14.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 17 maja, 2021

Vlado Nemanič: HIŠNIK MILO SELAR

V bloku našem je bila menjava,
hišnico smo prejšnjo razrešili
in za šefa stavbe izvolili
novega, kot nam veli postava.

Milo Selar naš je hišnik novi,
od izkušenj naj bi prekipeval,
vsaj tako ga zborček je opeval,
zbor, v katerem godli so njegovi.

Predlagatelji njegovi vrli,
da dokaže se naš Selar Milo,
ko naj hišnika bi se volilo,
nekaj so sosedov v klet zaprli.

Selar sícer ni imel licence,
hišniškega znanja niti malo,
stavil je zato na vse ostalo,
čemur pravimo: top-reference.

Oče Selarjev redil je konje,
torej sin gotovo jih obvlada,
ko pred blokom konjska bo parada,
Milo bo odgnal nevšečne vonje.

Zraven Selar je še sin čistilke,
ki otroci vsi so se je bali,
da si ne bi jeze nakopali
staršem dobro znane špec-tožilke.

Kar je mati vestno iztožila,
to je v sina vlagala dosledno,
kuloarje čistila prav zgledno,
Milu pot je hišniško zgladila.

Ko za hišniške gre kompetence,
Selar le počasi dozoreva,
pridno preučuje, se ogreva,
dolge vse njegove so kadence.

Lotil se je hišniškega dela,
kjer šivilja je pred njim obstala,
metla se je fantu v roke dala,
navodila so se ga prijela.

Vedno usklajeno z navodili
prag pometa prav enakomerno,
pušča pa smeti, kot da namerno
bi nam na dvorišče jih vozili.

Če že nima tehničnega znanja,
temeljito vsaj vse raziskuje,
vsako stvar natanko preučuje,
zeha zraven od premalo spanja.

V hiši ko imeli smo poplavo,
vodo je vso noč analiziral,
ni se Selar nič za to sekiral,
če imel je kdo zalito glavo.

In še manj, da voda nam je tekla
iz kleti v visoko že pritličje,
Selar vedro kazal je obličje,
nič cmeravo, je soseda rekla.

Ta lastnost se Mila je prijela,
ko se kakšna stvar zakomplicira,
hišnik raje drug problem odpira
in rutinsko Serar vse podela.

»V hiši zdaj se na veliko krade,«
ugotavljali smo spet sosedje,
Selar pa študiral je sosledje
in dejal, da to je stvar navade.

»S tem prenehati se vendar mora«,
smo pri hišniku se pritožili,
on pa, kot da sebi sam se smili,
rekel je, da kraja je folklora.

Ko nato smo ga opozorili,
rdeča luč da za alarm sveti,
hiša da pogreza se že v kleti,
tak odgovor smo čez čas dobili:

»Rdeča luč naj kar naprej še sije,
saj močnejša njena je svetloba,
pri zeleni večja je mrakoba
in svetlobe se preveč odbije.«

Ko smo ga potem že vsi rotili,
da tu sploh ne gre za moč luči,
ampak da alarm nam grozi,
rekel je, da bodo preučili.

To, da hiša naša se pogreza,
da ves blok globoko v zemljo tone
in da vrgli v blato smo milijone,
v to pa Milo, hišnik naš, ne dreza.

Pravi, da je šlo za manjšo smolo,
da ugrez je hiše še normalen,
»pravzaprav takorekoč banalen«,
in da vse stvari so pod kontrolo.

Da ves hišni svet je kontroliran,
res o tem ni dvoma niti malo
in v soseski je že obveljalo,
da najbolje Selar je nadziran.

Na oglasni deski stalno piše,
da kar najbolj Milo je sposoben,
le da čas ni rožnat in udoben,
vse slabó o njem takoj se zbriše.

Saj oglasno desko nam ureja
zborček Selarjevih trobezljačev,
z njimi nekaj hišniških vohljačev,
da podoba sproti se prireja.

Res je Selar skrajno tankočuten,
medsosedska vodi ga ljubezen
in pogled ohranja vedno trezen,
tudi ko trenutek je okruten.

V hišo našo nam nekdo vdira,
se podirajo že vrtne meje,
roj vsiljivcev dere vse močneje,
Selar pa prav nič se ne sekira.

Vrtna vrata da se naj zapira,
stanovalcev zbor da ni potreben,
saj prihaja zgolj obisk zaseben,
naj na to nihče se ne ozira.

Skozi hišo koridor da vodi
in kdor hoče, ta lahko gre skozi,
ni potrebe najmanj po nervozi,
Milo natolcuje in pa blodi.

In ko hiše več ne nadzoruje,
invazijo ko imamo pravo,
Selar pod blazino skrije glavo,
stanje novo v miru preučuje.

Tam ga dohitijo invazije,
kakor dete malo nebogljeno,
upa, da spet zanj bo poskrbljeno,
rešijo ga strici polomije.

Kot dojenčku dajo v roke žlico,
in zamenjajo se mu plenice,
čaka zdaj na tete in na strice,
Selar se igra z bodečo žico.

Pa se enkrat Selarček zatakne,
žička takšna vendar ni igrača,
še tako usodo če obrača,
stolček hišniški se mu spodmakne.

Toda, glej, iz žice se razplete,
spet frizuro si na stran počeše,
na zabavi hišniški zapleše,
so rešili strici ga in tete.

Vendar dolgo rajanje ne traja,
hišnik Selar v hiši vsem preseda,
ko se stavba v temeljih poseda,
ne pomaga več iz žic ograja.

Sam ne ve, da hiša se podira,
čudi se, naš Milo, spreneveda,
a okolica vse bolj zaveda,
da je le še tehnična ovira.

Zadnje novice

Sorodne vsebine