12 C
Ljubljana
petek, 23 aprila, 2021

(30 LET SAMOSTOJNOSTI) Priprave na vojno za obrambo suverenosti

Piše: dr. Tomaž Kladnik

S sprejetjem svežnja ustavnih amandmajev, s katerimi je Skupščina RS 27. in 28. septembra 1990 odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo − med drugimi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska TO v izključni pristojnosti Republike −, so bili izpolnjeni tudi formalno pravni pogoji za vnovični prevzem poveljevanja nad celotno TO RS.

Tako je Predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanjega poveljnika Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO.

Prevzem poveljevanja

Le-ta pa je 4. oktobra, ob poprejšnjem soglasju Predsedstva RS, imenoval vršilce dolžnosti komandantov TO pokrajin. S tem so prenehali tudi razlogi za delovanje MSNZ, ki je bila razformirana, njeni pripadniki pa so bili večinoma razporejeni v sestavo nove TO. Hkrati s temi imenovanji je sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša poslal dotakratnemu poveljujočemu RŠTO generalu Hočevarju dopis, s katerim ga je pozval, naj naslednji dan preda dolžnost novemu vršilcu dolžnosti načelnika RŠTO Janezu Slaparju. Kot odziv na to zahtevo je JA zasedla oziroma dodatno zavarovala poslopje, v katerem je bil RŠTO, pri čemer je vztrajala šest mesecev. RŠTO pod poveljstvom Janeza Slaparja pa se je preselil v prostore Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo. Tako sta v Sloveniji delovala dva RŠTO, vendar je bil, kot izhaja iz Poročila o bojni pripravljenosti TO Republike Slovenije za leto 1990, stari, od RS nepriznani in s strani JA zasedeni štab RŠTO, poveljstvo brez vojske in samemu sebi namen, saj so bile od oktobra dalje prekinjene vse zveze med njim ter podrejenimi enotami in štabi TO.

Problematika naborništva

Eno ključnih vprašanj, okoli katerih so se najbolj izostrila nasprotja med stališči, ki sta jih zagovarjala federacija oziroma JA in RS, je bilo vprašanje območij služenja vojaškega roka za slovenske nabornike. JA je neprestano zavračala zahteve Slovenije, da bi večina nabornikov služila vojaški rok na območjih, ki so bila bliže kraju njihovega bivanja oziroma njihovi republiki, zato so že na začetku okrepljenega pritiska razmišljali tudi o drugih rešitvah. Medtem ko je Skupščina RS pripravljala zahtevo, da Predsedstvo SFRJ uvede služenje vojaškega roka za nabornike iz Slovenije samo v 5. vojaškem območju, so v Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo začeli iskati druge možnosti, in sicer služenje vojaškega roka v organizaciji in izvedbi republiških organov in institucij. Tako sta bila ustanovljena naborniška Učna centra Ig in Pekre, ki sta pomenila začetek procesa vzpostavljanja redne vojske. Z obkolitvijo UC Pekre 23. 5. 1991 pa je JA jasno pokazala svoje namene po nasilni ohranitvi dotedanjega stanja v državi.

