Mineva 29 let, odkar je samostojna Slovenija dobila svojo ustavo, spričo zaostrenih epidemioloških razmer pa obletnice na ustavnem sodišču tokrat ne bodo obeležili. Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez ob tem opozarja, da epidemija novega koronavirusa predstavlja tudi izzive za človekove pravice in pravno državo, danes poroča STA.
Danes namreč obeležujemo dan ustavnosti, v spomin na 23. december 1991, ko je takratna slovenska skupščina točno na prvo obletnico plebiscita sprejela in razglasila slovensko ustavo. Z njo se je Slovenija od Jugoslavije odcepila tudi v pravnem smislu, še piše STA.
Gibanje za novo ustavo se je začelo že kmalu po objavi slovenskega nacionalnega programa v 57. številki Nove revije leta 1987. Leto dni po objavi nacionalnega programa je namreč v okviru Časopisa za kritiko znanosti izšlo Gradivo za slovensko ustavo. Podobno kot 57. številka Nove revije je tudi ta osnutek nove ustave – znana je kot “pisateljska ustava” – doživel napade partijskih organov.
Ustavno gibanje se je leta 1989 razvilo v Zbor za ustavo, ki je pritegnil predstavnike vseh političnih skupin in novih družbenih gibanj. Z zmago Demosa na volitvah leta 1990 je Republika Slovenija začela s formalno pripravo nove slovenske ustave.
Osnutek ustave je v podvinskem gradu avgusta 1990 pripravila skupina strokovnjakov, ki jo je vodil pravnik Peter Jambrek. Po prvotnem načrtu bi morala biti ustava sprejeta že ob razglasitvi slovenske samostojnosti 26. junija 1991, a ker se takratni politični akterji še niso uskladili o vseh vprašanjih, je bila z več popravki sprejeta nekaj mesecev pozneje, 23. decembra 1991, poroča STA. Vendar pa so predvidevali, da bo projekt ustave dokončan že do konca leta 1990, kar se je sicer posrečilo Hrvatom, ki so svojo novo ustavo razglasili dan pred slovenskim plebiscitom. Prav zaostanki pri nastajanju ustave so tudi nagnili Demos k odločitvi za plebiscit – po prvotnih načrtih naj bi sprejeli ustavo in po njej referendum.
Glede na zaostanke pri pripravi ustave je bila skupščina prisiljena sprejeti amandmaje k obstoječi stari kardeljanski ustavi iz leta 1974. Nekatere od njih je sprejela še stara socialistična skupščina konec septembra 1989 in nato spomladi 1990 pred volitvami. Večstrankarska skupščina, predhodnica današnjega državnega zbora, pa je nato sprejela pomembne amandmaje konec septembra 1990 in nato tudi kasneje. Glavno delo pa je morala opraviti z osamosvojitvenimi zakoni ter amandmaji k ustavi,ki so določali tudi nove državne simbole. Vrhunec pa je bil seveda sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona za njeno izvedbo ter Deklaracije o neodvisnosti.
