9.1 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Dr. Andreja Poljanec: Prošnja za pomoč je izraz zrelosti in prvi korak za razvoj v odnosih

Piše: Lucija Kavčič

O razlogih za stiske, v katerih se je znašel del otrok, ki so se zaradi epidemije novega koronavirusa dolge tedne šolali na daljavo, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, ki  opozarja, da je tretjina otrok in mladostnikov za zdrave varne odnose prikrajšana ne glede na družbeno situacijo.

DEMOKRACIJA: Velikokrat se sliši, da je epidemija spremenila naša življenja za vedno spremenila. Močno je vplivala na odnose v družinah, pa tudi med prijatelji in znanci. Kako?

POLJANČEVA: Res je. Že manjše, bežne izkušnje nas vsaka po svoje zaznamujejo. Izkušnje glede zdajšnje zdravstvene krize, tako boljše kot slabše, pa bodo neizbrisne za vse. Smeri sprememb so odvisne od mnogih dejavnikov. Nekateri so se v tem času umirili in povezali na nov, kreativen, globlji način, stiske, ki so se pojavile, so želeli in zmogli izkoristiti za razvoj sebe in odnosov. Na žalost pa mnogi kljub spodbujanju, naj si poiščejo pomoč, situacije ne zmorejo vzeti kot izziv za rast. Vsak dodaten napor je zanje breme, stres se kopiči – pri teh se življenje na različnih področjih – psihičnem, zdravstvenem, v odnosih – poslabšuje.

DEMOKRACIJA: Je mogoče to obdobje, ki ga preživljamo danes, primerjati z epidemijo španske gripe ali celo z vojno?

POLJANČEVA: Primerjava z vojno se mi zdi neprimerna, celo nespoštljiva do ljudi, ki so živeli v mnogo bolj krutih in nečloveških razmerah, na pohodu je bil človeški uničevalni dejavnik brez primere. Zdajšnja situacija je delno primerljiva s špansko gripo, saj je za nekatere tudi sedanja izkušnja tragična, vendar sedaj mnogi sistemi, npr. zdravstvo, tehnologija, socialni skladi, psihoterapija …, ki pred 100 leti niso bili tako razviti, blažijo krizo in ji ne pustijo, da bi se razbohotila do iste mere.

DEMOKRACIJA: Šola na daljavo je v teh dneh med najbolj žgočimi temami v Sloveniji. Ali drži, da bodo imeli otroci in mladostniki (nepopravljive) posledice zaradi takega šolanja in prekinitve stikov z vrstniki, kot slišimo iz ust tistih, ki zahtevajo odprtje šol? Ali pa drži, da bodo imeli največ posledic otroci, ki jih vidimo na ulicah – pa še to zaradi staršev? Je resnica nekje vmes?

POLJANČEVA: Približno dve tretjini otrok živi v dovolj zdravih in varnih odnosih, kjer se tudi krizne ali celo travmatične izkušnje s pomočjo odraslih dobro razrešijo in tako ne puščajo posledic, ki bi onemogočale srečno življenje. Spomin na bolečo izkušnjo sicer ostaja, vendar v primeru, da je čustveno ovrednoten in osmišljen, nima moči, da bi pomembno vplival na kvaliteto nadaljnjega življenja. Približno tretjina otrok in mladostnikov pa je za zdrave varne odnose na žalost prikrajšana ne glede na družbeno situacijo. Ti živijo v krhkih, nedograjenih odnosih, ki so za zdrav razvoj kritični že v normalnih razmerah. Pri slednjih ima šola s svojo jasno strukturo in zagotavljanjem varnosti ter precej široko paleto zadovoljevanja različnih potreb otrok in mladostnikov zelo pomembno vlogo. Zdajšnja kriza je za to skupino večje breme in zato je škoda večja. Potrebni bodo poglobljeni procesi okrevanja z državnimi programi pomoči (nekateri k sreči že potekajo), da se bodo položaji izravnali. Starši so odgovorni za razvoj sebe in otrok, vendar na žalost tega ne zmorejo vsi niti uvideti niti živeti, zato bi potrebovali pomoč; dragoceno je, če se zanjo odločijo. V nasprotnem primeru namreč svoje stiske in nemoč prelagajo na otroke in jih izkoristijo za svoje potrebe, namesto da bi odrasli stiske reševali z drugimi odraslimi.

DEMOKRACIJA: Ali je t. i. socializacija v vrtcih in šolah tako pomembna in nujna v tem trenutku, da bi za to tvegali življenja in zdravje ljudi − ko vemo le, da ne vemo, kako močno bo kdo zbolel, ko se okuži? 

