stari oče Jožef se je preselil iz Ovčje vasi v Žabnice (Zaifnitz, Camporosso) najprej v hišo št. 126 (pri Šnajderju) in kasneje zgradil novo pri Fronclnu, št. 156 in ji dal isto hišno ime iz Ukev. Slovenstvo odlikuje Lambertovega očeta Janeza (Johanna) in mamo Katarino. Janez Duhovnik Ignacij Hladnik je zapisal: »Mož z ‘velenemškim’ priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi … Njegovo mladostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.« (5)

Starša sta izhajala iz premožnih družin. Lambertov oče Janez je bil posestnik, lesni trgovec in gostilničar; delaven, vztrajen in globoko veren, pa tudi strog, mamo Magdaleno pa sin opisuje kot blago in milo ženo in mater, ki je otrokom nudila zavetje pred strožjim očetom. (6) Lambertova starša, Janez in Magdalena Mikosch, sta se, oba stara dvaindvajset let, vendar po tedanjih zakonih še mladoletna, poročila 26. novembra 1863. Rodilo se jima je deset otrok, sedem dečkov in tri deklice. Dva izmed njih, peti Martin (*7. 5 1871 +5.4.1929) in predzadnji sin Lambert sta postala duhovnika. Lambert je bil rojen 18. septembra 1878. Verna starša sta vse otroke vzgajala v veri in slovenski narodni zavesti.  Lambert potrjuje, da so v družini govorili slovensko koroško narečje in redno molili rožni venec in druge molitve. (7)

Ob Ehrlichovi smrti maja 1942 je N.N. zapisal: »S svojimi 7 brati in 2 sestrama je po svojih uglednih starših podedoval izredno bogate naravne in nadnaravne darove: nadarjenost, srčno plemenitost, gmotno blagostanje in globoko versko vzgojo… Izredno iskrena in spodbudna ljubezen je vezala vse otroke s starši in otroke med seboj.« (8)

Izobrazba

Lambertova šolska pot se je začela v ljudski šoli v Žabnicah in se nadaljevala v gimnaziji v Celovcu. Tu je najbolj nadarjen med vsemi brati leta  1896/97 v Celovcu maturiral z odliko.  Čeprav je Lambert sprva razmišljal, da bi se vpisal na študij filozofije, se je le odločil za študij teologije in je vpisal bogoslovje na Univerzi v Innsbrucku 2. oktobra leta 1897 in bival v  Canisianumu (9). Ehrlich je vseskozi ohranjal stik z jezuiti, hodil tja kasneje večkrat na duhovne vaje, kot potrjuje njegov duhovni dnevnik. (10) Po tej izkušnji in v zavzetosti za misijonsko dejavnost je vzpostavil tudi dobre stike z jezuiti v Ljubljani in hotel celo prestopiti v jezuitski red. (11)  »Prvo leto je študiral v Innsbrucku na lastne stroške, 18. septembra 1898 pa je zaprosil ordinariat  Krške škofije, da mu izposluje podporo iz deželnega verskega sklada, kot so jo sicer dobivali vsi kandidati teologije.« (12)

Regens je o Lambertu ob osnovnih podatkih stenografsko pribeležil: »V prvih letih nekoliko ‘kritično’ nastrojen, v zadnjih letih zelo dober.« (In den ersten Jahren etwas ‘kritisch’ veranlagt; in den letzten zwei Jahren sehr gut.«) (13)  Opomba je pomembna za razumevanje Lambertovega značaja in presojo njegovih drž. Razodeva Ehrlichov kritični odnos do sveta (okolja in razmer), ki ga tudi kasneje ni opustil. Na drugi strani zapis izraža  vzdušje razmeroma stroge vzgoje v zavodu in priča o Lambertovi pripravljenosti, da se vključi v okvire cerkvene discipline ter kljub pomislekom potem sprejema  cerkveno avtoriteto. Njegov odnos do takratnih cerkvenih avtoritet  ni bil brezpriziven, a je vendar vdan. Osebno si je oblikoval stališče, da je treba sprejemati odločitev cerkvenih predstojnikov. To je bila njegova drža tako do škofa Jožefa Kahna (14) v Celovcu kot kasneje do Jegliča in njegovega rojaka in prijatelja Rožmana v Ljubljani. Čeprav je imel do njih kdaj kritične pomisleke, je Rožmanove odločitve sprejemal. (15) Bolj kritičen je bil do svetnih oblasti, še bolj  do političnih nasprotnikov (16), čeprav  odnosi in zapisi izražajo vedno spoštovanje do vsake njihove osebe,  pa naj je šlo celo za njegove nasprotnike, kar potrjuje npr. posredovanje za zaprte komuniste, a nedvomno in odločno je opozarjal na nesprejemljiva in krivična ravnanja vplivnih ljudi, ki naj bi spoštovali verske in nravne postave in ne povzročati družbenih krivic. (17)

