Cvekar znan, popravcev cela gora,
med poukom ker samo se pači,
med odmori pa igra se s trači,
ves nesrečen, ker tam biti mora.
So poslali v šolo ga nepravo,
kot že zdavnaj staršem je povedal,
je kot lesar v nova vrata gledal
kakor tele in pa ven v naravo.
Bom zamenjal razred, najprej rekel
je ravnatelju, mi tam bo bolje,
v pravo namreč bom prišel okolje,
tu razgalil sem se, čisto slekel.
Pa se ne posreči zamenjava,
isti tam profesorji učijo,
ga k učenju le še bolj podijo,
naj prisluhne, kje da raste trava.
Slednjič naš drvar se pač odloči,
da profesorje si bo zamenjal,
kaj bi z njimi tukaj se napenjal,
mu dovolj je, da mu film poči.
Oni krivi so, saj so izdali
vsi po vrsti ga, vsi brez izjeme,
niso pripoznali pustne šeme,
ki v njem skriva se, mu cveke dali.
Cveke, žeblje pač, saj ustanova
šolska ta je lesno naravnana,
zgodba zdaj v podrobnostih je znana,
naš ostržek bo ponavljal znova.
V šolsko klop se vrača med izbrance,
tja v oslovsko klop bo šel seveda,
spet kot prej zdaj v nova vrata gleda,
ko ga vtaknejo med odposlance.
