Dolgoletni novinar Radia Slovenija: “In zdaj si opozicijske stranke dopisujejo, kdo je komu prvi poslal kakšno pobudo, ampak med nalogami za naslednjo posadko, kakršnakoli že bo, obvladovanja epidemije ne najdemo”

Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)

V zadnjih dneh je presenetila pobuda Marjana Šarca, ki je pred napovedanimi volitvami izrazil željo po sodelovanju z opozicijskimi strankami po volitvah. Slednje so v preteklosti pokazale svoj domet delovanja in zmožnosti sodelovanja. Medtem ko so bile vlade v zadnjih letih bolj kot ne stabilne, z izjemo pomanjkljivih rešitev na ključnih področjih, pa je Šarčeva kaj kmalu izgubila zaupanje volivcev in lastnih članov. Koalicijo je razrušila lastna tekmovalnost, timski duh pa so v nadaljevanju razvili samo do te mere, kjer jim je bil skupen le en cilj – zrušitev Janševe vlade, ki je od njih podedovala državo v hudi zdravstveni krizi in zatečenim stanjem (ne)ukrepanja na ključnih področjih v preteklosti.

Ugibanju, kdaj bomo šli na volitve v Sloveniji ni konca. Opozicija se je v tem času izjemno trudila, da bi lahko prevzela vajeti vlade – dvakrat s pomočjo konstruktivne nezaupnice, a ni bilo zadostne podpore pri izglasovanju slednje in potrditvi novih predlaganih kandidatov – Karla Erjavca in Jožeta P. Damijana.

Mediji so poročali, da naj bi Janez Janša za jesen napovedal volitve, nekdanji premier in predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec pa je pohitel z iskanjem zaveznikov znotraj opozicije, z izključevalnim sloganom “samo, da ni Janša”. Slednji je vodjem strank KUL-a SD, SAB in Levici poslal dogovor o povolilnem sodelovanju. Dogovor vsebuje tri temeljne točke, in sicer normalizacijo stanja v Sloveniji, oblikovanje koalicije brez Janše in tistih strank, ki ga podpirajo ter izbiro mandatarja v stranki, ki bo prejela največ glasov.

Opozicijske stranke je zadnje leto in pol najbolj združevalo vztrajno rušenje Janševe vlade, vse to se je najprej dogajalo skozi medije, v nadaljevanju skozi interpelacije, groženj in nenazadnje skozi dve neuspešno izglasovane nezaupnice. Zanimiv je tudi nekje zapisan argument, kjer je posebej poudarjeno, da se je opozicija v času, ko je treba postopati proti Janši v nasprotju z vladanjem, znala združiti. Slednje pa bi se moralo odsevati ravno nasprotno, saj bi morale stranke svojo vrednost izkazovati skozi ambiciozne programe, ne pa skozi scenarij “iger lakote”.

Je notranje trenje med strankami strup za opozicijo?
Spomnimo, Šarca so odnesla ravno notranja trenja zaradi tekmovalnosti med strankami. Prva je potapljajočo ladjo zapustila Levica, nato pa sta Šarca samega pustila tudi dva ministra, ki sta bila iz njegovih vrst. Prvi je odšel minister za zdravje Aleš Šabeder, nato pa še minister za finance Andrej Bertoncelj. Temu je sledil odstop Šarca 27. januarja 2020. “Sedanja opozicija je pred dvema letoma zaradi medsebojnega nesodelovanja in rivalstva razrušila lastno vlado. Pohvalno je, da se te dni vnovič odkriva dobrobiti sodelovanja. Ko bomo prenehali še z izključevanjem, bo Slovenija še bolj razvojno naravnana,” je pri tem izpostavil poslanec, ki je bil sicer del takratne koalicije iz vrst SMC, Gregor Perič.

Žalostno je, da imamo opozicijo, ki namesto prednosti programu za vsaj leto dni naprej, dajejo tudi v prihodnosti prednost izključevanju. Očitno so se tega pričeli zavedati tudi v SAB, kjer jih je Šarčeva pobuda presenetila, zato svojega sodelovanja zaenkrat niso potrdili. Pomisleke naj bi imeli tudi v stranki SD, a nedavni nastop njihovega poslanca Matjaža Nemca nakazuje, da si v SD želijo sodelovanja s Šarcem, prav tako tudi v Levici. “In zdaj si opozicijske stranke dopisujejo, kdo je komu prvi poslal kakšno pobudo, ampak med nalogami za naslednjo posadko, kakršnakoli že bo, obvladovanja epidemije ne najdemo,” se je na Šarčevo pobudo odzval dolgoletni novinar notranje politike Radia Slovenija Tomaž Celestina.

Pri Nemčevem nastopu je zanimivo tudi to, da sta se na njegovo izjavo v javnosti odzvali le dve novinarski hiši, kar je sicer lahko le naključje zaradi dopustov. Slednji je izpostavil napredek med strankami, kjer bi sicer pričakovali konkretne rešitve, a sam izpostavlja kot pomembno predvolilno sodelovanje in ne samo tisto po volitvah. Vprašanje je, če bo sodelovanje, ki je bilo zgrajeno na napačnih vrednotah in temeljih lahko vzdržalo stabilno vlado po volitvah. Tisti, ki k Šarčevem sodelovanju še niso pristopili pa bodo po vsej verjetnosti raje počakali na rezultate volitev in bodo želeli sodelovanje oblikovati na podlagi strateških odločitev.

Pobuda preveč temelji na izključevanju, premalo po programu
Vsekakor bo to čas, kjer jih bodo volivci čakali z zahtevo po konkretnih rešitvah in se bo dejansko razkrilo, če so sploh zmožni sodelovati. Vsekakor je problematik in priložnosti za Slovenijo v prihodnosti ogromno, kar pa bo mogoče doseči le z razumevanjem (tudi) drugače mislečih. V vsakem primeru bodo morali v opoziciji izkazati odkrito namero po doseganju višjih ciljev in volji pri premagovanju epidemije. Medijska eksekucija lastnega vodje poslancev Matjaža Hana, ki zna izstopiti “iz cone udobja ter se izpostaviti za lastno prepričanje” in izključevanje strank, ki sodelujejo z Janšo (NSi in SMC) pa ne bo obrodilo sadov, saj se jim lahko kaj hitro zgodi, da jim bodo manjkajoči glasovi “zbežali” zaradi nezmožnosti sodelovanja z drugače mislečimi. Med njimi so tudi poslanci, ki s strani volivcev prejmejo ogromno glasov.