Osemnajstega novembra 1898 je Ehrlich prosil ordinariat Krške škofije, da mu potrdi sprejem med duhovščino Krške škofije. Tako zagotovilo je potreboval, ker bi moral sicer k vojakom. (18) Ordinariat je prosilcu pozitivno odgovoril in izrazil prepričanje, da bo Ehrlich vestno študiral in po končanem študiju služil v vrstah duhovnikov škofije. (19) Ordinariat je v naslednjih letih »skrbel tudi za to, da je Lambert Ehrlich kot kandidat teologije prejemal iz fonda verskega sklada redne podpore za svoj študij v Innsbrucku. Deželna vlada je tem prošnjam ugodila pod pogojem, da Ehrlich opravlja izpite. Tako je Lambert Ehrlich dobival letno 450 kron podpore iz verskega sklada.« (20)

V Arhivu Canisianuma hranijo njegovo spričevalo, ki potrjuje, da je v večini predmetov imel oceno zelo dobro (valde bene, 1), kar je še danes ocena za odlično na innsbruški (in drugih avstrijskih) univerzah, se pravi, bil je odličen študent. Znano je tudi, da se je v družbi tujih študentov učil jezikov, gotovo tudi od ameriških angleščine.

Lambert je bil 20. julija 1902 v Celovcu posvečen za duhovnika. Tam je prejel že leto prej (27.  5. 1901) nižje redove; 16. in 18. julija, se pravi dva oziroma štiri dni pred posvečenjem, še subdiakonat in diakonat. (21) Istega leta je odšel v Pariz in nato s finančno podporo deželne vlade na  izpopolnjevanje v Rim, stanoval je v zavodu De Anima. (22) Julija leta 1903 se je še enkrat vrnil na univerzo v Innsbruck in 24. VII.  uspešno opravil zadnji rigoroz, iz Dogmatike, prej še  iz Moralne teologije (27. VII. 1901), iz Zgodovine Cerkve (21. 2. 1902) in iz Svetega pisma (9.1. 1903). (23) V arhivih ni zabeleženo, da bi pisal disertacijo, a je glede na odlične ocene izpitov in možnosti fakultetnega reda razvidno, da mu je ni bilo treba pisati. (24)

Vsestranski delavec in duhovni buditelj na Koroškem

Po vrnitvi je bil Ehrlich najprej kaplan nekaj tednov v Beljaku, nato v stolnici v Celovcu. 7. novembra leta 1906  je krški ordinariat zaprosil deželno vlado naj mu omogoči trajno zaposlitev, kar je vlada potrdila. Leta 1907 ga je škof Jožef Kahn imenoval za svojega tajnika, kar je ostal do leta 1912. Od leta 1910 do konca vojne je v celovškem bogoslovju predaval tomistično filozofijo in osnovno bogoslovje. (25) Zelo dejavno se je vključil v obrambo katoliškega pogleda na čudeže v Lurdu in napisal o tem obširno razpravo. (26) Posebno se je posvetil Akademiji slovenskih bogoslovcev. Zanje in za druge slovenske študente je prirejal tudi počitniške tečaje in druga posebna predavanja.  V vojnem času je bil tudi on, kot večina drugih zavednih slovenskih duhovnikov, deležen preganjanja. (27) Leta 1917 je zato »sestavil za državni zbor na Dunaju  obširno spomenico o preganjanju koroških Slovencev«. (28)