POLJANČEVA: Odgovor je kompleksen; dejstvo je, da v določenih razvojnih obdobjih otroci za poln razvoj potrebujejo vrstnike, za te pa so zdaj že lep čas prikrajšani. Zato psihologe in starše upravičeno skrbi in prav je, da na to opozarjajo. Pogrešanje vrstnikov pride bolj do izraza v primeru edincev ali nezdravih odnosov med sorojenci kot pa v družinah z več otroki. V tem obdobju se je izkristaliziralo, da so starši nenadomestljivi in da je družina osnovna varna celica, kjer se tudi v krizi (kakršnikoli) vanjo zatečeš in se imaš lepo. V družinah, kjer vihrajo konflikti ali veje odtujenost, hladnost, je vsem zelo težko. Je pa družba dinamičen in zahteven sistem z več različnimi ranljivimi populacijami in z različnimi potrebami, za katere je treba kar najbolje poskrbeti. V tem letu je iskanje ravnovesja pri tem vsekakor svojevrsten izziv. Ne gre namreč samo za to, ali se starši z otroki znajdejo ali ne, ampak morajo ob tem, ko čuvajo otroke in z njimi delajo za šolo, opravljati tudi svoj poklic, mnogi pa nimajo niti pogojev za mirno delo. V resnici situacija predstavlja velik izziv tudi za zelo prožne starše. Prav tako ima vsaka družna specifičen položaj tudi v smislu pomoči starih staršev, bolnih otrok, različnih poklicev, … Brez podpore je ta čas naporno, tudi če si sicer spreten.

DEMOKRACIJA: Bi bilo mogoče reči, da so taki in drugačni problemi z motivacijo otrok pa tudi odraslih za učenje in delo, ki smo jim priča zdaj, obstajali že prej? Kako pomembna je pri tem rutina in ustaljen dnevni ritem?

POLJANČEVA: Problemi z motivacijo so seveda klasični, res pa je, da v tako zahtevni in izolirani situaciji še nismo bili in ta čas je to področje na preizkušnji. Tudi na tem področju so se pokazale pretekle naložbe in pomanjkljivosti. Določena mera rutine nam pomaga, da nam ni treba izgubljati energije. V krizi se je vzpostavljena rutina podrla, pa tudi vmes jo je bilo treba že večkrat na novo vzpostaviti. Vse to zahteva določeno iznajdljivost in tudi napor, predvsem pa sodelovanje staršev. Tistim otrokom, ki se v tem teže znajdejo, ker starši med seboj niso zdravo čustveno povezani in le stežka konstruktivno sodelujejo, postajo vsi ti meseci toliko napornejši in odveč. Če želimo starši tako rutino vzpostavljati in potem ohranjati, potrebujemo umirjenost, energijo, sodelovanje, sposobnost vzpostavljanja čustvenega stika z otrokom, da lahko zahteve sproti nekoliko prilagajamo, sicer je vse skupaj stresno – veliko od tega v normalnih okoliščinah naredijo v šolah.

DEMOKRACIJA: Kako so se otroci  in mladostniki zmožni prilagajati na okoliščine epidemije? Kaj je zanje najpomembnejše in kaj najbolj potrebujejo od svojih staršev? 

POLJANČEVA: Za dobro počutje in sprotno prilagajanje znotraj novih in čisto posebnih razmer potrebujejo starše, ki zmorejo dobro prepoznavati čustva pri sebi. Skoraj neverjetno je, kako so otroci in mladostniki občutljivi za to, koliko se počutijo sprejete in čustveno razumljene pri starših. Na podlagi te zrelosti so se mladostniki zmožni čustveno povezovati, se prožno prilagajati mnogim spremembam, biti znotraj krize sproščeni, čuteči in navihani. Preobremenjeni in zaradi tega napeti starši so za otroke velik napor – ti starši potrebujejo pomoč odraslih, strokovnjakov, da bodo zmogli biti na razpolago otrokom.

DEMOKRACIJA:  Kako naj se straši okrepijo, da bodo zmogli? Kako naj vrednotijo epidemijo in kakšne strategije naj si izberejo? Zdi se, da je epidemijo veliko laže prenašati na podeželju kot v mestu … 

POLJANČEVA: Edino kar je razvojno smiselno in učinkovito, je, da se naučimo znotraj stresa poiskati načine za optimalno ravnanje ter pomirjeno in zrelo odzivanje. Večina se tega precej dobro nauči že v primarnih družinah in jih ta čustvena spretnost spremlja vse življenje, če pa opaziš, da te stres začenja obvladovati, je treba nujno poiskati pomoč, kjer se v varnem odnosu s strokovnjakom lahko priučiš prepoznavanja občutkov, čustev in se naučiš tudi novih, bolj funkcionalnih načinov. V Sloveniji v ta namen obstaja veliko prostovoljske pa tudi financirane brezplačne pomoči. Prošnja za pomoč je izraz zrelosti in ne šibkosti, je odraz iskrenosti, ki je vstopni korak za razvoj v odnosih. Na podeželju je po mojem nekoliko bolj sproščeno, več je naravnih površin, ki človeka pomirjajo, maska ni potrebna na vsakem koraku … ti dejavniki vplivajo pomirjajoče; če se spomnimo, so bila v mestih spomladi zaprta celo igrala.

