Piše: Sara Bertoncelj
V soboto 26. aprila 1941 so v Vidmarjevi vili ustanovili protiimperialstično fronto, ki je svoje ime spremenila ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo – 22. junija se je namreč preimenovala v Osvobodilno fronto. Danes se o tem, kaj in zakaj se je v tistih časih v resnici dogajalo, razpravlja bore malo. V zavest Slovencev se je namreč nekako zasidrala “resnica”, ki jo pomagajo širiti tudi režimski mediji, najdemo pa jo celo v šolskih učbenikih. Da bi se opravila revizija zgodovine, se seveda skuša na vsak način preprečiti, na kar opozarja tudi predsednik vlade Janez Janša. Sloviti Dan upora proti okupatorju je torej v osnovi rezultat paktiranja Hitlerja in Stalina, saj je šlo v osnovi izključno za upor proti zahodnemu (angleškemu in francoskemu) imperializmu – simpatije so se namreč končale šele, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo.
“26.4.1941 Hitler obišče Mb. Zvečer Kidrič v LJ ustanovi PIF – fronto proti Franciji in VB. Naknadno popravijo na 27.4. – Dan OF 21. 12. 1941 na Stalinov rojstni dan ustanovijo 1. proletarsko brigado. Naknadno popravijo na 22.12. – Dan JLA. Danes pa so proti reviziji zgodovine,” je predsednik vlade Janez Janša nanizal nekaj zgodovinskih podatkov in obenem namignil tudi na to, da se zgodovina pogosto potvarja, predvsem v prid tistim, ki so danes seveda proti temu, da bi se opravila revizija zgodovine. Med drugim velja opomniti na zmoto, ki jo razširjajo levičarski mediji, navajajo pa jo tudi v šolskih učbenikih. In sicer gre za prepričanje, da je Hitler v Mariboru izjavil “Naredite mi to deželo zopet nemško!” Tega nacistični voditelj v Mariboru namreč nikakor ni izjavil, saj v resnici niti ni nagovoril množice. A nekateri mediji v službi režima še vedno vztrajajo pri komunistični propagandi z leta 1945 – novinar in urednik Večera Matija Stepišnik je ravno pred kratkim delil vsebino z naslovom “Napravite mi to deželo zopet nemško!” Samo tri tedne po napadu na Jugoslavijo je Hitler obiskal Maribor.”
“Če bi se aktualna vlada slučajno odločila, da sprejme zakon, ki bi dan osvobodilne fronte odpravila kot državni praznik, bi sprožila revolucijo. Dvignile bi se partizanske organizacije, protestirale bi vse opozicijske stranke in še Desus povrhu, naslovnice časopisov bi udarile z vsemi kanoni, z dramatično izjavo bi se oglasili zgodovinarji, ulice bi zasedli vojni invalidi, z eno besedo – ustavilo bi se življenje,” je že leta 2005 v Mladini zapisal dr. Bernard Nežmah. Enake besede bi seveda lahko ponovili tudi danes. Ustanovni sestanek OF je po besedah Nežmaha simboliziral idejo združevanja različnosti. V letu 1941 so v osvobodilni fronti namreč sodelovali sokoli in komunisti, krščanski socialisti in žensko gibanje Angele Vode, kulturniki ter Nagodetova Stara pravda. A zanimivo, od leta 1951 pa vse do 1968 je bil državni praznik na ta dan ukinjen in prestavljen na 22. julij, torej na dan, ko so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije.
Živa Vidmar, hči Josipa Vidmarja, je v pogovoru za Nedeljski dnevnik povedala, da je ta praznik imel težav že z osrednjo jugoslovansko oblastjo, in sicer ker jim je bil v tekočem letu 27. april prezgoden letni datum, glede na datume vse države. Leta 1951 je prav Vidmar, kot predsednik skupščine, podpisal zakon, po katerem je 22. juliju veljal kot nov dan vstaje, zakon pa je de facto ukinil državnopraznični značaj dneva OF. 27. april je bil pravno odpravljen sicer šele leta 1958 – državni praznik so ukinili udeleženci in soustanovitelji OF kar sami. Začuda pa je 17 let kasneje Vidmar v svojem govoru protestiral nad praznovanjem 22. julija, ki ga je pravzaprav sam uzakonil. “To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili,” je med drugim dejal, kmalu za tem pa so soglasno sprejeli, da je 27. april leta 1968 ponovno postal državni praznik. Praznik naj bi bil v vmesnem času torej premaknjen zaradi Edvarda Kardelja, ki kot pristaš jugoslovanstva, ni hotel izpostavljati 27. aprila. Iz tega bi namreč sledilo, da so bili Slovenci prvi, da so se uprli okupatorjem že pred Srbi, ki so praznovali dan upora 4. julija. “Zdi se mi, da zgodovinarji ne jemljejo resno pričevanja mojega očeta, bolj se jim zdi pristen Edvard Kocbek, čeprav sta Tovarišija in Listina nastali prav tako po vojni,” je še dejala Vidmarjeva hči.
Edvard Kocbek 27. april in domnevni dan upora označuje kot konstrukt Borisa Kidriča
Po drugi strani ta državni praznik namreč najbolj demantira ravno neposredni udeleženec dogodkov, član ožjega vodstva OF, partizan in krščanski socialist Edvard Kocbek, ki 27. april in domnevni dan upora označuje kot konstrukt Borisa Kidriča. Kocbek torej pravi o komunistih, da so le-ti po okupaciji “sumljivo mirovali” in da zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve OF. In dejansko naj ne bi bilo o sestankovanju 26. aprila ali 27 aprila nobenega zapisa. Ob tem so zgodovinarji povezani s pro-komunistično zvezo borcev v silni zadregi, zato se teh Kocbekovih besed nikjer niti ne objavljaja. Poskusi dokumentiranja brez dokumentov gredo v tej smeri, kot navaja Andrej Magajna. Prav slednji v zadnjih letih beleži zanimiva opažanja – stranka SD se namreč radikalizira tudi na tem področju. Prirejanje zgodovine za današnje potrebe “ponosnih naslednikov Zveze komunistov”. Nič več se ne dvomi, ne govori se več o protiimperialistični frotni, ampak zgolj in izključno o OF. To se po mnenju Magajne, ki je dober poznavalec krščansko socialnega gibanja in s svojimi Novimi socialdemokrati nadaljevalec Tomšičevih socialdemokratov, odraža tudi na javni RVSLO, na katero ima SD vpliv. “Ambrožičevega dokumentarca, ki je nastal v naši javni medijski hiši – ki sicer ni dal enosmernega odgovora, pa vseeno zasejal dvome o avtentičnosti obeležja dneva odpora sploh – ne omenjajo več,” je opozoril Magajna in obljubil, da bo v kratkem povedal še kaj več na to temo.