Bil je  nadarjen in zavzet za jezike in je glede tujih jezikov  zapisal v rubriko  Službenega lista, da govori »nemško, francosko, italijansko,  angleško, latinsko, (raz)ume poljsko in grško«. (29) Iz spričeval je razvidno, da je študiral tudi druge svetopisemske jezike. Zaradi znanja slovanskih jezikov je med vojno deloval v vojaški bolnici v Celovcu in bil potem kot kurat za vojne ujetnike v Galiciji in Bukovini (Černovice) (30).  Po koncu vojne so mu poverili ekspertno delo pri pariški mirovni konferenci. Najprej je bil imenovan »od deželne Vlade za Slovenijo za  jugoslovanskega zastopnika v ameriški poizvedovalni komisiji (Mission of Colonel Miles), »febr. 1919 (me) ga je pridelila osrednja vlada jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu kot  eksperta za Koroško. Pri delegaciji (sem) je bil zaposlen kot ekspert in tajnik do razpustitve delegacije…« (31)  Ehrlich je bil po pričevanju slovenskega delegata Žolgarja in številnih drugih poznavalcev zapletenih razmer ob razpadu cesarstva eden glavnih nosilcev za iznajdljive pobude v skrajno zahtevnih in težkih diplomatskih, medijskih in za Slovence politično skoraj nemogočih razmerah. (32)

Po prvi svetovni vojni od leta 1920 do 1922 je po opravljeni dolžnosti pri Jugoslovanski delegaciji znova študiral na Sorboni: Section des Sciences religieuses (sekcija za religijske znanosti), Institut de la Paleonthologie humaine (Paleontološki institut človeštva) in v Musée Guimet (Muzej za verstva) v Parizu. Študij je nadaljeval v Oxfordu s poglabljanjem etnologije in primerjalnega veroslovja, preučeval je antropologijo (33) ter se tako usposobil za profesorja osnovnega in primerjalnega bogoslovja ter etnologije. Iz Oxforda je o izpopolnjevanju predložil tudi diplomo o opravljenim izpitu iz antropologije. (34) Tam je že tudi sam predaval. V obeh mestih se je srečeval z odločilnimi strokovnjaki oziroma znanstveniki s področja antropologije, veroslovja in družboslovja.

Ljubljana

Koncem junija 1922 je Ehrlich prišel v Ljubljano. Teološka fakulteta ga je že ob ustanovitvi leta 1919 prosila za sodelovanje, vendar je  zaradi sodelovanja v delegaciji to moral odložiti. Medtem ko je bival v tujini, je 24. januarja 1922 zaprosil Univerzo za mesto rednega profesorja za primerjalno veroslovje (uporedna nauka o religijama). Fakultetni svet ga je 26. januarja za mesto izvolil, dekan Grivec pa je  27. januarja prosil  univerzitetni svet, da ga potrdi.  Poročevalec dr. Zoré je povzel štiri ocenjevalce in posebej izpostavil oxfordskega profesorja Maretta, ki Ehrlichu priznava visoko strokovno usposobljenost. Rektor je potem potrditev sveta poslal ministru, kralj Aleksander pa je na to izdal  dekret ministru za prosveto Svetozarju Pribičeviću za imenovanje, in 14. aprila 1922 je bil imenovan za redna profesorja Teološke fakultete (35) in jeseni začel predavati. Njegov osnovni predmet je bil Veroslovje (36) 3 ure od leta  1925/26 4 ure na teden v zimskem in letnem semestru. Osnovno temo, krščanska vera  v primerjavi z drugimi verami, je vsako leto dopolnjeval. Bistveni poudarek je bil na odrešujoči resnici krščanske vere. (37) Vsak semester pa je imel tudi po eno posebno (specialno)  predavanje za ostale študente v zgradbi  univerze z osnovnim naslovom Verstva, po 1 uro na teden na semester, vsako leto z različnimi poudarki. (38) Vseskozi je predaval  še Misiologijo (39) Spopolnjeval se je na Dunaju.  Poleg predavanj je bil Ehrlich vseskozi vodja (40) knjižnice Teološke fakultete imel je reden stik s karmeličankami in izredno častil sv. Terezijo Veliko in malo Tereziko (kot številne druge vzornike, Janeza Nepomuka, Andreja Bobola itd). Ehrlich je bil trikrat dekan in prodekan Teološke fakultete. Iz maloštevilnih ohranjenih zapisov o tem delovanju sledi, da je zavzeto, dosledno, z lično, čitljivo s skrbno pisavo opravljal tekoče posle in povezoval delovanje fakultete z Univerzo. Kot profesor se je zavzemal za pridne in delovne študente ter jim prek dekanata izprosil tudi podporo, kot sledi iz zapisa.  Sicer pa je tudi sam osebno pomagal, predvsem revnim študentom drugih fakultet s hrano in svojimi finančnimi sredstvi. Bil je tudi  član Univerzitetnega sodišča za študente. (41)

Triindvajsetega marca  1931 je škof Rožman uradno imenoval Ehrlicha za študentskega oziroma duhovnika za akademike. V dekretu zapisal: »Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto Vi prešli v ozek stik z delom akademikov, kateri se Vas oklepajo in Vas priznavajo za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja in Vam podeljujem vso kanonično misijo.« (42) Rožman je imel s tem v mislih Vincencijevo konferenco, ki jo je v letu 1930–1931 ustanovil Ehrlich in v njej zbiral krščanske akademike kot sestavni del misijonskega krščanskega poslanstva. To bistvo krščanskega življenja, ljubezen do Boga in bližnjega je določalo Ehrlichovo življenje in delovanje.  Z uradnim imenovanjem se je te naloge lotil z vso njemu lastno odgovornostjo ter  versko-duhovno in narodnostno vnemo. Prizadeval si je, da bi povezal in duhovno utrdil študentsko katoliško mladino,  posebej, da bi jo obvaroval vpliva komunizma oziroma bi jo povezal v katoliški veri in tako preprečil, da bi na univerzi sprejemala komunistične ideje, saj so komunisti tam vse bolj krepili svojo dejavnost in vpliv.

Žal je tu prof. Ehrlich naletel na težave. Del študentov, ki so izhajali iz srednješolske Katoliške akcije, je vodil prof. Tomec, ki ni dovolil Ehrlichovega vodstva študentov na univerzi, a si je z ostalimi Ehrlichovimi študenti prizadeval za spoštovanje duhovnih usmeritev katoličanov skladno z naukom Cerkve. Problem pa so bili študentje Zarje in drugi mladi intelektualci – krščanski socialisti, ki so sprejemali marksistična stališča, nasprotna nauku Cerkve. Zaostrovanje med katoličani je povzročila pristranska ocena člana omenjene skupine ‘levih katoličanov’, Edvarda Kocbeka, položaja v španski revoluciji, kjer avtor očita vodstvu Cerkve v Španiji, da ni podprla revolucije, zamolči ali potvori pa zločine, ki so jih počeli revolucionarji v Španiji, kot piše tudi papež Pij XI. v Divini Redemptoris. Ehrlich je v  predavanju, ki ga je v nadaljevanjih objavil katoliški časnik Slovenec (43), celovito, resnicoljubno, z argumenti odgovoril o razdiralnem delovanju, ki ga je Kominterna povzročila Španiji in predvsem njeni katoliški Cerkvi. Ugotavlja, da se V Španiji ne bori Cerkev zoper ljudsko fronto, pač pa se borita med seboj fašizem in komunizem, trpijo pa predvsem katoličani. Komunizem je z zvijačo prevzel vodstvo v republiki in povzročil človeško in materialno razdejanje: pobiti škofje, duhovniki in verniki, nad milijon ljudi, porušene cerkve.  Že v razpravi o boljševizmu (44) leta 1924 je Ehrlich razgrnil pogubne posledice revolucije v Rusiji za vero ter za pravoslavno in katoliško Cerkev.

Ehrlich si je kot človek velikopoteznih načrtov za Cerkev in narod prizadeval usposobiti čim več samostojnih in zavednih katoliških mladih ljudi in je bil žalosten, da kar precej Slovencev ni spoznalo, kaj nam preti s komunizmom. (45)

Z lastnimi sredstvi in pomočjo je Ehrlich uredil Akademski dom sv. Cirila v Ljubljani na Streliški za bivanje in versko vzgojo študentov. Stalno je imel kakega revnega študenta  na hrani, sicer so ga tako njegovi stražarji (ožja skupina akademikov) in ostali študentje njegove razgledanosti in privrženosti Cerkvi in narodu izredno spoštovali. Komar pravi, da »se ne spomni, da bi med mladci slišal žal besedo, namenjeno Ehrlichu.« (46)

Zraven profesorskega delovanja in prizadevanja za študentsko mladino je bila Ehrlichova stalna skrb tudi širitev misijonske zavzetosti med Slovenci. Izvirala je iz njegove globoke vere in prepričanja o pomenu krščanstva za Cerkev in ves svet. Svoja predavanja iz Misiologije je povezoval z zavzeto vsestransko misijonsko organizacijsko dejavnostjo. Povezoval se je z misijonsko družbo lazaristov in  jezuitov, a je tudi drugim duhovnikom in bogoslovcem doma in po svetu širil misijonsko zavest ter vsakega spodbujal k lastnemu misijonskemu delovanju, doma in po svetu. Od 6.-11. 9. 1930 je v Ljubljani organiziral dobro zastopan mednarodni misijonski  kongres; (47) kot soorganizator in predavatelj je sodeloval tudi na drugih kongresih misijonskega združenja  po svetu.