DEMOKRACIJA: Kakšno strategijo pa naj izberejo tisti, ki so med epidemijo zboleli ali se zaradi ukrepov počutijo zelo osamljene?

POLJANČEVA: Povezovanje prek telefona, videoklicev, pisanje pisemc in raznovrstne aktivnosti so najboljša rešitev. Prav tako zavestna skrb za aktivno razveseljevanje ljudi okoli sebe vpliva pozitivno na tistega, ki daje, in na prejemnika. Tudi izražanje hvaležnosti za vse, kar smo že lepega preživeli, nas vodi v bolj prijetna občutja in izboljša zdravje. Gledati pozitivno in nalašč iskati pozitivne stvari je veščina, ki se je vsi lahko priučimo in je koristna za sedaj in za naprej. Za pretirano osamljene, ki sami ta čas nimajo moči za povezovanje, morajo poskrbeti zdravi sorodniki, prostovoljci, strokovne službe.

DEMOKRACIJA: Kako doseči, da nas spremembe ukrepov za zajezitev epidemije ne bi preveč vznemirjale in da bi se jim lahko bolje prilagodili ter jih laže preživeli?

POLJANČEVA: Ja, to res ni preprosto. Dobro je, če lahko vzameš kot izziv, kot potencial za učenje hitrega prilagajanja na spremembe, hitrega reorganiziranja, učenja sproščenega življenja znotraj negotovosti, skrbiš za vsak dan sproti, da dobro teče, da se dobro počutiš, se naučiš, da ne skrbiš toliko vnaprej. Če si na spremembe zelo občutljiv in jih težko prenašaš, lahko prej omenjeno doživljaš kot nedosegljiv cilj, ki te jezi, spravlja v stisko, negotovost, ki ji ne vidiš konca. Če se ta občutja iz teden v teden poglabljajo, pomeni, da potrebuješ pomoč, da boš tem izzivom vsaj približno kos, da se naučiš zniževati tesnobo v situacijah negotovosti. Na ta način to obdobje ne bo le odvečna in skrb zbujajoča kriza, temveč učenje novih spretnosti za življenje.

DEMOKRACIJA: Kako sami doživljate epidemijo? Kakšni so izzivi pri delu z ljudmi v času COVID-19?

POLJANČEVA: Glede na to, da sem sicer precej družabna in imam veliko različnih projektov, pogrešam druženje v živo, čustveni stik in ustvarjalnost, ki iz teh srečanj puhti. Mi je pa dobrodošel izziv uporaba tehnologije, s katero si prej nisem bila tako domača, sedaj pa ne smem biti izbirčna, če želim zagotavljati kar najboljšo kvaliteto dela in tudi razvoja poklica. Sprva je bilo teh tehnoloških izzivov precej in so bili za vse strani povsem novi. Po eni strani smo veseli te izkušnje, saj smo se kot celotna ekipa skupaj s študenti, na zavodu pa tudi s terapevti in klienti večinoma zelo dobro in hitro reorganizirali. Ob tem smo se na nov način tudi povezali, pridobili nove spretnosti, znanja. Sedaj smo se na marsikatere prilagoditve že kar dobro navadili. Izvedemo vse predavateljske ure ter skoraj vse terapevtske pogovore in svetovanja, da študentje in klienti v tem obdobju, ko so prikrajšani za mnoge druge stvari, nimajo dodatnega deficita pri izvedenih urah predavanj in vaj, klienti pa ne pri obravnavi, ki je ta čas še toliko bolj potrebna.

Biografija

Docentka dr. Andreja Poljanec (1976) je psihologinja in psihoterapevtka. Na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana vodi študij psihologije in je predavateljica. Je tudi soustanoviteljica in strokovna vodja Študijsko-raziskovalnega centra za družino, kjer deluje kot psihoterapevtka. Podpiše se pod knjige Rahločutno starševstvo, Rahločutnost do otrok, Med dvema ognjema ter knjižice Starševstvo ima okus po sreči, Moj svet …

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine