17.4 C
Ljubljana
nedelja, 16 maja, 2021

(30 LET SAMOSTOJNOSTI) V senci krize SFRJ spremembe v Demosovi vladi

Piše: Metod Berlec

Za Demosovo vlado je bil mesec april v znamenju kadrovskih pretresov, pospešenih priprav na osamosvojitev in povečanih diplomatskih prizadevanj. Pri kadrovskih pretresih je šlo za proces, ki se je že dolgo nakazoval in je pozitivno vplival na priprave za osamosvojitev.

Na Brdu pri Kranju so se 11. aprila nadaljevali brezplodni pogovori predsednikov šestih jugoslovanskih republik. Glavno vprašanje pri tem je bilo, ali naj bo Jugoslavija zveza suverenih republik, za kar sta se zavzemali predvsem Srbija in Črna gora, ali zveza suverenih držav, kar sta zagovarjali Slovenija in Hrvaška; se pravi federacija ali konfederacija. No, pozno zvečer na tiskovni konferenci pa se je že na njihovih obrazih videlo, da se Milan Kučan, Franjo Tuđman, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Momir Bulatović in Kiro Gligorov niso nič pametnega dogovorili. In propadla je še ena »zgodovinska priložnost« za rešitev jugoslovanske krize, kot je v svoji knjigi Sto osamosvojitvenih dni (1991) cinično zapisal Danilo Slivnik. Podobno slabe novice je imel Lojze Peterle, ki se je tega dne vrnil s sestanka predsednikov republiških izvršnih svetov s predsednikom Zveznega izvršnega sveta Antejem Markovićem v Beogradu. Peterle je ob tem izrazil dvom o uspehu njegovih reformnih prizadevanj, ki niso upoštevala realnega političnega stanja in jasno izražene politične volje posameznih republik. Na vsak način je namreč skušal ohraniti federacijo in disciplinirati republiške politike z grožnjo gospodarskega poloma in socialne bombe. Tudi glede finančne podpore Mednarodnega denarnega sklada, ki je poslal v Jugoslavijo svojo misijo, je Marković strašil, da bo ta podpora pogojena s sklenitvijo sporazuma o minimalnem delovanju federacije.

Staniča zamenja Jelko Kacin

Za Demosovo oziroma Peterletovo vlado je bil to čas, ko je začela s pospešenimi pripravami na osamosvojitev (več o tem v prihodnji številki Demokracije), kar je terjalo tudi kadrovske osvežitve. Kot je zapisala dr. Rosvita Pesek v svoji knjigi Osamosvojitvena vlada (2012), je bil 4. aprila na seji vlade še zadnjič navzoč sekretar za informiranje, ki ga je predsednik vlade Lojze Peterle odslovil in na njegovo mesto predlagal Jelka Kacina. Zamenjal ga je zato, ker se mu je zdelo, »da bo v primeru trših časov potreboval na tem mestu bolj prebojnega človeka«. In prav v času srečanja predsednikov republik so mu v Ljubljani pripravljali »labodji spev«, saj se je pokazalo, da Stanič ni bil kos situaciji. Demosova desnosredinska vlada je bila dnevno tarča napadov novinarjev, ki so še vedno delali kot »družbenopolitični delavci« v službi ene partije, Stanič pa je bil premalo operativen, da bi jim bil kos. Peterle ga je tako poslal v pokoj, za novega sekretarja za informiranje pa je bil 18. aprila v skupščini potrjen Jelko Kacin, ki je bil do takrat Janšev namestnik na ministrstvu za obrambo. Nedvomno je bila to zamenjava, ki je pozitivno vplivala na podobo vlade, saj je s tem dobila človeka, ki se je hitro znašel in je znal medijem jasno in odločno posredovati vladne informacije. Posebej dobro se je izkazal v času vojne za Slovenijo, ko je vodil informacijsko vojno z JLA.