Pot v mučeniško smrt

»Po pristopu Jugoslavije k silam osi in sledečem puču je profesor Ehrlich 29. marca 1941 organiziral molitveno uro za slovenski narod, saj se je zavedal bližine katastrofe.« (48) Podobno je že prej spodbudil molitev in zvonjenje ob nacistični zasedbi Avstrije (13.3.1938).  6. aprila 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo in jo pahnila v vojno. Ker je Ehrlich iz pariške mirovne konference hranil zapise in dokumente o mejah in je veljal za izvedenca za slovensko vprašanje, so ga slovenski člani Vlade v Beogradu poklicali, da se jim pridruži, a le nekaj članov Vlade je Ehrlich še uspel ujeti na Palah pri Sarajevu. (49) Z njimi  je potoval le do Nikšića v Črni gori, ker zanj ni bilo prostora ne v letalu niti ni mogel oditi iz Boke Kotorske. Prek Dalmacije se je vrnil v Ljubljano in spodbudil dr. Natlačena in druge politične voditelje, da bi organizirali  ilegalni odpor, vendar  vodilni niso bili za to. Istočasno je takoj jeseni istega leta (1941) tudi zaradi različnih stališč politikov SLS in drugih strank glede mesta Slovenije v Jugoslaviji z izjemno zavzetostjo oblikoval spomenico Slovenski problem. (50) V njej je v teh žalostnih in težkih razmerah okupacije razgrnil svoje duhovno strateško videnje višarske Slovenije po vojni.  Strnil je svoje dolgoletne duhovne in družbene izkušnje in spoznanja, ki jih je pridobil v svoji diplomatski  oziroma narodno-obrambni in socialno politični dejavnosti  in jih razvijal od časa študija, delovanja na Koroškem in poglabljanja v desetletjih boja za slovensko krščansko osveščenost in narodno samostojnost Slovencev. Ehrlichova izjava Slovenski problem jeseni 1941 je govorila od drugačnih načrtih za Slovenijo kakor so jih imeli komunisti. »Iz izjave je tudi razvidno, zakaj je šel Ehrlich takoj po prihodu iz Sarajeva v Ljubljano (maja 1941) k načelniku tako imenovane konzulte Natlačenu in mu predlagal, da se takoj oblikuje vlada v ilegali in organizira odpor.« (51)

Krščanstvo in slovenstvo sta bila vseskozi temeljna stebernika Ehrlichovega dela in dopolnilna opornika samostojne Slovenije.

Že leta 1933 je v svojem znamenitem govoru na Višarjah poudaril:

»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, ki prihajajo od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo in božji volji se ne sme nihče izmikati …« (52)

Največja ovira za ohranitev in uveljavljanje krščanstva in slovenstva pa je bil za Ehrlicha izključevalni komunizem.  To njegovo zavest so dobro poznali slovenski komunisti, zato je vseskozi veljal za enega njihovih najbolj odločnih in nevarnih nasprotnikov. To je pokazal tudi v drugi svetovni vojni, ko je spodbujal ilegalni upor v okviru demokratičnih sil. Ne gre prezreti, da je bila partija obveščena o njegovi pobudi, da demokratični tabor takoj ob okupaciji organizira ilegalni odpor, utemeljen na krščanski podlagi. Višek Ehrlichovega delovanja proti razdiralnemu delu okupatorjev Italijanov in domačih komunistov nad slovenskih narodom pomeni njegova Spomenica Italijanom marca 1942. Napisal jo je v dogovoru s škofom Rožmanom iz stiske katoličanov in Slovencev, da bi jo ta posredoval prek Vatikana italijanskim oblastem v Rimu. Da je Ehrlich vedel, kam pelje delovanje KP, potrjuje njegovo stališče na letak OF, Revolucija je na vidiku: »Vidite sami priznavajo, da je revolucija že tu. Ali veste kaj to pomeni? Klanje političnih nasprotnikov.  Vidite vodstva političnih strank molče – nihče noče prevzeti odgovornosti, katera je združena z njegovim položajem, ki ga ima v stranki. Lahko je biti voditelj v mirnih in urejenih časih. Kdor pa je pravi voditelj, se pokaže v težkih trenutkih.« (53)  Na podlagi partijskega prevzema totalne oblasti je torej sledilo revolucionarno nasilje s fizičnimi napadi, atentati, umori, ugrabitvami v od Italijanov zasedeni Ljubljani in celotni Ljubljanski pokrajini. (54) Žrtve tega revolucionarnega nasilja na Slovenskem so bili v glavnem katoličani kot idejno-kritični nasprotniki komunizma, fašizma in nacizma. Ehrlich je bil vrhu partije  trn v peti zaradi svojih sposobnosti uveljavljanja  krščanskih in narodnih stališč med ljudmi.

