Pravijo ji terapevtka Sanja,
bojda je izkušena evropsko,
kar opazno da je makroskopsko,
kot oči je barva njenih vranja.
V njeni ambulanti je razvpiti
predmet glavni le zastraševanje,
to so namreč njene večne sanje,
nočna mora, ki je ni moč skriti.
V njeni ambulanti kot v salonu
zbirajo se s strahom zgolj prežeti,
ki brez njega ni jim več živeti,
trden je, podoben strah betonu.
Že od nekdaj je prisoten v Sanji,
zdaj ga v bistvu le še utrjuje,
s strahom revica se potrjuje,
to odraz uboštva je zunanji.
Terapevtka Sanja ga prodaja
zadnje čase v dozi kot kulturo,
ki v odmerkih jemlje se na uro,
a še vedno ga preveč ostaja.
Dela s terapijo še nadure,
je kot paranoje odposlanka,
v ambulanti jih pri njej ne manjka,
ki so željni doze nekulture.
Strah zato je, da bi se ga bali,
terapevtke Sanje je parola,
dobro ve, da bo najhujša šola,
ko kot goljufivka se razgali.
