Piše: Aleš Maver, gov.si/slovenija30
Na drugo novembrsko in Martinovo soboto leta 1991 je Slovence najbolj razveselila Mednarodna smučarska zveza. Del slovenskega državnega vodstva se je pridružil pohodnikom na poti med Litijo in Čatežem. Branko Kostić je presenetil s pozivom modrim čeladam, naj pridejo na območje Jugoslavije.
9. novembra 1991, ko se je veliko govorilo o načrtovanih mednarodnih sankcijah zoper ostanek Jugoslavije, so Slovenci posebno pozorno pogledovali proti Švici, kjer je zasedalo predsedstvo Mednarodne smučarske zveze (FIS). Na seji so razpravljali o tem, ali Smučarsko zvezo Slovenije sprejeti med polnopravne članice. Slovenska organizacija se je namreč pravkar ločevala od prej skupne jugoslovanske. Odločitev je bila nazadnje za Slovence ugodna, saj so bili slovenski smučarji prišteti v svetovni smučarski zbor kot samostojen dejavnik. Najvidnejša in za samozavest komaj porojene države izredno pomembna posledica sklepa predsedstva v Švici je bila, da je slovenskim smučarjem v alpskih in nordijskih disciplinah ter v smučarskih skokih omogočil nastopanje pod slovensko zastavo že v novi sezoni svetovnega pokala. Sklep predsedstva je FIS sicer morala še potrditi na svojem kongresu, vendar je bil odločilni korak storjen.
Narodni demokrati na prvi seji sveta
Slab mesec dni po razkolu v Slovenski demokratični zvezi (SDZ) je potekala prva seja sveta Slovenske demokratične zveze – Narodno demokratske stranke (NDS), “desnega krila” nekdanje skupne stranke. Za predsednico sveta je bila izvoljena županja ljubljanske občine Center Alenka Žagar-Slana, ki je bila konec leta 1992 tudi strankina predsedniška kandidatka. Njena namestnika sta postala Borut Korun in poznejši minister iz kvote krščanskih demokratov dr. Andrej Umek. Predsednik stranke in pravosodni minister Rajko Pirnat je izrazil samozavestno mnenje, da je dogajanje na kongresu skupne stranke in po njem pomenilo prečiščevanje stranke in da je zdaj politični položaj v Sloveniji precej preglednejši.
Isti dan je Slovenija dočakala izročitev Sandija Grubelića. Iz Švice, kjer je bil aretiran, so ga pripeljali do Beljaka, od tam pa v Ljubljano. Noč na 10. november je že prebil v zaporu na Povšetovi. Grubelić je bil sprva veliki junak slovenskega prehajanja v novi gospodarski model s svojim trgovanjem z avtomobili in nakupom mariborske tovarne čevljev Lilet, a se je njegov »imperij« kmalu sesul ob veliki škodi za svoje stranke.
Milan Kučan dobi preozko trenirko
Na Martinovo soboto je že zadnjih nekaj let potekal pohod od Litije do Čateža v spomin na podoben podvig Frana Levstika (vsaj) iz njegovega znamenitega spisa iz leta 1858. Rekreativne prireditve, ki je priljubljenost ohranila vse do danes, se je udeležilo okoli pet tisoč tekačev in pohodnikov. Rekorder je pot pretekel v dveh urah in štirih minutah. Udeleženkam in udeležencem se je pridružil tudi del visoke slovenske politike. Posebej vidna je bila navzočnost “levega dela” slovenskega predsedstva, saj so se do Čateža podali Milan Kučan, Ciril Zlobec in dr. Matjaž Kmecl. Govornik je bil član predsedstva Zlobec, ki pa ni pešačil.
Kučana, ki je progo prehodil v dobrih treh urah in pol, je na cilju čakala spominska trenirka, za katero pa se je izkazalo, da je zanj preozka in predolga.
Za slovensko javnost že nekoliko odmaknjeno je prišlo do nepričakovanega obrata v stališčih nominalnega podpredsednika jugoslovanskega predsedstva, Črnogorca Branka Kostića. Ta je po tem, ko je “srbski blok” v predsedstvu dolgo nasprotoval kakršni koli obliki mednarodnega posredovanja v divjajoči vojni med Hrvati in Srbi, nenadoma začel pozivati modre čelade, naj pridejo na območje Jugoslavije.
