Takšno videnje imel je včeraj,
stal pri cerkvi blizu magistrata,
vsepovsod samo zaprta vrata,
kot da so zaklenjena za zmeraj.
Po procesiji domov prihaja,
kot le kaj se klavrno počuti,
zmagoslavja vere ne občuti,
mu vse skupaj prav nič ne ugaja.
Udeležencev je bore malo,
križ čez vse ovire sam bo nosil,
za ubogajme nazadnje prosil,
da bi se mu milostno kaj dalo.
Je ob videnju zares znerviran,
kakšna to procesija je bedna,
prejšnje slave niti malo vredna,
kot da bil na njej bi procesiran.
Farmacevtke, borci in sodniki,
ki v procesiji nekoč so stali,
vsi po vrsti so doma ostali,
izostali vernikov so vzkliki.
V apoteko se nato zateče,
za tolažbo da si nekaj kupi,
pa kar vidi, vse so sami strupi,
jezik, nos in grlo, vse ga peče.
Ko domov se le nazadnje vrne,
po procesiji, ki brez sijaja
bistvo pokazala je značaja,
še sam sebi hrbet zdaj obrne.
V kotu se prikaže zlobni palček,
pa brž v špranjo prav hinavsko smukne,
on mu ne sledi do tiste luknje,
seže po zdravilo si v predalček.
Vzel prevelik si premnog odmerek,
se zamisli, v posteljo se zvrne,
končno misel prava se utrne:
izgubljen si bil in boš primerek.