Slovenske oborožene sile

Kljub vsem pritiskom in grožnjam so se priprave na neizogiben oborožen spopad nadaljevale. Tako je bil 17. decembra 1990 v Kočevski Reki organiziran prvi javni postroj enote TO, in to 30. razvojne skupine TO, iz katere se je kasneje oblikovala 1. specialna brigada MORiS kot prva popolnoma poklicna enota TO. S postrojem enote so bile slovenski javnosti in morebitnim nasprotnikom prikazane priprave in pripravljenost na obrambo samostojnosti,ali kot je dejal predsednik Izvršnega sveta RS Lojze Peterle, zadišalo je po slovenski vojski. V decembru so v TO dobili prvi kontingent orožja, nabavljenega v tujini (40 pištol Beretta, 400 pušk SAR in 10 protioklepnih orožij Armbrust), in nato v letu 1991, do začetka vojne, še dva kontingenta orožja. Štiri dni pred postrojem v Kočevski Reki je načelnik RŠTO v Poljčah poročal razširjeni sestavi Predsedstva RS o stanju in problemih bojne pripravljenosti. Predsedstvo je seznanil z ukrepi, ki so jih pripravljali za prehod TO v prihodnje oborožene sile slovenske države, ter o pripravljenosti za izvajanje nalog ob osamosvojitvi. V ta sklop so spadale tudi naloge prevzema poveljevanja nad strukturo armade v Sloveniji in ukrepi za prevzem slovenskih nabornikov ter o izvedeni reorganizaciji v skladu z zakonom o obrambi in zakonom o vojaški obveznosti. TO je zagotavljala: 1. pripravljenost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter intervencijskih enot v času do dveh ur; 2. operativno pripravljenost vseh štabov, 85 skupin za oviranje, 92 protioklepnih skupin, 59 oddelkov, 240 vodov, 142 čet, 33 odredov vodne sestave, 11 odredov četne sestave in 6 bataljonov. Skupaj je to predstavljalo ekvivalent 378 čet ali 94 bataljonov. Za 35.000 pripadnikov so imeli zagotovljeno orožje in pehotno strelivo, 1.024 protioklepnih orožij in še dodatnih 1106 protioklepnih orožij za enkratno uporabo, 203 kosov orožja za podporo, 99 protiletalskih orožij, 42 protiletalskih raket in 33.000 kg razstreliva. S temi sredstvi bi lahko uničili več kot 180 tankov; 3. zavarovanje mirnodobnih in vojnih lokacij, mobilizacijskih zbirališč, skladišč in transportov ter zavarovanje objektov posebnega pomena; 4. nadzor in nasilno odpiranje meje, preprečevanje uporabe enot JLA, blokado kasarn, preprečevanje izvoza MTS, oviranje, nasilni prevzem skladišč in objektov armade; 5. vzpostavitev zbirnih centrov za slovenske nabornike in centrov za sprejem starešin, ki prebegnejo.

Republiška koordinacija

18. marca 1991 je Predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamosvojitev in je v vojni vodil vse vojne operacije TO, policije in civilne obrambe. Praktično je šlo za organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega poveljnika je po ustavi opravljalo Predsedstvo Republike Slovenije, razširjeno s predsednikom vlade in skupščine. Pri delu predsedstva so sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oziroma načelnika republiškega štaba za TO in civilno obrambo. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Igor Bavčar in Janez Janša. Sprva je delovala v prvem nadstropju stavbe Izvršnega sveta RS, od 28. junija pa v kletnih prostorih Cankarjevega doma v Ljubljani. Delovne skupine operativnega koordinacijskega telesa so takoj ob njegovi ustanovitvi začele z izdelavo variant ukrepov v primeru demonstracije sile s strani JA, v TO pa so začeli s poskusnimi mobilizacijami enot po posameznih pokrajinah.

Praktični preizkus delovanja TO pa je pomenila izvedba vaje Premik ’91, v kateri so v TO uspešno preizkusili delovanje na celotnem ozemlju RS. Hkrati se začne izdelava mobilizacijskih načrtov za posamezne pokrajine in izdaja ukazov za začetek mobilizacije posameznih vojnih enot TO. Tako je bila 24. junij 1991 izvedena mobilizacija vseh štabov in prištabnih enot TO, vpoklicanih je bilo 2.251 pripadnikov, prišlo pa jih je 1983 (88%), ter enot, namenjenih za varovanje objektov posebnega pomena, vpoklicanih je bilo 9.689 pripadnikov, prišlo pa jih je 7.013 (72%), 25. junija 1991 pa je bila izvedena mobilizacija enot za formiranje sprejemnih centrov in nalog zavarovanja, vpoklicanih je bilo 792 pripadnikov, prišlo pa jih je 644 (81%). Naslednji dan pa je bilo po pokrajinski štabih vpoklicanih 20.115 pripadnikov, odzvalo se jih je 15.707, kar je 78 odstotkov.

