Dolgo nič bilo ni opaziti,
blejanje, navadno meketanje,
pač navadno popoldansko stanje,
ko ob petkih smo že vsega siti.
Da iz tropa je in da mekeče
siva miš, to najbrž bi opazil,
če bi kdaj z očesom jo oplazil,
ko se iz sredine tropa meče.
Saj ni ovca tole niti koza,
me prijatelj zadnjič je popravil,
sicer res ni vredno, da bi pravil,
a je rekel: jarčja pač nervoza.
Jarca so na sredo pripeljali,
da o davkih nekaj zdaj rezgeče,
mlade plus vse stare naj v zrak meče,
to želeli so, ga tja poslali.
Jarcu bodo, rekli so, verjeli,
ta je vendar sindikalno bitje,
dobro bo imel med tropom kritje,
smo zato živinče to najeli.
Pa ni z jarcem čisto nič drugače
kot z navadno kozo sredi tropa,
travo muli, v prazno nekaj šopa,
kozlarije žuli, smešne trače.
Smešne? No, takoj se bom popravil,
žalostne, ker takšni so nesmisli,
da se stran obračajo še svisli,
jarec kozam je ugled zapravil.
Res zasluži rimo si ta jarec,
mar je vreden, da se v njej omenja?
Veš kako, ko se tako napenja,
se mi smili kakor psiček šarec.
Naj potem se v rimi tu izpoje,
misli naj, da v tropu je vodilna,
da je jarec, kozica nasilna
pride naj vsaj enkrat kje na svoje.
Sama sebi vsak je petek priča,
dolgo ni bilo je opaziti,
zdaj se z jarca kožo vneto kiti,
bo potem spet dolgo nič od od niča.