Šestindvajsetega maja 1942 sta likvidatorja VOS Mile Kratochwill in Franc Stadler-Pepe na Streliški ulici zjutraj ob pol osmih ustrelila prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica. Tako se je z mučeništvom končala njegova plodna življenjska pot sredi najhujšega narodovega trpljenja. Odstranjen je bil svet, prepričan in odločen katoličan, duhovnik in narodni delavec, ki se je stalno upiral krivicam in nasilju nad katoličani in Slovenci.  Vsekakor gre upoštevati stališče Staneta Grande: »V zvezi z ubojem Lamberta Ehrlicha bi veljalo tako v zgodovinopisju kot širše v družbi načeti vprašanje ocene medvojnih likvidacij. Ti še vedno veljajo kot junaštvo in nekatere ulice še vedno nosijo  imena likvidatorjev. Ustreliti na cesti 63 let starega moža, univerzitetnega profesorja, ki ni nikoli nosil orožja, zgolj zaradi ideoloških nasprotij, za vrhunskega morilca res ne more biti junaštvo, ampak prej dokaz njegove izprijenosti in strahopetnosti ter intelektualne nesposobnosti  naročnikov umora.« (55)

Pogled na osebnost

Ehrlich je bil izredno razgledana  in samostojna osebnost.  Take »osebe z visokim inteligenčnim kvocientom« (56) sprejemajo kritično dogajanje okrog sebe in se ne puste manipulirati. Ta njegova naravna darovitost se je z živo in močno vero in dejavno ljubeznijo oblikovala v poduhovljeno osebnost z veliko mero življenjskega realizma, ki ga je izpričeval s svojim odločnim in značilnim odzivanjem na  življenjska vprašanja soljudi.  Na študijskem dnevu dober mesec pred okupacijo in leto pred smrtjo je spregovoril študentom in dijakom o liku Akvinskega: »Sv. Tomaž se nikdar ni vsedel brez molitve k pisanju ali čitanju. V težkih problemih se ni zatekel samo k molitvam, ampak tudi k postu. Njegova molitev pred študijem je bila: O Stvarnik, ki si pravi vir luči in modrosti, blagovoli razliti na temo mojega uma žarek Tvoje jasnosti in preženi dvojno temo od mene, temo greha in nevednosti. Ti, ki daješ otrokom zgovornost, stori moj jezik zgovoren, daj mi bistrost doumevanja, sposobnost spomina, lahkoto učenja, subtilnost razlaganja in prikupljivost govora.« (57) V svoji asketski skromnosti se je Ehrlich podobno kot Akvinski zavedal omejenosti človeškega znanja, kot prav tam nadaljuje z besedami kemika Williama Ramsaya (1859-1916): »Če pride človek v srednja leta, spozna polagoma, da je njegovo znanje vedno manjše, reči bi moral prav za prav, oprostite mi, da sem vas mučil s svojo nevednostjo.« (58) Vera postavlja globlje temelje z zaupanjem v Boga, kar pa je mogoče dojeti le ob priznanju človeške omejenosti in nepopolnosti. Te svoje omejenosti in nepopolnosti se je Ehrlich dobro zavedal in zato energično delal na sebi: vsak dan do šest ur molil,  se postil, uporabljal celo spokorni pas, da je krotil svojo kolerično naravo. Bil je človek asketske discipline in samozatajevanja, kar potrjujejo njegovi zapisi v duhovnem dnevniku. (59) »Tako je prof. Ehrlich, v molitvi tesno združen z Bogom, umiral sebi v doslednem samozatajevanju, da bi živel v Kristusu in s Kristusom in se kot On žrtvoval za duše. Predolgo bi bilo, če bi hotel le na kratko popisati njegovo veliko gorečnost za duše.« (60)

Zgodovinar in duhovnik France Dolinar je  Ehrlicha po Edwardu Sprangerju označil kot prirodno vernega, torej kot Sprangerjev religiozni tip: poglobljeni  mistik, kar je razodeval tudi po svoji zunanjosti  v pogledu, besedah, bil stalno nekako zamišljen, v zbranosti, v premišljenem koraku. (61) Utemeljeno ga tako označuje tudi njegov učenec p. Ivan Caserman: »Mistik, neutrudljivo podjeten in potrpežljiv, zaupljiv in pozitiven, plemenito eleganten, skromen in ponižen«. (62) Gnala ga je božja ljubezen (‘Caritas Christi urget nos’, 2 Kor 5, 14) »Že kot mlad goreč duhovnik  ni pomagal svojim sobratom samo s tem, da jim je rad priskočil na pomoč pri dušnopastirskem delu, temveč je zanje ustanovil tudi duhovniško združenje Sodalitas sacratissimi Cordis Jesu, ki naj bi jim pomagalo pri osebnem duhovniškem posvečenju in dušnopastirskem delu. Ves čas, ko je bil v Celovcu, je bil duhovni vodja združenja, ki je bilo prvo v škofiji in dalo pobudo, da je tudi nemški del duhovščine ustanovil podobno združenje.« (63)

Njegovo bistveno določilo je bilo, da »je hotel biti povsod in na celi črti katoliški duhovnik. Kot katoliški duhovnik je svoj narod v Bogu ljubil. Njegov vzor je bil duhovnik, ki z ljudstvom živi, moli in trpi. Povsod je nastopal kot duhovnik. Skoraj v pregovor je prišlo njegovo pogosto izražanje: ‘Kot duhovnik vas prosim’.« (64) Njegovo »duhovniško življenje je res vzorno in brezmadežno.« (65) Škof Lenič pravi, da je bil »svetniška osebnost, nesebičen, velik socialni delavec, reven kot cerkvena miš, vse je razdal ubogim študentom, služkinjam itd…« (66) Že v zaporu je v dnevnik zapisal: »Radi vsega tega smo Ehrlicha spoštovali kot gorečega, požrtvovalnega duhovnika.« (67)

Iz te osnovne postavke je izhajalo vse njegovo delovanje: »Prof. Ehrlich je slovel ne le kot zelo izobražen, znanstveno usmerjen in svetovno razgledan človek,  temveč tudi v vsakem oziru zgleden slovenski duhovnik. V Ehrlichovem  razporedu vrednot je bilo njegovo znanje in delovanje prirejeno njegovemu vselej poglavitnemu poklicu, da je posvečen Kristusov duhovnik… Kakor preroki stare zaveze  in svetniške osebnosti v krščanski  zgodovini  je Lambert Ehrlich v vsem, kar je mislil, čutil in delal, hotel služiti svojemu Bogu, pri tem pa se je zavedal, da s tako posvetitvijo svojega življenja najučinkoviteje pomaga tudi svojemu zapostavljenemu  narodu in soljudem v potrebi.« (68)

Ehrlichova nečakinja, kasnejša redovnica Gabriela Ehrlich, ki je študirala v Ljubljani medicino,  je zapisala, da jo je očarala pri stricu »njegova tiha in globoka pobožnost, ne da bi bila pred njim kot izvesek, kot tudi njegova skrb za  katoliške študente, ki jim je posredoval versko vzgojo.« (69) Njegov vpliv, pozitiven kot negativen pri nasprotnikih je bil tako močan, da je težko kdo šel mimo njega, ne da bi se opredelil.  Bil je izredno globok, delaven in za vsakega človeka zavzet človek. »Ehrlich  je bil  prijatelj in dobrotnik ne samo revnih študentov, temveč revežev sploh.« (70) Njegov tesni sodelavec Ciril Žebot je zapisal: »Ko smo se po pogrebu s pokopališča pri Sv. Križu razhajali, je pristopil k meni starejši profesor s pravne fakultete, ki je prišel na pogreb kot Ehrlichov kolega, ne kot njegov privrženec, in mi zaupal: ‘Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolego, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil dokaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem grobu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so ga srečali.’« (71) Zato so za njegovi duhovni ideali živeli v učencih kot je ob grobu izpovedal »študent tehnične fakultete Mirko Simčič, (ki) je ob krsti v imenu mladine prebral pretresljivo preprosto izjavo zvestobe krščanskim izročilom in višarski viziji slovenstva, kot jih je v slovenski študirajoči mladini utrjeval  prof. Ehrlich. Množica mladih je ob tej obljubi pokleknila kot v versko potrdilo, da bo ohranila Ehrlichovo duhovno zapuščino.« (72)  Dr. Alojzij Kuhar, ki je tri leta živel z Ehrlichom v Parizu in se kasneje srečeval z njim v Ljubljani: »Mnogo spominov hranim … (na) takšnega Ehrlicha, kot je v resnici bil: velik, na kateremkoli področju uma in srca se je pojavil, toda ki postane razumljiv šele v vseobjemajočem okviru njegovega duhovniškega poklica: popolna služba Bogu in božjim postavam med ljudmi…« (73)

