7.9 C
Ljubljana
petek, 16 aprila, 2021

Ddr. Igor Grdina ob sedemdesetletnici dr. Simonitija: »Tudi kot politik ni pozabil na zgodovino«

Piše: C. R.

Čestitkam ob jubileju ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija se je pridružil tudi ddr. Igor Grdina. Njegov prispevek objavljamo v celoti.

Herodot je na začetku svojih Zgodb na monumentalno preprost način izrazil razlog za rojstvo in potem tudi obstoj historiografij – da se ne pozabijo podvigi Grkov in barbarov. Ni pisal brez namena, temveč zato, da prihodnje rojeni ne bodo več sedali k duhovno prazni mizi. Misel brez svojega predmeta ni mogoča – in Herodot je za slednjega izbral človekovo izkušnjo.

Historiografija prezentira rezultate raziskav preteklosti; kot taka sklepa spoznavni proces. A istočasno je prenašalka vednosti in je zato tudi v popolnoma drugačnem, izhodiščnem položaju. V tej vlogi je potrebna celo drugim temeljnim načinom vednosti o svetu – znanosti, filozofiji in umetnosti. Vse imajo svojo zgodovino, tj. ugotovljivo preteklost. Historiograf ima prav zato mnogo širše in kompleksnejše – predvsem skozinskoz dialoško – poslanstvo, kakor mu ga pripisuje ljudski glas v nesrečnih deželah, kjer se vse vrti okoli moči oziroma dominacije. V njih se je udomačila krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci. A to ne drži. Cezar v trenutku ustvarjanja tekstov o svojih podvigih ni bil triumfator, temveč historiograf. Zgodovino vedno pišejo zgodovinarji – res pa je, da ti radi ugajajo zmagovalcem. Historiografija, ki je na kritiki utemeljena disciplina, je pač pogosto žrtev mehanicističnega logicizma: tisti, ki so prevladali, bi se morali nujno manj motiti kot odrinjeni in poteptani … Vendar pa globlji premislek vodi k sklepu, da so na zgodovino vplivali oboji. In tudi tisti, ki niso bili zapleteni v njihove spore.

Velike freske epoh oziroma področij, v katerih prihajajo do glasu raznolike tendence in glasovi mnogih, so zato največja preizkušnja zgodovinarjeve sposobnosti. In profesionalnosti. Na Slovenskem se že dolgo časa goji misel, da se do velikih del lahko pride skozi sestavljanko različnih parcialnih študij. Vendar ta pot ni vodila do posebej impresivnega uspeha. Konsistentnost in koherentnost pri takem pristopu ostajata problem. Povedano z nazorno primero: oko lahko opazuje pokrajino z različnih višin, pri tem pa je vsaka njena podoba celovita in točna s svojega gledišča, čeprav se nezanemarljivo razlikuje od druge. Iz slik, ki imajo različno duhovno žariščno točko, dejansko ni mogoče sestaviti enovite panorame.

To je zaznavno tudi pri freskah celotne slovenske zgodovine, pri katerih je bil eden od avtorjev Vasko Simoniti. Skrb za obravnavo zgodnjega novega veka mu je bila zaupana tako v Ilustrirani zgodovini Slovencev kakor v Slovenski zgodovini. Obe deli sta imeli predhodnike in predstavljata sklep daljše spoznavne in diskurzivne poti. V obeh pa je za Simonitijev del značilna celovita pripoved. Res je težišče na politični zgodovini, vendar so tudi drugi prameni preteklosti smiselno spleteni v enovito naracijo. Ker nekateri drugi avtorji omenjenih edicij niso bili sposobni udejanjiti enakega pristopa, je vtis obeh celot nekako kubističen. Začetna poglavja Slovenske zgodovine, ki so zaznamovana z najpreprostejšim – rubričnim – členjenjem snovi, vrh vsega izdajajo precejšnjo konceptualno zmedo. Za čas stanovskega reda celo govorijo o družbi, ki je seveda mnogo poznejša koncepcija. Z njo pa se ne da zgodovinsko adekvatno razložiti stvarnosti v visokem in poznem srednjem veku.

Vasko Simoniti je v Slovenski zgodovini obravnaval dobo sprva spontane in nato državno dirigirane modernizacije. Prav slednja je potem vodila k teoriji družbe in jo poskušala uresničiti. Spremembe so bile velikanske. Verjetno v strukturnem smislu največje v zgodovini našega prostora.

Od zadnjega dela Slovenske zgodovine se Simonitijeva obravnava naše nekdanjosti razlikuje po resnosti in pretehtanosti. V poglavjih o začetkih modernizacijskih procesov pač ne beremo do neba zaudarjajočih politikantskih trditev, kakršna je denimo tista o nespornem uspehu vlade Boruta Pahorja pri sklenitvi slovensko-hrvaškega sporazuma o arbitražnem določanju medsebojne državne meje. Simoniti se je v Slovenski zgodovini celo odpovedal za svoj značaj značilnemu prepričanju, da neki zasliševalski stol predstavlja najpomembnejši prispevek Štajercev k civilizaciji. Predstavljam si, da pri njegovem temperamentu to ni bilo niti malo lahko. A znanstvenik je sledil misli, da je ob neujemanju stvarnosti in interpretacij treba spremeniti slednje – pa naj zvenijo še tako učinkovito.

Naj sklenem: Vasko Simoniti je v historiografiji s svojim opusom postavil navdihujoč smerokaz v prihodnost. Tudi kot politik ni pozabil na zgodovino: trudi se ustanoviti nov muzej nacionalnega pomena, na katerega ne številni njegovi kolegi ne predhodniki na čelu ministrstva za kulturo niti pomislili niso. Da je pri tem naletel na odpor ekspertov »starega kopita« – od totalitarizma očaranih levičarskih supremacistov –, je razumljivo: delo pač spreminja svet. A dejansko je politična prepariranost, ki je bistvena značilnost Simonitijevemu znanstvenemu opusu in načrtom sovražnih piscev o preteklosti, zgolj španska stena za njihovo strokovno insuficientnost. In za kulturni primanjkljaj. Ni velika stvar zanašati politiko v zgodovino. To zna marsikdo. Velika stvar je delati za zgodovino tudi v politiki – če je treba, vsem(u) navkljub.

Brazde Vaska Simonitija so rodovitne. Iz njih rase svet, ki mu je prispevek vsakogar dragocen. Tistim, ki so se v zgodovinopisju in organizaciji stroke usmerili drugam – k onemogočanju in izbrisovanju misli, del in ljudi ter k anahronističnosti in politiziranju –, pa bo lepega dne odzvonilo; za njimi ne bo spomina na kar koli dobrega. Jubilantu v tem duhu, z vero v prihodnost, iskreno čestitam. Naj nikar ne pozabi, da je tudi ob sedemdesetletnici še v marsičem na začetku.

Zadnje novice

Sorodne vsebine