Piše: Franc Bešter
Vsaka človeška civilizacija, če se ozremo v zgodovino, gradi in deluje na določenih človeških dejavnostih, ki to civilizacijo omogočajo. Civilizacija zraste iz neke religijske (verske) podlage, njeno delovanje omogočata ekonomija in politika, in vsaka ustvari in zapusti neko kulturo (umetnost). Vsa ta področja, ki omogočajo njeno funkcioniranje, pa so medsebojno odvisna, ni tako težko opaziti, zakaj, kako, na kakšen način, zlasti sta bili vedno povezani vera in politika, in ekonomija brez njiju tudi ne more delovati, umetnost je bila odvisna od vseh teh stvari, tako od vere, politike in ekonomije.
Ta uvod sem napisal zato, ker skušam nakazati, kaj se je v novem veku zgodilo z verskim dejavnikom, s krščanstvom, in kakšne so posledice. V srednjem veku, času vere, so se dobro zavedali odvisnosti ekonomije od etike, zato sta bili politika in vera takrat takorekoč samoumevno povezani, prihajalo je celo do zlitja cerkvenih in političnih struktur. V renesansi pa to monolitnost in integriranost družbe začne razkrajati modernizem, vdor grške (poganske!) filozofije in zgledovanje pri antiki v umetnosti. Prodor razuma, humanizem in antropocentrizem. Razvoj tehnike: ta razvoj nakaže Leonardo, Galileo pa izumi znanstveno metodo, ki v naslednjih stoletjih ta razvoj omogoči. Tu gre za visoko razvita orodja, za zadnjo revolucijo v razvoju orodij, ki se nad orodja prejšnjih dob dvigajo zaradi dveh značilnosti: izumljena (zgrajena) so s pomočjo dosežkov empiričnih znanosti, in ne poganja jih več sila mišic, ampak nek drug izvor energije. To dvoje omogoča njihovo veliko večjo učinkovitost in raznovrstnost. Pri njih gre tudi za orožja, se pravi orodja za ubijanje, v namen napada ali obrambe.
Človek je v zgodovini izumljal orodja predvsem zaradi zadovoljevanja svojih telesnih potreb, se pravi zaradi ekonomije, in zaradi bojevanja, kar spada na področje politike. Kaj pa se je v tej evropski (zahodni) civilizaciji ob pojavu Orodij in v tem razvoju Znanosti in Tehnike zgodilo z religijsko podlago te civilizacije, z vero, s krščanstvom? Značilnost empiričnih ved, ki so se začele masovno poučevati po šolah, je, da povzročajo bolezen, ki je racionalizem, uporaba tehnike v tržnem sistemu pa vodi v masovni materializem, oboje pa pelje v ateizem, se pravi v odpad od vere (krščanstva). Kaj se je začelo dogajati v civilizaciji, ki je zaradi znanosti in tehnike izgubila svojo religijsko podlago?
Naloga (vloga) vere je, da je vez in posrednik z Metafizičnim, da ljudem daje oporo, usmeritev, cilj, da vzpostavlja nek red (urejenost) v človeški družbi. Če je zahodni človek ta dejavnik izgubil, nujno sledi, da je v civilizaciji zavladalo stanje velike odtujenosti, nereda, zmede. Človek in družba sta vržena iz ravnovesja, zaradi velike duhovne in moralne krize, tehnika ni onesnažila le narave in vrgla iz ravnovesja vremensko dogajanje, znanost in tehnika sta onesnažili tudi duše ljudi, zaradi nereda, zmede pa sta iz ravnovesja vrženi tudi ekonomija in politika. Da, zaradi odtujenosti in nemoralnosti sta tudi ekonomija in politika nujno zašli v krizo.