Svoja izmoljena, premišljena duhovno in življenjsko pretehtana prepričanja je pogumno širil  med ljudi: »Imel je pogum vsakomur dostojno povedati resnico v obraz, ne ga opravljati za hrbtom..« (74) Svoje življenje in delo je razumel kot misijon: »Ko nam je menda dvakrat v Slomškovem zavodu – še dečkom – govoril o misijonih, sem gledal v njem svečenika po božji volji. Čutil sem takrat, da če bi postal duhovnik, ne bi mogel biti drugo kot misijonar.« (75) Duhovščina in ljudstvo, ki ga je poznalo, je bilo prepričano, da bi bil pokojni gospod profesor lahko apostolsko goreč nadpastir ali celo misijonski škof. Bil je svetniško goreč in neutrudljivo delaven duhovnik. Priče so: Celovec, Višarje, ljubljanski Grad, vseučilišče ter neštete cerkve, kapele in domovi. Viteza Kristusa Kralja, plamtečega za poglobitev in razmah njegovega kraljestva doma in po vsem svetu, je gnala apostolska velikosrčnost v spovednice, na prižnico, h katedru, k oltarju, kjer je ves vtopljen pobožno maševal; vabila med revne, mladino, vojake, dijake; mu potisnila v roke pero, da je napisal zanosna znanstvena in obrambna dela za krščansko šolo, za vesoljno Cerkev, za boj zoper sodobno brezboštvo, za obnovo ljudstva v Kristusu, posebno pa za znanstveni in praktični razmah katoliškega misijonstva.« (76) Večkrat je govoril o doslednem pričevanju in napovedal tudi svojo in smrt svojih učencev, ko je ob paroli komunističnega letaka umolknil, s študenti stražarji pokleknil in z njimi molil rožni venec. (77) Zadnje dni je bral odprto Knjigo preroka Jeremija. Ob desetletnici umora ga je označila Svobodna Slovenija: »Slovenska Koroška ga je iz vrst svojih velikih mož dala vsem Slovencem. Bil nam je vzgled duhovnika, znanstvenika, borca za pravice slovenskega naroda. Bil je sejalec v službi Cerkve. Branil je naše meje na severu, gradil je temelj mladi slovenski znanosti, mladini je bil radikalen učitelj verskih resnic. Radi vsega tega je padel kot ena prvih žrtev komunistične revolucije v letu 1942.« (79) »Ta mučeniška smrt je prelep zaključek, pa tudi izredno plačilo za njegovo svetniško življenje (80). Njegovo veličino je potrdil pogrebni sprevod, ki je »bil veličastna manifestacija odločenosti za življenje sredi brezprimerne narodne stiske v zasedeni Sloveniji« (81)  z desettisoči privržencev in celo nasprotnikov: »Videl sem onemoglo ženico z grajske kolonije, betežno služkinjo, semeniščnike, akademike, dijake. Kakor živ protest so se zbrali.  Kakor da bi hoteli dati pokojniku še zadnje naročilo, da ga ponese k Bogu: ‘Gospod, Bog vojnih trum, ne sodi nas po naših zaslugah, temveč usmili se nas zaradi žrtev naših sobratov.  Daj, Te prosimo, ljudem streznjenje, daj da zapeljani slovenski rod spozna svojo zablodo. Gospod Vsemogočni, prosimo Te za zdravo pamet.’« (82) Celo njegovi nasprotniki, ki so ga blatili z najbolj žaljivimi nadimki in z njimi petdeset let zastrupljali Slovence,  niso mogli mimo njegove človeške in duhovne veličine, saj  so ga blatili z izmišljenimi očitki njegove zasluge za rast Cerkve in življenje naroda pa sprevrgli v  svoje sovražno-propagandno idejno orodje boja zoper Boga, cerkev in narod.

Zadnje novice

Sorodne vsebine