Piše: C. R.
V Šturjah je 7. januarja 2026 potekala spominska sveta maša ob 80-letnici nasilne smrti duhovnika Filipa Terčelja, ki je bil leta 1946 skupaj z duhovnikom Francem Krašno umorjen v Davči. Slovesnost je vodil koprski škof Peter Štumpf.
V pridigi je poudaril, da je bil Terčelj duhovnik preroškega duha in zvest pričevalec vere ter ljubezni do slovenskega naroda. Njegovo življenje in smrt po škofovih besedah pričujeta o veri, ki se ne ukloni pritiskom in ideološkemu nasilju.
Škof je poudaril, da Terčeljevo pričevanje tudi danes vabi k pogumu, zvestobi resnici in odgovorni ljubezni do človeka in domovine. Škofovo homilijo v nadaljevanju objavljamo v celoti:
“Velikani ne umrejo. Samo odidejo na drug svet, kjer nadaljujejo svoje delo.” –
S temi besedami misleca vas vse pozdravljam v Kristusu.
Ta večer nas je v Šturje povabila 80 – letnica nasilne smrti duhovnika Filipa Terčelja, doma iz Grivč. Umor se je zgodil na današnji dan, 7. januarja 1946, v Davči.
Prišli smo k sveti maši s prošnjo k Bogu za blagodejno večnost tega garača in trpina za slovensko dušo. S Terčeljem je bil ubit tudi duhovnik Franc Krašna.
Terčelj je bil duhovnik preroškega duha. Njegova dejanja za ljudi so bile iz vere in ljubezni. Ni bil edini. Mnogo podobnih imamo – so duhovniki, redovniki, redovnice in so laiki. Vsi so postali daritev.
Za duhovnika je značilno, da daruje sveto mašo, drugi krščeni pa so soudeleženi pri tem najsvetejšem opravilu. Brez naše osebne žrtve sveti maši veliko manjka. Potrebni so napori, delo, trpljenje in darovanje življenja za druge. Če vse to prinesemo v cerkev na oltar, s Kristusom tudi mi postanemo evharistija, ki pomeni zahvaljevanje Bogu in darovanje za življenje sveta.
Apostol Janez v svojem Prvem pismu pove: »Preljubi, karkoli prosimo, prejmemo od Boga, ker spolnjujemo njegove zapovedi ter delamo, kar mu je všeč. To je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in da se med seboj ljubimo, kakor nam je zapovedal«! (1Jn 3, 23-24).
To je zapoved, ki naše vsakodnevnosti prenese v evharistijo. Kdor veruje in ljubi, je vreden Kristusove daritve. Ne jé zaman njegovega telesa in ne pije zaman njegove krvi. Sam postaja evharistija za druge.
To je pričevanje, ki je tudi pri nas Sloveniji zelo množično. Mnogi naši ljudje, ki so radi hodili k sveti maši, so pretrpeli nasilno smrt zaradi Kristusa in za narod. Se pravi, da so evharistijo prenesli v svojo smrt.
Vsaka vojna vse satanske moči prestavi v visok štart. Sovraštvo se zelo hitro preklopi v veliko hitrost uničevanja in pobijanja, in se zelo težko zaustavi in konča. Ko se enkrat znajdemo v tem kolesju, smo zmleti. Ni rešitve ne za poražence in tudi ne za zmagovalce.
Za poražence pri zmagovalcih v Sloveniji še zdaj ni mesta ne v srcu in ne v dostojnem grobu, se pravi da jih potem takem za njih ni. Bili so nekoč v preteklosti, v sedanjosti jih ne sme biti. Zmagovalci mislijo, da je v tem njihova zmaga in obstoj. Pa ni. Tudi zmagovalci so zmleti od časa in pozabljanja. Spomeniki ne rešijo nikogar. Čas jih odnaša na deponijo zgodovine.
Obstanejo samo sveti ljudje. Njihova dela so zapisana v knjigi življenja, ki se v nebesih hrani in dopolnjuje za čas vesoljne sodbe.
Resnica o človeku je vedno samo ena: ali sem dober ali nisem dober. Ne morem bivati tako, da bi bil nekaj vmes. V sebi nosimo kali dobrega in kali slabega, ki nas postavljajo pred odločitve. Biti dober je odločitev, in ne biti dober je prav tako odločitev. Nihče se ne more izgovarjati, da je takšen kot je, po naravi. Vsak je dober ali slab, ker je takšen postal. To je odločitev. In v tem je odgovornost pred Bogom in ljudmi.
