Kot poročajo nekateri mediji, je vrhovno sodišče danes razveljavilo obsodbo zoper domobranskega generala Leona Rupnika, na podlagi katere so ga zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem septembra 1946 usmrtili pod Golovcem. Vrhovno sodišče je namreč presodilo, da tedanja sodba vojaškega sodišča v nekaterih točkah ni bila obrazložena.
Za kaj gre? General Rupnik je bil po zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo s še nekaterimi soobtoženci po koncu druge svetovne vojne obsojen zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem po enajstih točkah obtožnice. Nekdanji avstroogrski in starojugoslovanski vojaški častnik je bil namreč glavni vodja slovenskega domobranstva, po koncu vojne se je sicer umaknil v Avstrijo, kjer se je predal Britancem, ti pa so ga vrnili nazaj v Jugoslavijo. Tam so ga pri njegovih 65 letih obsodili na smrt in ustrelili.
Kot se je izvedelo, naj bi se na vrhovne sodnike obrnil Rupnikov potomec, ki je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjeval, da je tedanje sodišče v sodnem procesu zakrivilo več kršitev. Sodbi, ki je botrovala Rupnikovi usmrtitvi, je prek pooblaščenke očital, da ni ustrezno obrazložena, da so nekateri razlogi za obsodbo v nasprotju sami s seboj, da so Rupniku kršili pravico do obrambe in da postopek pred vložitvijo obtožnice ni bil izveden postopkovno pravilno. V sodbi naj bi bilo po mnenju pritožnika sporno tudi, da očitana dejanja niso bila pravilno pravno opredeljena in da ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodniki se ob tem niso strinjali s stališčem vrhovnega državnega tožilstva, ki je opozarjalo na dejstvo, da je Rupnik očitana ravnanja priznal, in da v primeru priznanja krivde sodba ne potrebuje obrazložitve o njegovi krivdi. Vrhovni sodniki so poudarili, da je tako danes, tedaj veljavna zakonodaja pa ni poznala postopka o priznanju krivde in bi sodišče njegovo krivdo moralo v celoti obrazložiti.
Je pa ob tem zanimivo, da so v sodbi sodelovali najbolj razvpiti vrhovni sodniki – poročevalka v petčlanskem senatu je bila Vesna Žalik, predsednik pa Branko Masleša. Vsi pa so se z zahtevo za varstvo zakonitosti delno strinjali. Ne glede na to je bila sodba razveljavljena v celoti, saj ni bila v skladu s tedanjimi pravnimi načeli, Rupnikovo ravnanje pa je predstavljalo eno kaznivo dejanje z različnimi (enajstimi) izvršitvenimi oblikami.
Ob tem naj spomnimo, da slovenska sodišča niso vedno razveljavljala krivičnih sodb, saj so denimo potrdila sodbo na kočevskem procesu leta 1943, kar je nonsens, saj tedanja sodna oblast ni imela nobene legitimnosti v tedanji državi.