Osterc ostaja minister za kmetijstvo

Sredi aprila pa se je nekoliko pomirila zadeva, povezana z zahtevo Slovenske kmečke zveze, da mora sekretar oziroma minister za kmetijstvo Jože Osterc nemudoma odstopiti, pri čemer se je kot njegova zamenjava omenjal Marjan Podobnik. V ponedeljek, 15. Aprila, je bil, kot je zapisal Slivnik, že ob osmi uri zjutraj sestanek predsednikov strank Demosa, na katerem so govorili o zadevi Osterc in se dogovorili, naj kmetijski minister še nekaj časa ostane, da pa naj se o njegovem delu Lojze Peterle še isti dan dogovori na posebnem sestanku. Kot je ob tem kasneje razlagal Dušan Plut, Peterle o Osterčevi zamenjavi še slišati ni hotel in je bil ob tem jasen, da bo v tem primeru zahteval zamenjavo še nekaterih drugih ministrov. V Peterletovi pisarni so nato res še isti dan sedli skupaj Lojze Peterle, Jože Osterc, Jože Pučnik, Ivan Oman, Marjan Podobnik, Ivan Pučnik, Franci Rokavec in Ludvik Toplak ter se dogovorili, da ima, kot je zapisal Slivnik, »neposlušni« minister mesec dni časa za »popravno nalogo …«. S tem je bila ena neprijetna vladna kadrovska zadeva mimo, vendar so na dnevi red že prihajale nove.

Prosti strelec v Demosovi vladi

Za Demosovo vlado je večji pretres predstavljal odstop podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja in sekretarja oziroma ministra za finance  Marka Kranjca v drugi polovici aprila, pri čemer je bil problem predvsem to, da Mencinger ni verjel v uspešno slovensko gospodarsko osamosvojitev. Vse življenje je namreč delal na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete v Ljubljani, kjer je pisal ekonomske analize, ki jih je le malo ljudi bralo, in v vladi zato ni bil timski igralec. Generalni sekretar vlade Aleš Čerin (to funkcijo je opravljal že pod socialističnim predsednikom IS SRS Dušanom Šinigojem) je v svoji knjigi Vsi moji predsedniki (1999) zapisal: »Tako ni znal in hotel uporabljati svojega kabineta, nekaj časa je životaril križem rok in je tisto, kar je bilo potrebno, kar sam napisal na računalnik. Ker pa mu politika ni bila mar, niti je ni bil vajen, si je s svojimi jasnimi in preprostimi, na stroki temelječimi pogledi hitro nakopal nekaj hudih zamer.« Tako Mencinger, kot je zapisala Peskova, ni hotel vedno »trobiti v isti rog«, recimo pri vprašanju o tem, da nerazviti jug izkorišča razviti sever, ali pri pripravah na plebiscit, kjer je po Čerinovih navedbah ostal popolnoma ravnodušen. Družbeni plan za leto 1991 naj bi bil napisal samo na dveh straneh. Glede privatizacije pa je zagovarjal t. i. nerazdelitveni model, o katerem je prvič govoril že oktobra 1990.

Mencingerjev »dvojni odstop«

Mencinger je tako prvo odstopno izjavo napisal in poslal predsedniku vlade Lojzetu Peterletu 17. aprila, drugo 21. aprila. Pri tem je v svoji izjavi zapisal, da dvomi o pravilnosti radikalnih ukrepov gospodarskega osamosvajanja, še bolj pa o sposobnostih, da jih Slovenija administrativno obvlada. Ekonomski zgodovinar dr. Jože Prinčič je takratni  gospodarsko-privatizacijski konflikt v eni svojih knjig povzel takole: »V tem sporu je, poenostavljeno rečeno, šlo za to, da je bil po mnenju prve strani (Mencingerja) temeljni problem slovenskega gospodarstva na makroekonomskem področju, da je dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran (pod vodstvom ameriškega ekonomista Jeffreya Sacksa), ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, pa je predlagala hitro preobrazbo v kapitalizem s sočasno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev podjetij.« Pri tem vprašanju pa so bile velike razlike tudi znotraj Demosovih strank, saj je šlo za zapleteno vprašanje.

Mencingerju sledi še Kranjec

Po Mencingerjevem odstopu je kmalu s svojo napovedjo sledil še finančni minister Marko Kranjec, ki je imel podobne poglede kot Mencinger in mu je bilo kot »finančnemu skopuhu« škoda vsakega dinarja za graditev slovenske vojske.  Na mestu ministra za finance ga je 8. maja 1991 nasledil Dušan Šešok, Mencingerja pa isti dan Andrej Ocvirk. V vladni koaliciji Demos so se lahko tako vsaj malo oddahnili, saj so v vlado dobili dva ministra, ki sta bila operativna in sta verjela v slovensko osamosvojitev.

Zadnje novice

Sorodne vsebine