Slovesnost ob razglasitvi samostojnosti in začetek vojne

26. junija 1991 je bil v okviru slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj častne enote Slovenske vojske. Enoto so sestavljali vojaki, podčastniki in častniki obeh učnih centrov. Poveljujoči častnik na slovesnosti je bil podpolkovnik Anton Krkovič, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvič v zgodovini samostojne države in njene vojske s častno sabljo poročal predsedniku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu. Novo državno zastavo pa so na drog na trgu dvignili častniki: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. Hkrati začneta slovenske mejne prehode zavzemati JA in zvezna milica, letalo jugoslovanskega vojnega letalstva v nizkem letu preleti prizorišče proslave ob razglasitvi samostojnosti, pride do prvih strelov pripadnika JA v Divači, kar je pomenilo začetek načrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JA na slovensko suverenost. Začne se z izpadom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala iz Hrvaške in je bila najprej ustavljena v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JA je načelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO, oziroma da »se z odločnim bojnim delovanjem s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacija načrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter preprečijo manevri enotam JLA«.

Nasprotnik

Zadnje obdobje razvoja Oboroženih sil (OS) SFRJ (1981–1991) je bilo že od začetka v znamenju posledic smrti predsednika CK ZKJ, dosmrtnega predsednika SFRJ, trikratnega narodnega heroja, vrhovnega poveljnika oboroženih sil itd., maršala Josipa Broza Tita leta 1980. Predsedstvo SFRJ kot skupinski organ ni imelo takega vpliva na popolnoma politično indoktrinirano armado kot njen preminuli vrhovni poveljnik. Jugoslovanska (ljudska) armada (JA) se je zato lahko razvijala kot velik avtonomen sistem, ne meneč se za spremembe tako v geopolitičnem prostoru kot na notranjepolitičnem področju. Postopno se je v JA izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. TO je postala v nekaterih delih države tako pomemben del OS, da je ob njej JA začela izgubljati svojo superiorno vlogo, kar je proti koncu osemdesetih let privedlo do reorganizacije OS SFRJ. Družbenopolitičnim skupnostim (socialističnim republikam) so odvzeli ves vpliv na vodenje in poveljevanje TO. Z reorganizacijo sistema poveljevanja OS so oblikovali bojevališča in korpuse ter v primeru vojne podredili republiške sile TO bojevališčem oziroma korpusom. TO je bila podrejena skupnemu Generalštabu oboroženih sil SFRJ, ki je bil preoblikovan iz prejšnjega Generalštaba JA. S tem so štabi, enote in ustanove TO postali praktično del JA tako kot do leta 1969 takratne partizanske brigade. Leta 1990 je v GŠ JA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvira za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi. Štab Vrhovnega poveljstva (združena Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in Generalštab) je namreč menil, da je država na robu državljanske vojne, zato je zahteval skupni sestanek Štaba Vrhovnega poveljstva in Predsedstva SFRJ 12., 13. in 15. marca 1991. Na teh sejah so predlagali uvedbo izrednih razmer, povečanje bojne pripravljenosti JA in nujne ukrepe, da sistem privedejo v zakonske okvire in da se začnejo pogovori o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Predsedstvo ni sprejelo tega predloga, zato se je JA opredelila za koncept zaščite in obrambe srbskega naroda zunaj Srbije in zbiranje JA v mejah prihodnje Jugoslavije. S to opredelitvijo se je JA postavila v funkcijo Srbije in njene vojne politike. Vrhovno poveljstvo je tedaj preoblikovalo naloge JA, ki so se v novih razmerah glasile:

1. obraniti pravico narodov, ki želijo živeti v skupni državi Jugoslaviji;

2. poskusiti omogočiti miren razhod s tistimi narodi, ki ne želijo več živeti v Jugoslaviji.

Tako se je vojaštvo poskušalo iz orodja v rokah države spremeniti v gospodarja države, to pa bi pomenilo nekakšen tihi vojaški udar. Vendar so se dogodki razvili v drugo smer, saj se je z osamosvajanjem temu prva uprla Slovenija in nato še Hrvaška ter druge demokratično usmerjene republike.

Vir: Vojaška obramba Slovenije, 2011

Zadnje novice

Sorodne vsebine