Novinar B. Šuligoj nas v članku Delo, 1.6.2018, seznanja o seji Občinskega sveta Piran, dan prej, na kateri so svetniki obravnavali izbris 4 zaselkov ob Dragonji (Bužini, Škodelini, Mlini in Škrile) iz občinskega statuta, ki naj bi po arbitražni razsodbi pripadali Hrvaški.
To je (bila) zahteva Ministrstva za javno upravo (zdaj še bivše) Cerarjeve vlade. Svetniki so imeli pomisleke do sprejetja sklepa o izbrisu zaselkov, saj enostransko ureja posledice arbitražne razmejitve, ki je tudi po mnenju večine državljanov Slovenije v našo škodo.
Pomisleke in osuplost nad nerazumnim hitenjem urejanja sprememb pa imamo tudi državljani širom Slovenije. Razumemo, da bo treba nekatere občinske in državne akte spremeniti, vendar potem, ko, in če, bo arbitražna razsodba sprejeta oz. priznana obojestransko in bo samo tako postala, recimo temu, pravnomočna.
Obojestransko priznanje ne more biti odvisno le od (ne)popustljivosti trmaste in špekulativne južne sosede ali od naših enostranskih »manevrov« (npr. izbrisov), ki bi Hrvaško morda prisilili v priznavanje arbitražne razsodbe. Prej morda od ev. spremenjenih stališč nove slovenske vlade do te nepravične meje, ki bi jo razumna politična presoja morala vrniti v leto 1991. Lahko pa se bo našla tudi neka obojestranska formula za strokovno in medčloveško (življensko) rešitev v obojestransko korist in zadovoljstvo, namesto takih in drugačnih tožb, ki so že v teku.
V zvezi z izbrisom zaselkov pričakujem razumen razmislek občinske in državne oblasti o realni vrednosti parcialnega urejanja prehodnega obdobja, pri tem pa ne pozabiti na bolnega človeka, našega državljana ob Muri, ki je pred dnevi ostal ostal brez zdravstvene pomoči.
Res ni pošteno frustrirati ljudi po dolgem in počez po Sloveniji.
S spoštovanjem,
Zdenka Goriup
Ljubljana
6.6.2018
