Zorka ni še čisto odslužila,
abrahamka skoraj že deluje,
je v resnici mlajša, obžaluje
čase, ko se bolje je nosila.
Spisek strank postaja kar zajeten,
ni tako še dolg, kot je pri Jani,
bolničarki, poslu vsej predani,
a postaja že kar neprijeten.
Je zares začela, pa skočila
je v poklicne bolj moderne vode,
v centru delala, a so zablode
jo odvedle, da se je zgubila.
Je s seznamom strank, se ve, zaslužek
vedno bil zelo tesno povezan,
zdaj pa, kot da spisek je prerezan,
Zorka zdi se kakor moker kužek.
Zadnja stranka, ki se ji ponuja
stara je, že dolgo je v penzionu,
Zorka tudi bliža se plafonu,
vedno bolj za stranke se pomuja.
Zdaj dilema je samo še ena,
ali s strankami naprej te vrste,
s penzionisti, ki so blizu krste,
saj ni mlada, zrela in zelena.
Druga možnost Zorkina edina
ta je, da se poslovi od branže,
z leti namreč vedno bolj gre v franže,
ji ostaja skromna pokojnina.
Pa izkaže se, da je prerana
najbrž tale njena druga možnost,
resda izgubila je vso prožnost,
a dovolj ni let zavarovana.
To problem res v njenem je poklicu,
strank seznam ko vidno se ji daljša,
naj se Zorka še tako ozaljša,
stežka všečna kakšnemu bo stricu.