Kriza se bo stopnjevala
Zadnjih nekaj stoletij, od renesanse naprej, se zahodni človek in sploh ta kultura, vedno bolj obrača k zunanjemu, materialnemu, vzrok je spet v znanosti in tehniki, ta družba je postala predvsem kultura zgolj materialnih vrednot in visoko razvitih Orodij, medtem ko je ta (moderna) doba izgubila vse duhovne vrednote. Postala je kultura kaosa in duhovne smrti. Lahko rečemo celo: Zemlja je postala gospostvo satana. Zato pa tega notranjega razkroja in propada (na področju duhovnosti, moralnosti) večina sploh ne opazi. Soočiti pa se bomo morali z neko resnico, z dejstvom: na teh segmentih je ta civilizacija povsem propadla. Predvsem pa ne bo mogla več dolgo nadaljevati po tej poti, se pravi po poti razvoja tehnike in gospodarske rasti, saj se bo kriznost stopnjevala, prišle bodo katastrofe (pravzaprav že prihajajo), lahko tudi neka dokončna katastrofa. Največje, a tudi najtežje politično vprašanje sodobnega časa: kako na teh ruševinah (družbe, opustošenja v dušah) začeti graditi neko zrelejšo, naprednejšo obliko civilizacije? Ko skušamo odgovoriti na to vprašanje, moramo čim bolje oceniti sedanjo situacijo na svetu, ta pa je posledica nekega razvoja, ta razvoj sem na kratko opisal, razmere bomo razumeli, če bomo poznali razvoj, ki je do njih privedel. Znanost in tehnika sta izvršili tudi številne negativne učinke na družbo (in jih še vršita!), človek je zaradi tega razvoja tudi ogromno izgubil. Cerkev je npr. danes zaradi tega v ruševinah (velik odpad od vere), posledica sta izguba etičnih temeljev in kriza smisla. Krščanstvo se je pokazalo za neodporno na izzive racionalistične, industrijske civilizacije, znotraj katere se je znašlo. Ni znalo ponuditi odgovorov, a človek potrebuje neko miselno matrico, po kateri deluje, zato so ljudje začeli iskati odgovore pri ideologijah, tudi zato sta se pojavila nacizem in boljševizem, vemo, koliko zla sta povzročila. Res, da se je zgodil drugi vatikanski koncil, a spremembe, ki jih je prinesel, so bile mnogo premalo: maša v domačem jeziku, obrnjena proti ljudstvu, brenkanje na kitaro in novi prevodi Svetega pisma – vse to v sodobnih pogojih življenja in odločanja ne zadostuje!
Iz tega pa se nakazuje, kako začeti graditi novo civilizacijo: z obnavljanjem tistega, kar je nek razvoj porušil, zahodnemu človeku vrniti izgubljeni metafizični temelj. Sicer pa: ali ni to naloga Cerkve? A tu se postavlja vprašanje, če sta način in oblika, na katera ona oznanja, še ustrezna, če še dajeta odgovore. Spomnimo se samo, da sta bila način mišljenja in način življenja takrat, ko je Sveto pismo nastajalo, nekaj povsem drugega kot danes, Sveto pismo danes zveni arhaično, in ne vemo, kako bi neke resnice uporabili v življenju. Tu moram npr. omeniti samo problem človeške duše, ki je metafizična stvarnost.
Problematika duše
Iskreno se moramo vprašati, koliko ljudi danes sploh še verjame v sam njen obstoj. Duša: vera vanjo je bila samoumevna že od davnine pri vseh narodih sveta, ne le znotraj krščanstva, in njen obstoj priznavajo vse velike religije. A vera vanjo se je v moderni dobi močno zamajala, razlogi so več ali manj znani: od renesanse naprej se zahodni človek vedno bolj obrača k zunanjemu in materialnemu, zaradi zgledovanja pri antiki (tudi v umetnosti) za človeka postaja pomembno telesno, čutno, uživanje tukaj na Zemlji. In potem razvoj zahodne znanosti, z njeno empirično metodo, tudi napredek medicine: človek začne raziskovati telo, danes je le-to raziskano že do njegovih najmanjših sestavnih delov, ne le do celic, tudi do genov, molekul, atomov… . In človek pri tem ni našel duše! Človek je telo in telo je (ves) človek.
A pri Znanosti gre za zelo ozko, enostransko podobo sveta in človeka, in veliko nalogo, ki je pred nami, vidim ravno v tem: v preseganju enostranosti novoveškega racionalizma. Znanstveno podobo sveta dopolniti z razodetimi resnicami o svetu, človeku, kar pa nujno zahteva tudi obrat od antropocentrizma k teocentrizmu, in tudi od pozunanjenja, ki je v naših časih prignana do absurda, k ponotranjenju.
Ali ni duša pomembnejša od telesa? Telo se stara in umre, če v njem ni duše, je s smrtjo konec vsega. In če sledimo Razodetju: telo brez duše sploh ne more živeti, telo oživlja »božji dih«! Človek, ki verjame v dušo, bo živel drugačen življenjski slog kot tisti, ki verjame le v telo. Moralni razkroj sodobnega sveta ima vzroke tudi v nepriznavanju duše in Duha (Boga): mnogim je ostalo zgolj zemeljsko življenje, ki ga je zato treba čim bolje izkoristiti za užitke vseh vrst, poleg tega jih pri tem noben bog ne gleda in ga ne bo kaznoval za mnoga zla dejanja, ki jih na teh poteh delajo, za doseganje teh ciljev. Nadalje: če izhajamo iz razodetih resnic o duši, je duša tista, ki generira misli, ne možgani, če duša ni izgrajena, če je v ruševinah, človek tudi ne more biti mentalno izgrajen in ne more misliti in delovati konstruktivno, tudi v medčloveških odnosih se pojavijo razpoke, ruševine. Duša potrebuje Duha, brez Duha se v njej pojavita suhota in tema, lakota, sestradanost, ona začne veneti, propadati. In priznavati bo treba tudi metafizično stvarnost kot je satan, ki nas je danes prepričal, da ne obstaja, a on hoče narediti ruševine iz naših duš, uničuje jih tako, da jih hrani z ničevostmi (tudi preko medijev!). Njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad.