V svojem času je bil duhovnik Filip Terčelj zagovornik in branitelj preganjanih. Njegov čas je bil usoden za slovenstvo, ki se je ideološko podalo na pot brezboštva. Slovenski duhovni in kulturni velikani so umirali, da se to ne bi zgodilo. Žrtve so bile strahotne in množične. Terčeljevo življenje je zgodba o vojni in nasilju, in je zgodba o časih, ko so se v vodstvo naroda spravili ljudje, ki so zavrgli Boga in zatirali vse, ki so verovali. Sledila so preganjanja, zapiranja, mučenja in pobijanja. Kdor se je postavil na ‘pravo stran’, je upal, da bo morda preživel. Vendar prava stran niso zmeraj zmagovalci. ‘Prava stran’ so zmeraj tisti, ki so na strani resnice in vrednot, ki branijo življenje in človekovo dostojanstvo.
V svetu, kjer se spreminjajo vrednote, kjer ni enostavno stati na strani resnice, nam Filip Terčelj sporoča, naj bomo pogumni in jasni v svoji ljubezni do Boga in lastnega naroda. Terčeljeva odločitev, da ne beži pred preizkušnjami in da je pripravljen žrtvovati vse, tudi življenje, pomeni pričevanje Kristusove skrbnosti za ljudi.
Ideologije , ki so v preteklosti že ogrožale človeštvo, so sedaj ponovno med nami, in sicer v novi preobleki zlaganega humanizma in svobode. Želijo spremeniti temelje človeške civilizacije, preoblikovati zakone narave in povsem odpraviti naravno podobo družine.
Niso samo preganjanja nevarna za Cerkev. Nevarna so tudi dobrikanja, ki hočejo zakriti resnico o Bogu in Cerkvi in jo prilagoditi trendom tega sveta. Temu so nekoč rekli modernizem, danes pa je to politična korektnost. Slednja že grozi tudi pri nas s sodišči in sankcijami tistim, ki je ne upoštevajo in branijo resnico o Bogu in človeku.
Apostol Janez nas v svojem pismu opozarja tudi na pomen preizkušanja duhov, saj življenje ne more obstajati zgolj v beli ali črni barvi. „Preizkušajte duhove, ali so od Boga“, pravi Janez, saj „mnogi lažni preroki so prišli v svet“ (1 Jn 4, 1).
Soočamo se z duhovno zmedo, ko si vsakdo lahko izbere svojo lastno resnico, svojo osebno definicijo morale. Takšen relativizem postaja globoko zakoreninjen v naši družbi.
Evangelij, ki smo ga danes brali, nam ponovno osvetli tudi Terčeljeve poti (prim. Mt 4, 12-17. 23-25). V času, ko se je po vojni pri nas pojavila ideologija, ki je trdila, da deluje v imenu ljudstva, je Terčelj prepoznal razliko med nebeškim kraljestvom in kraljestvom tega sveta. Najbrž se je tudi on videl v vlogi Janeza Krstnika, ki je Kristusu pripravljal pot. Slutil je svojo vlogo pomanjševanja in odhajanja, da bi dal več prostora Kristusu in njegovi luči, ki mora razsvetliti slovenski narod.
Čeprav je vedel, da Slovenija postaja dežela smrtne sence, je Terčelj vztrajno prižigal v ljudeh luč upanja, ki jo je on sam prej prižgal pri Kristusu. Kot ni bila tuja Kristusu poganska Galileja, saj se je tam ustalil in deloval, tako tudi Terčelju vse bolj poganska Slovenija ni bila tuja. Delal je na tem, da ljudem ponovno približa Kristusa. Čaščenje evharistije, čudovite pesmi, ki jih še danes pojemo, pomenijo Terčeljevo neomajno vero in zaupanje, da je slovenski narod še zmeraj vreden Kristusa, in da Kristus računa na ta narod.
Duhovnik Filip Terčelj je vzor vere, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak se globoko zaupa Bogu. Niti najbolj grozljive politične sile, niti največji pritiski, ki jih je takrat doživljal, niso mogli zlomiti njegove zvestobe Kristusu in ljubezni do svojega ljudstva. Zavedal se je, da je mučeništvo lahko cena za zvestobo in svobodo v Kristusu. Ni se pustil omamiti s strahom in zbežati v varnost.
S to sveto mašo se Bogu zahvaljujemo za duhovnika Filipa Terčelja. Njegova nasilna smrt nas kliče k pogumu in zvestobi do vere in Cerkve. V svetu popačenih vrednot potrebujemo pomoč za pravilne izbire. Duhovnik Terčelj je gotovo luč, ki nas usmerja k tem izbiram.
Naj nas njegova vera okrepi in vzgled vodi, da bomo kot Cerkev ostali zvesti Kristusu, ki je edina pot, resnica in življenje.
Amen.