Moderni človek je v veliki meri izgubil vero v neumrljivo dušo, prav zaradi svojih empiričnih znanosti, ki je v telesu niso našle, ali pa je ta vera močno omajana, posledica tega pa je tudi povečan strah pred staranjem in smrtjo, človek se hoče tu čim bolj zaščititi z dosežki medicine, z zdravo prehrano ipd. In človek hoče čim bolj uživati – to kratko zemeljsko življenje.
Materializem ni prava pot
A naša vera ali ne-vera na obstoj duše ne more vplivati: ona je ali je ni. Če je, obstaja, čeprav vanjo ne verjamemo. Vendar, eden od močnih dokazov njenega obstoja je presežna narava človeka: lastnost človeka je, da je v svojih željah in hrepenenjih naravnan na neskončnost, posledica je, da znotraj zemeljskega (kjer so vse stvari nepopolne, omejene, a tudi minljive) ne more najti potešitve. In ker ljudje ne poznajo duše in se ne zavedajo njenih lastnosti, se ne zavedajo, vsaj ne jasno, te svoje presežne narave, in tako vedno znova in znova skušajo najti srečo, zadovoljstvo in potešitev znotraj materialnega sveta, naj bo to v čutnih užitkih, slavi, zemeljskem bogastvu, a tudi v resnici in lepoti znotraj raznih znanosti in umetnosti, ne zavedajoč se, da jih na tej poti nujno čaka razočaranje. Užitkov, slave, bogastva, lepote – vsega tega na Zemlji ni mogoče stopnjevati v neskončnost, vse to je omejeno, tako v količini kot v trajanju.
Ta lastnost (rastočih želja) je lastnost duše (srca) človeka, ona je dokaz za njen obstoj, a obenem kaže na njen izvor: ona ima izvor v Bogu, v katerem stvari kot Bogastvo, Lepota itd. ne poznajo meja. Človek, ki ni samo telo, ampak tudi duh, potrebuje zato tudi stvari, ki jih potrebuje duša. Toda, čemu v življenju potem dati prednost: ali naj si najprej in najbolj prizadevamo zadovoljiti telesne potrebe, ali najprej potrebe duše?
Če sledimo besedam evangelija, se pravi besedam samega Boga – Stvarnika duše in telesa, ki človeka v popolnosti pozna, moramo v življenju »najprej iskati nebeško kraljestvo (Boga)«, se pravi tisto, kar potrebuje duša. Najprej skušati zadovoljiti telesne potrebe je torej zmotno, materializem (materialnim stvarem v življenju dati prednost) torej ni prava pot! Jezus obljublja, da nam bo, če bomo najprej iskali Boga, tudi »vse drugo (za telo, hrana, obleka…) potem dano, navrženo.
Vendar, kako iskati Boga – tisto, po čemer hrepeni naša duša? Jezus v evangeliju govori o hoji za njim (za Bogom, za Besedo), za njim hodimo, da bi se mu (pri)bližali, iskati Boga torej pomeni iskati to pot – hoje za Kristusom. Na tej poti mu služimo, iz česar sledi, da iskati to pot pomeni iskati voljo Boga.
Človek, ker je (tudi) duh, bi torej moral v življenju tudi tako DELOVATI – ker je duh, ne pripada temu (materialnemu) svetu, zato bi moral človek v življenju delovati brez vezanosti, in delovati tako, da bi dosegal (tudi) tisto, kar potrebuje njegova duša, se pravi skušal najti poti hoje za Besedo, skušal hoditi po njih. Vendar, v tej naši civilizaciji se vsemu temu postavljajo velike ovire: naša kultura je kultura velikih materialnih vezanosti, nadalje je kultura služenja Denarju, in tu ne more biti služenja Bogu, in še: ta civilizacija je racionalistična, in zaradi kuge racionalizma zavračamo, kar prihaja od Duha, za spoznanje poti hoje za Besedo pa mora človek to sprejemati in potem seveda v življenju uporabiti.
Zaradi nekih znanj (znanost, tehnika) je ta kultura na nekih segmentih (duhovnosti, moralnosti) povsem propadla, priznati si moramo: sodobni svet je postal divjina in puščava. Divjina: zaradi nereda in zmede, ki vladata v družbi. Puščava: zaradi opustošenja v dušah ljudi. Novo, naprednejšo, zrelejšo civilizacijo je danes zato nujno potrebno začeti graditi, in to se lahko začne le na področju duše (srca), z odstranjevanjem puščave in ruševin iz naših duš, s hojo za Besedo, a iz povedanega je razvidno, da se bo človek pri tem moral zavestno upirati rušilnim silnicam moderne dobe, da mora človek pri tem vsak dan znova plavati proti toku sodobnega sveta.
Franc Bešter, Zg. Besnica
